V ponedeljek bomo ob 19 h v Salonu uporabnih umetnosti v okviru Literarnega maratona, ki že tradicionalno poteka vsako leto ob svetovnem dnevu knjige, razglasili najboljšo pesem natečaja Ali govoriš emojščino?, na katerega je tokrat prispelo 46 pesmi. V ožji izbor je komisija v sestavi Petre Kolmančič, Tonje Jelen in Miše Gams izbrala naslednje pesmi; To smo me (Maja Lamovšek), Njej (Pia Justinek) in Moj lajf (Jakob Selak).

MOJ LAJF

Debanje je b'lo
kot droga,
zdaj že vsem
je ljubša žoga.

Če si gospodinja,
ki mišice ima,
si veliko boljša
kot dva Avdiča.

Veliko rjavo oko
me skoz' ključavnico gleda,
zaradi tega pa
mi dim skoz' nos pogleda.

Od vsega tega učenja
mi počila bo glava,
neki šolski klovn
pa me zajebava.

Razmišljam o pobegu,
kako bi jaz letel,
zaradi take želje
moj ogenj je žarel.

(Jakob Selak)

NJEJ

Vse v prihodnost, naprej,
a moje oči še vedno v preteklost.
K njej.

Ona, hrabra, močna
ne vidi mojih pogledov.
Jezna sreča, časi, jaz …

Joj, da bi me brala kot knjigo!
Da bi našla moje prave misli!
Da bi videla pod mojo krinko!

Daleč me nosijo moja upanja.
Najdi me čimprej!
Moja krila gorijo od hrepenenja.

(Pia Justinek)

TO SMO ME

Bum, tum, drop,
Bum, tum, drop,
pokaži, da pripadaš meni
in moji izenačeni skupnosti.

Za ženske pravice,
za družbeno enakost,
za naše glasove, naše junakinje in ljubeče gospodarice,
samo za drhteče ženske oči.

Jeza, ki buhti iz knjig,
nam razstreljuje eksplozivno glavo.
Tisti, ki odpre njeno veličastno knjigo,
misli, da lahko odpre tudi njo.
Napaka.

Za nekatere nasmejane klovnese,
za druge bridke princese.
Nikoli pa ne veš,
kdaj nas vrhovno letalo odnese.

V višave, v višave,
v širne daljave,
skupaj zmoremo prav vse,
ognjeni žar v naših svetlečih očeh,
nam odpira ves konservativni svet.

(Maja Lamovšek)

Udeleženci natečaja so za izhodišče uporabili sledečo pesem, zapisano v emojščini.