Kaja Blazinšek
Kaja Blazinšek, trenutno podiplomska študentka Primerjalne književnosti in literarne teorije, vsake toliko časa pokuka na dan s kakšno objavo svojih fragmentnih poskusov pesnjenja. Svojo poezijo je tako že nekaj let nazaj predstavila v reviji Poetikon in v literarni reviji dijakov Bežigrajske gimnazije Kamen, v letih študija pa je sledila tudi objava kratke zgodbe na spletnem portalu LUD Literatura in sicer v sklopu večerov Urne zgodbe. Včasih se pojavi tudi na Mladih rimah in prebere kaj novega, v zadnjem letu, pa se pogosto pojavlja tudi na lokalnih literarnih večerih v območju Posavja. Poleg poezije, pa včasih pove tudi kakšno pravljico.
PESMI
Dve leti
Dve leti …
In konec bo tretje zime.
Na križišču se že obeša tretje poletje …
In še vedno čakam na tuš mavrice iz ust plišastega zajca …
Ni New York, ni London, Berlin ali Dunaj
Nič v obličju bližnjega odhoda, prihoda,
Samo hladen objem belo sivega, radioaktivnega mesta.
Na namiznem koledarju piše, da se izkušnje in znanje
Gradijo iz neuspeha in poraza
In da se iz ujetosti rutinskega vsakdana
Rodijo največje misli.
Dve leti …
Beseda na besedo, stavek na stavek,
Belina ekrana raste iz dneva v dan.
Poskusila bi z diktafonom,
Na troli, pred naključnim občinstvom
S polisindetoničnim zlaganjem nesmislov
V smislu nelogične logike.
Dve leti …
Kako lažje bi bilo živeti v sitcomu,
Ker vse kar bi bilo potrebno, je govoriti besede napisane v scenariju in
Vse bi prišlo takrat, ko bi bilo spisano
Teža prezgodnjega jutra se stopnjuje z gostoto zraka industrijske cone, prepojenega z vonjem razlitega skisanega mleka in debele plasti smoga, iztisnjenega iz dimnika, katerega konec se skriva pred človeškim očesom. Zavestno odpiram prvo poglavje v dis-utopijo preroškega leta 1984 in se spuščam v območje popolnega nadzora, male elektronske naprave, ko zaslišim pisk potrjene prisotnosti z eno urno zamudo v nasprotju z nikoli uradno podpisano pogodbo. Drugo poglavje preskoči na živalsko farmo v zlati dobi vladanja veselih in debelih Napoleonov, katerih smeh se čez hodnik širi in nato odbija skozi sluhovode naivnih ovac in živčnih kokoši. S protestnim molkom se postavim pod zidarsko žlico, ki me oblije z rojem številk, dnevne potrošnje slehernika in tako na obroke izgubljam občutek pripadnosti dekadenci, malomeščanske smetane, ko ob štirih popoldne nabira baker za steklenico poceni vina.
Izsesali so mi vso mesenost organa, ki
Uravnava toploto tekočine pretakajoče se po avtocesti mojega ožilja.
Vse je samo še trd beton,
Z razpokami in vdolbinami drevesnih korenin in
Madeži razlitega olja.
Racionalizacija čustev je vedno manj mogoča
In škorpijonovo žrelo prodira vsakič bolj
V prekrvavljeno podkožje.
Vsakič z močnejšim strupom, ki ga zvari zid ignorance.
Skočili so višje kot je bil postavljen zid,
In zdaj dodajam rdečo-rjave opeke. Še višje.
Skupaj jih drži malta pretočene apnenčaste vode
Mezozoika in paleozoika.
Žrelo se veča. Strup spreminja barvo.
In jaz bledim v slikah preteklosti.
Železniška postaja
Rumena barva čakalnice jetično sika v oči in
Ploščice hočejo biti marmor.
Drobijo se pod prenesenimi koraki.
Zavijanje morskih krav se
Zaletavajoče odbija od visokega stropa vsakič,
Ko nekdo potegne za nihajoča vrata.
Tu je zdaj zatočišče pred gosto zaveso dežja. Ker čakam.
Tja in nazaj sem prišla z zamudo. Po pomoti.
In še zmeraj čakam.
Nekdo mi je na glavo poveznil živo oranžno lasuljo in
Na nos potisnil rdečo hupajočo žogico.
Ne hvala gospod. Nimam časa.
Čakam.