Aleksandra Jelušič
Aleksandra Jelušič (1976, Maribor), živi in dela na Ptuju, ukvarja se z literaturo in fotografijo. Izdala je knjigo kolumn, fotografij in pesmi z naslovom Postanki v času. V aprilu je izšla pesniška zbirka z naslovom Z jezikom ti pišem pesem (Zavod Volosov hram, spremna beseda Robert Titan Felix).
Trenutno je v pripravi tudi knjiga kratke socialne proze z naslovom: Zgodbe iz notranje strani kože. Kot pravi sama, ji je všeč umetnost, ki išče tisto, kar je bilo namerno prečrtano, skrito in odrinjeno na obrobje družbe ali pa je zaradi naglice, pomanjkanja empatije in površnosti nenamerno prezrto.
Z jezikom ti pišem pesem
Nomad
želiš si
da vzljubim vsa ta mesta
pločnike in obraze
– potujejo v nasprotni smeri mojih korakov
želiš, da bi opazila višino cerkvenih zvonikov
zlate poslikave na zidovih
ujela besede neznancev
– zavite so v celofan
glej to lepoto!
(mi praviš)
gledam v lastno slepoto
toliko stvari si želiš
kako naj ti povem
da v meni domuje nomad
ki ljubi brezsmernost
potuje z barko ki nima sidra
in gleda v kompas brez igle
ta nomad
čudi se belini oblakov
hodi v nasprotni smeri rek
in hrepeni po neskončnosti morja
zatika se v robove vesolja
– ja, še vedno šteje zvezde
jim daje čudna imena
verjame, da ni končnosti
da bo za vsako potjo prišla nova
in nova
ves čas potuje vase
samo tam se lahko za hip pripne
na toplino lastne misli
Akacija
vidiš tisto akacijo?
kmalu bo odvrgla cvetove
tako mi pripoveduješ:
življenje ni nič drugega kot neskončna zgodba
ubeseden veter, cvetenje, padanje, odmiranje, trohnenje
tudi golota dreves na zimo se da ubesediti
če se oblečem v tvoja usta
posrkam tvoj jezik skozi sebe –
to počnem:
z zaprtimi očmi srkam burjo, spravljeno v pore
na obronke tvojih dlani
z njimi prodiraš vame
v mojo misel
obsedena sem s tvojimi koraki
prisluškujem jim –
odhajajo ali prihajajo?
tudi koraki so pesmi, ki jih zapisujem
v vsakem koraku je ritem
ritem trpkosti in veselja, pričakovanja
plešem
zaslepljena balerina na napeti nitki
ta pot postaja vsak dan krajša
z lahkoto jo prehodim
zato
prisluškujem tvojim korakom
prihajaš?
notranje uho prisluhne, zrak vibrira
kazalci se sprehajajo od ure do ure
zdrznem se – kaj če je tudi to samo zgodba?
ena izmed mnogih
zapisana na nevidnost neskončnosti
obešena na preteklost, v katero se bodo še vračali,
da se posladkajo z ugrizi njega v njeno kožo
slišiš tiste akacije nad nama?
minevajo tako kot tale trenutek
zapiši ga?
daj!
nimaš pisala?
imaš jezik!
moja koža bo tvoj papir – vse prenese
piši!
Pikčasti dežobran
sivo me pogledaš
barva spremeni odtenek
v pogled se prezrcali toplina mojih dlani
tokrat so zelene kot zgodnje pomladne trave
daleč je pomlad
– a ne tako daleč, kot je blizu jesen
čutim njen vonj
počasi vstopa vate
jesen je modra
prinaša zrelost in težo besed,
izrečenih pod pikčastim dežobranom
tudi ko dežuje, se smejiš
– tvoj smeh diši po ličkih majhnih otrok
sladko in drugače, kot diši nikogaršnji smeh
ljubim tvoje stopinje
vanje polagam dlani, da se ne izgubijo
nikoli me ne boš izgubil
vedno bom vršala med tvojimi kostmi
nikoli me ne boš imel
– kdor ničesar nima, ničesar ne izgublja
imaš me – vso!
do zadnje sence, ki horizontalno pretrga svet
vse nerojene črke mojega jezika
njihov zven
zven besed je večen
– ne more izginiti
tudi ti ne moreš
vedno si nekje
– blizu
čutim veter, ki razmrši moje lase
vem, da si blizu
tako blizu, da me zmrazi
zaprem dežobran
dežobran je moja pesem
– ne potrebujem je
ti si moj dežobran
Frida
praviš mi Frida in se mi hudomušno smejiš –
ah, kot da ne bi vedela, kaj misliš!
povsod poskušam načečkati barve življenja in
ti mi lezeš pod krilo
kot da bi prav tam počivali vsi najini ideali
ne vem, kako dolgo boš vladar mojega navdiha
ker ne vem, kako dolgo bom nosila to pisano krilo
ko se vzorec življenja oguli, ga ne bo več moč naslikati
in krilo bo samo krilo
navadno in moje
praviš mi:
navadnost ni v domeni tvojega sveta
usojeno ti je biti Frida
tista, ki je ljubila cigare in
moške srajce
tisto bojevito dekle s čopki,
ki je ne morem pregnati iz sebe
tista Frida, ki je prezirala Ameriko in
dišala po svobodi
ki je umrla za prozorne ideale
in od neke čudne ljubezni
postavim ti preprosto vprašanje:
boš zmogel živeti Diega?
Marmorno svetišče
nekdo mi je govoril o lepem marmornem svetišču
– pod gotskim obokom
do njega od vrat vodi petdeset drobnih korakov
udarjajo ob tlak
prostor napolnjujejo z blaženo prisotnostjo majhnega človeka
odprla sem vrata in naredila petdeset drobnih korakov
pod gotskim obokom objela ledeno hladni kamen
tam ni bilo ničesar, kar bi me navdalo z občutkom polne sreče
odšla sem k tistemu človeku, ki mi je pripovedoval
o svetiščih in oltarjih
– bojda tam duša najde svoj mir
svojo navezo, kamor lahko pripne misli
tako kot so pripeti oblaki na nevidne vrvi zemlje
povedala sem mu zgodbo o svojem svetišču
našla sem ga tam, kjer se tvoj vrat spoji z rameni
na točno tistem mestu je moje svetišče
nanj trudna polagam svoje misli
ko se jim zvrti od življenja
tam je moja sreča in moj mir, ki me napolni
do tja ne potrebujem petdeset drobnih korakov
dovolj je samo, da zaprem oči
in moja misel se pripne
Podkožje
le včasih stopim na plano
pomolim radovedno glavo v svet
pust je
zbadljiv
pod njim moj jezik ledeni
besede izzvenijo v prazno
posrka jih vakum praznine
nato se zatikajo v robove zvezd
moj svet je pod kožo
v razbrazdanih rekah ožilja
čas se tam steka drugače
enak je ritmu bitja srca
zavzamem držo embrija
priklopim se na popkovino lastnega dna
stabilno je in toplo
na njem se razčesavajo pomladne trave
vsak dan kričim vase
iščoča morje odgovorov
izgubijo se v prostor
tisti, ki je bil rezerviran za bogove
vem, svet se je zaklenil pred nami
tisti notranji
pred nami je zaklenil vsa svoja vesolja
ve kako jedek je lahko naš razum
en sam korak v svet spoznanj
en sam zamah proti zvezdam
bi spremenil nedolžnost božjega načrta