Katarina Gomboc
Sem Katarina Gomboc, rojena leta 1993 v Šempetru pri Gorici. Danes živim v Ljubljani, kjer na Filozofski fakulteti študiram slovenski in ruski jezik. Poezijo in prozo pišem, odkar pomnim, odkar znam pisati. Že kot majhna deklica sem se rada igrala z besedami, pisala zgodbe in si izmišljevala svoj jezik - študij jezika zato ni bil nič nepričakovanega. Slovenski jezik mi je blizu, ker sem v njem doma in v njem pišem, ruski jezik pa mi predstavlja nove in nove širine. Ko pa me začnejo jeziki, študij in vsakdanji svet bremeniti, se zatečem v univerzalni človeški jezik - jezik literature.
Če si mislil,
da boš ob zvoku dihanja
drugega telesa
lahko zaspal,
si se zmotil
ne,
rojen si bil v samoto
sam si se izvalil vanjo
skotil si se v njeno
okroglo neizbežnost
Dvojina ti je
tuja
ker je v tvojih maternih jezikih
ni
toda čisto v vsakem jeziku
je beseda
za zvestobo
Na seznamu dežel, ki jih želim obiskati,
je bila nekoč Sirija.
Včeraj sem jo prečrtala.
Kako vzljubiti poletje
razbij ga na kamnu kakor lubenico,
da priteče sok
iztisni ga kot limono in zmelji kot špinačo,
da bo zeleno
ne zmeni se za vsa poletja prej
rojevaj ga iz neusmiljenih zim,
ne iz ponesrečenih tesnobnih poletij
bodi upogljiva, kakor da si razgreta od sonca
in se opominjaj, da bo ugasnilo
Mesto
za seboj si pustila mesto in nič ti ni prišlo do živega,
gost zrak na podzemni ti je morda enkrat vzel sapo
in potem se mu nisi več dala,
skrbno si preračunala mrežo ulic, dokler je nisi povsem obvladala,
množice ljudi, čakajoče na trajekt, te niso prestrašile, niti turistične skupine s Kitajske,
tista težka slabost po preveliki porciji sušija,
čudna mešanica vonjev v italijanski četrti, ki ti je drla v razdražene nosnice,
presladki karamelni makiato med prebiranjem mang na tleh neke knjigarne –
nič ti ni moglo vzeti poguma in želje po preživetju –
mesto
ti ni prišlo do živega, njegova oddaljenost, tujost, neobvladljivost,
potovalna insomnia in rahlo tresenje na letalu ti niso mogli odvzeti upanja –
zdaj pa si –
prestrašena
prepredena s strahom in luknjo v želodcu strmiš v svoj odsev v ogledalu,
v prostorih, kjer so odraščali drugi otroci, kjer so tuji dečki preigravali vedno iste videoigre
in včasih v razposajenosti metali svoje igralne konzole po tleh,
čutiš nevzdržno osamljenost,
bojiš se sprehoditi skozi sadovnjak, kjer bodo spomladi cvetela sadna drevesa
in kjer bodo poleti na gredicah rasle jagode,
zjutraj nočeš dlje gledali skozi okno in opazovati ravnice, prekrite z gosto zimsko meglo –
da se le ne bi vse to z neskončno lepoto vtisnilo vate in te zaznamovalo
čutiš, da imaš zvezano drobovje in da je tvoja zaljubljenost obkoljena –
tvoj namišljeni sogovornik z newyorških ulic, ki te je takrat nagovarjal,
da jej, da spi, da se sezuj, da se preobleci v pižamo, umij lase in občuduj v ogledalu –
ima zdaj meso, ima toplo žuborečo kri, vonj po človeškem,
ima dlačice, materina znamenja, pričakujoči ud –
in ti zdaj nežno prigovarja, da se pomiri s pokrajino, ki je v tebi,
da vzljubi prerešetano zemljo, ki je bolj plodna od ulic Manhattna
–
vzljubljanje sebe in vzljubljanje drugega bo od tebe,
potem ko si bila tolikokrat prestreljena,
terjalo nevzdržni strah pred votlostjo človeškega bivanja,
toda pomni, da je to strah, ki ti ne more vzeti
ničesar, kar je že v tebi
Morda so štiri ure na noč
premalo za spanje
ena pomlad premalo za
nov začetek
več let premalo
za obstoječo zvezo
dva jezika premalo za razumevanje
morda je eno življenje premalo za to,
da bi ga živel prav
Nekaj nenavadnega je
bati se poletja
izvotljenih dni kakor
izdolbenih kokosovih lupin
kratkih noči
svežih juter
bolečin v želodcu
tesnobnih prebujanj sredi noči
ko se navsezadnje le nasmehneš in si rečeš,
ne morem verjeti,
da bom to res storila
Ob večerih
Ob večerih še vedno vzgajam
najinega nerojenega otroka,
vidim te v predsobi,
ravno si se vrnil iz službe,
midva te čakava v kuhinji,
v dnevni sobi je prižgana televizija
in zvečer ti bom v spalnici povedala,
da pričakujeva še drugega.
Zdaj je tvoja zobna ščetka
še vedno poleg moje,
igrata se nežno družinsko atmosfero,
v katero nisem povabljena.
V meni je še vedno dvojina –
noben tuj jezik je ni mogel
izriniti iz mene.
Z okna apartmaja v Malinski
Z okna apartmaja v Malinski
lahko vidiš trajekt, ki pelje od Rijeke do Cresa
lahko vidiš vrh Učke in večerno nebo nad morjem,
konec septembra lahko že slutiš jesen, čeprav je še poletje,
zvečer se moraš, ko se vrneš iz vode, obleči v pulover in si
čimprej posušiti lase, da se ne prehladiš
v apartmaju v Malinski bele rjuhe v spalnici dišijo po ljubljenju,
skozi odprto okno poslušaš klepet prijateljev, dokler ne zaspiš
in v tvoje kopalke, ki se sušijo na balkonu,
se večer za večerom ujame sladek vonj po cigaretah
pomirjena si, ker imaš vse,
sladoled z okusom smokve in večerno nebo,
nič ne more napovedati
prihajajoče strtosti tega
skrbno varovanega sveta.
Zdaj že vem
Zdaj že vem,
da morda nikoli ne bom videla
jerušalajimske suhe prsti
in ukrajinskega zlatega polja
vem, da ne bom občutila sirijske vročine
in da tisoč veličastnih sonc,
skritih za mestnimi zidovi Kabula
zame nikoli ne bo vzšlo
zdaj vem,
da se ne bom več vrnila v Sofijo
v umazano in prašno mahalo
po košček svojega razmrcvarjenega srca
zdaj že vem, moj ljubi,
da ti nikoli ne bom rodila otroka,
ker naju Bog premalo ljubi
premalo naju ljubi,
kakor Izraelce in muslimane in Ukrajince
in ker se tudi midva ne ljubiva dovolj