#MKCblog vas vsaka dva tedna vabi, da pokukate v “zaodrje” dogajanja na MKC Maribor in pobližje spoznate nas, naš vsakdanjik ter izzive in razmišljanja, s katerimi se srečujemo v sklopu našega dela. Aktualni #MKCblog je pripravila Ksenija Repina, ki skrbi za promocijske in medijske aktivnosti projekta konS - Platforme za sodobno raziskovalno umetnost.

Opombe avtorice pred branjem:

Nujno je vedeti, da imam rada slovenske besede kot so potlej, dotlej, morebiti, bojda, bržkonedares in mnogo podobnih.
Nujno je vedeti, da imam rada ljudi, tudi tiste, s katerimi delam.
Nanašajoč se na zgoraj zapisano, imam rada te ljudi tudi zato, ker imam rada svoje delo. In iz tega vidika sem zagotovo srečen človek.

Medčas

Bojda sem v osnovni šoli pisala odlične spise. Če se spomin ne moti, sem napisala tudi odlično pesem, ki bi jo nato morala odrecitirati na neki vaški proslavi ob obisku nekega imentinega kmetijskega ministra, torej na proslavi, ki so bile takrat tudi (ali predvsem) veselice, pa smo - danes je to za moj osebni mir zagotovo sreča - takrat še v Jugoslaviji, bili v Červarju (se morda napiše Črvar? lahko da je bil tudi Poreč; večini nas skratka znane lokacije) na morju. Pesem je vseeno ostala natisnjena v nekem vaškem ali farnem ali občinskem novičniku in mi z babičinim ponosom ostala v opomin, da me je lahko svojih besed (in navezujočih se čustev, misli, dejanj) kdaj tudi v trebuhu boleče sram, ali preprosteje: naj pač pazim na svoje besede, torej tudi svoja čustva, misli in dejanja.

Bojda sem tudi kasneje, na tretji gimnaziji, pisala dobre eseje, tako dobre, da mi je prof. Mihurko iz prijaznega razumevanja svetovala dvoje: morda jih na maturitetnem izpitu ne bodo razumeli (tako kot jih razume ona, ker je bržkone razumela tudi mene), zato naj se trudim pisati .... hm .... morda pisati krajše stavke?; in da morda ne bi bila slaba ideja, da vpišem študij dramaturgije. Če ne bi bilo nje, bi vpisala najbrž študij strojništva, metalurgije (ali to še sploh obstaja?) ali teologije (slednje, ker seveda ni bilo omejitev). Torej, kje bi bila sedaj, ali bolje - kje sem sedaj - je bilo popolnoma v rokah profesorice slovenščine. (Temu se reče dolgoročni vpliv, impact in tudi game-changer. Na gospo Mihurko se spomnim večkrat (mnogokrat sem jo srečala v gledališki kavarni) in še zmeraj je gospa. Res Gospa. Odkar je korona ji sicer sledim le še na Facebooku, ker tam pač srečamo svoje znance, sedaj peče piškote in se sprehaja s prijateljicami.

Kakorkoli, menda sem imela tudi kasneje nekaj talenta s temi besedami, preobračanjem njih in iskanjem novih pomenskih, nadpomenskih in večpomenskih povezav, dokler se nisem zavedla praznine njih. Še zdaj vsake toliko utihnem, ali rabim besede le še eksplicitino pragmatično. Ne več utopično, vizionarsko, idejno, metaforično, daljnogledno, eterično, preiskujoče. "Dober dan, en polnozrnat kruh in 4 žemlje prosim".

Tako sem s temi besedami in čudnim razočaranjem od njih pomenov, po bolj in manj tubolentnih letih (ki še trajajo) življenja leta 2019 pristala v zgodbi MKCja, natančneje v konSovi zgodbi, sicer v popolnoma drugi poziciji, kot dotlej. Kaj delamo in kaj počnemo sta zapisala že Miha in Eva, jaz pa sem se znašla v njunem medprostoru (od nekdaj mi je bila všeč beseda medetaža - mogoče imam preprosto rada vse, kar je nekje vmes, morda tudi zato, ker se sama pogosto počutim nekje vmes in nikjer zares). Torej, Miha in Eva, dva nasprotna (a ne nujno nasprotujoča si) pola, vizionar in realist, ideja in materija; morda niti ni pomembno, ampak Miha je tisti, ki odpira razsežnosti in možnosti, nekdo ki te lahko že z dobrojutro znervira, ker prepoznaš, da ga nekaj ali neka misel kljuva in da jo mora deliti z vso ekplozivno energijo zdaj in takoj, in Eva je tista, ki pomiri. Ki ustavi. Ki premisli. Nekaj subtilnega, hkrati zemeljskega, v istem času pa Miho odnaša v vesolje.

V mariborski konS zgodbi je tudi Marko - oprosti, ne ignoriram te, ampak ti si ta igrivost, ki naredi pop-up in potem z najširšim nasmehom izgine - in delno tudi Žan - običajno s svojo desno roko - sicer nisem prepričana ali je desničar (Žan je levičar - op. ur.) - in levo polovico možganov, in on je vprašaj, tisti vprašaj pri retoričnih vprašanjih, ki te zmede, tiste vrste vprašaj pri retoričnih vprašanjih, ki pravzaprav želi nov in drugačen odgovor.

Kakorkoli, drugič. Kako je moja medetaža konSa? Kako je moja medetaža konSa v času korone? Uči me. Kako pristopiti in kdaj ne, zakaj ustreči in zakaj včasih morda raje ne, kam gremo in zakaj moramo pogledati nazaj, komu zaupati, kako zaupati, kaj zaupanje sploh je, kakšni so načrti in kako to, da smo tako pogosto odvisni od višje sile, kje se konča moj svet in kje se začne vesolje? Kons zgodba je ogromno dela, truda, sebe, ker te žene občutek, da te v to poganja ta isti lastni svet in življenje, da si to želi vesolje, kot da ustvarjamo, koncipiramo, modeliramo, skiciramo, konstruiramo nekaj novega, nekaj neznanega.

In korona? Ne čakajmo da mine, ker z njo mineva tudi naš dan, teden, mesec. Klinc, tu smo, do tu smo prišli, zmoremo pa mnogo dlje!