Nina Medved
Nina Medved je končala študij primerjalne književnosti in francoščine. Kot pesnica se je predstavila s svojimi pesmimi v različnih medijih v Sloveniji, Franciji in Kanadi. Posebej ponosna je, da je bila decembra 2014 skupaj s Tonetom Škrjancem in Matejo Bizjak Petit gostja Hiše poezije v centru Pariza. Kot soprevajalka je sodelovala pri prevodih več francoskih pisateljev in pesnikov (Andreï Makine, Jean Teulé, Guy Goffette). Je tudi aktivna fotografinja. Ustvarja in vodi pesniške delavnice, najraje skupaj s Petrom Semoličem. Trenutno živi v Mariboru.
Verjetnejši scenariji
Prizor
Naenkrat je pred tabo razgled:
ostro, belo-modro gorovje v daljavi,
med tabo in njim grozeče hladno morje,
zaveš se − ta prizor gledaš iz širokega kota,
kot bi tvoje oči zamenjala 10 mm leča na
FX telesu, stojiš na lesenem pomolu,
iznakaženem v obliko trapeza, mrzlo je,
zelo mrzlo je, v vodi vidiš kose ledu,
razpenjene, jezne valove, ostre kot katana,
na njih se držijo ladje, ki si jih nekje že videla,
živo rdeče so in v trupu imajo velike okrogle line,
vse je izrisano s tanko črno obrobo in belimi robovi,
vse se jasno udejanja pred tabo, kot če bi
opazovala sliko od blizu, element po
element, dokler se vse ne sestavi
kot pop-up slikanice za otroke,
kako si sploh zdržala let do sem? Veter,
nepopustljiv in agresiven, preide skozi tvoje
telo in potem si že na eni izmed mnogih ladij
v tem zalivu, na tisti veliki, levo od pomola,
živo rdeča je, z belimi okroglimi linami,
z rjastimi verigami je zasidrana v tem pristanišču, kjer
namesto časa tečejo veter in valovi, nekdo jih daje na
repeat, zmeraj isti vzorec gibanja se ponavlja,
le da ti tega še ne opaziš, ker sanjaš naprej.
Naslednji dan poskusiš narisati ta prizor in se šele, ko
dokončaš skico zaveš, da si ga narisala kot bi gledala
skozi standardno lečo:
stisnjeno in brez popačenj perspektive.
Dolino preleti nek ptič –
ostale vrane ga čakajo v krošnjah zasneženih dreves.
Ena izmed njih opazuje družino, ki ji uhajajo visoki plameni
z ognjišča, nemara bodo sežigali neuporaben les, oblikovali
sulice za lovce, ki se s krdelom shiranih psov vračajo z dela.
Drugi vaščani so na jezeru, se drsajo, si podajajo žoge, klepetajo.
Le dve starki se ob starem mlinu zabavata po svoje:
prva kleči na saneh, medtem ko jo druga vleče.
Potem se verjetno menjata.
Pieter Bruegel Starejši: Lovci v snegu, 1565
ura je 15.54
sedim na vlaku za Ljubljano
zmoti me velika oranžna luna
skriva se za mrežo dreves
kot da bi me gledala je
zdi se mi da jaz in luna
da midve stojiva in je
pokrajina tista ki se premika
prekine naju sprevodnik
pride odčitati vozovnico
medtem pa jaz in luna stojiva in se gledava
in je pokrajina tista ki ne najde miru
in je pokrajina tista ki nima doma
a jaz imam karto za vlak in veliko
oranžno luno in ura je 16.02
in sprevodnik je preveril vse vozovnice
Mali zajec, molimo zate
Odprava se je začela 14. decembra 2013
in z njo je Kitajska postala tretja
zemeljska sila, ki je pristala na Luni.
Žadasti zajec je opravljal globinsko analizo tal
in medtem še raziskoval zvezdnato nebo.
A zdaj bi lahko tri mesece potikanja po Mesecu
končala dolgotrajna lunarna noč,
ko vladajo posebne razmere.
Da bi preživel, se mora usmeriti
proti vzhajajočemu Soncu
in izolirati pred mrazom.
Nekaj je šlo narobe. Zajec je noč
pričakal v neprimernem položaju
in se morda ne bo več zbudil:
»Če se moje potovanje že mora
končati, naj se, ni me strah.«
Ker je Kitajska totalitarna država z nesvobodnimi
mediji, ni popolnoma jasno, ali ne gre za predstavo,
da bi z dramatiziranjem – in nato uspešno rešitvijo –
proslavili sposobnosti države.
Guardian špekulira o verjetnejšem scenariju:
»Zavedam se, da te noči
morda ne bom prestal.
Lahko noč, planet Zemlja.
Lahko noč, človeštvo.«
»Žadasti zajec se v težavah 'poslavlja od človeštva'«,
MMC RTV SLO, Al. Ma., 3. februar 2014 ob 06:32