Aleš Jelenko
Aleš Jelenko (r. 1986, Celje) piše predvsem pesmi in kratke zgodbe. Izdal je dve pesniški zbirki; Od poezije do sanj (2006) in Ko duša vidi (2014) ter strokovno-filozofsko knjigo Spopad z moralo - Razmišljanja o pomenu moralnih vrednot (2010). Svoja dela objavlja tudi v nekaterih literarnih revijah, kot so: Hotenja, Liter jezika, Locutio in Novi zvon. Leta 2014 je osvojil 3. mesto literarnega natečaja "V objemu dveh domovin" v okviru JSKD in Društva Ljiljan. Letos pa je nominiran za finalni del Festivala mlade literature Urška 2015, prav tako se je uvrstil v polfinale Pesniškega turnirja 2015 Založbe Pivec.
(ANTI)MATERIALISTIČNO
I.
Knjiga golta telefon.
Marmor je postal neznosen.
Nanj so posadili
velik steklen akvarij
v katerem plavajo
mrtvi kovinski mehanizmi.
Grelec je vklopljen,
le posušene hrane ni.
Filter deluje dobro.
Srka tisto postano vodo,
navzven pa
brizga olje. Motorno.
II.
Henry Ford je
naredil pravo štalo.
James Bay
je v Angliji,
pri nas pa
jih je tudi nekaj.
En kilometer
je en kilometer.
Predavatelj pač
lušči sveže orehe.
V San Diegu
ali tukaj. Vseeno.
III.
Dragi moj prijatelj;
večno ne bo šlo tako.
Zavesa zakriva oblake.
Ležanje na kavču in pitje
toplega piva
ne bo pomagalo,
Salvador. Kje
si že videl ptiča z
zalepljenimi krili?
Baje neostik drži …
Veš, obstaja nož.
Pomagaj si z njim.
IV.
Če si pesnik
nate pada tobak.
Trpljenje Mladega
Wertherja je krivo.
Saj nisi pri pravi;
kdo pa sploh še hodi?
In tako se
nadaljuje. Še
tuhtanje je greh.
Namreč – to ni delo.
Roke so v žepu.
Še vedno ne razumeš?
V.
Pocukrano ni več
in. Sladkoba se izgublja
v grenkobi jaza.
Barok se šele sedaj
poslavlja. Počasi.
Bo še trajalo, trajalo
preden kaktusu
zrastejo bodice.
Gaudeamus igitur
še nikoli ni pomagal.
Voda tudi ne.
Sonce tudi ne.
VI.
Nerad sedim
na balkonu in
navzdol opazujem
črnino playstationa.
Asfalt je. Ogrodje
tudi. Mreža lepo visi.
Le šahovske figure
manjkajo. Les pa je
nov. Mislim,
da so zložene
v mehki škatli.
Držijo se za roke.