foto: LUD Literatura - Matic Bajželj
Jernej Županič, 1982, dipl. filozof in literarni komparativist, je pesnik, pisatelj in prevajalec. Med drugimi je prevajal avtorje, kot so J. M. Coetzee, David Foster Wallace, Dave Eggers, Lydia Davis in C. D. Wright – za prevode slednjih treh je leta 2017 prejel nagrado Radojke Vrančič. Doslej je izdal tri knjige, pesniško zbirko Tatar (nominacija za nagrado SKS za prvenec 2017) ter romana Mamuti (nagrada kritiško sito 2019) in Behemot (nominacija za kritiško sito 2020), v letu 2021 pa bo predvidoma izšla njegova druga pesniška zbirka Orodje za razgradnjo imperija, ki bo vključevala tudi tu objavljene pesmi.
Poisson – poison: to ne more biti naključje
(tri pesmi o uživanju rib)
Okamnine
Denimo pljučne ribe,
če se
lahko znajdejo v mreži in krožniku.
Simfiza s prekratkimi roglji, nenapeta,
to že ni ta,
ta se že ni
znašla v tem želodcu.
Denimo rake na mizo,
z vsemi kleščami, ostrimi,
ki bi hotele vse odrobiti.
V kakšni oštariji so
te
sestavili.
Kdor te ne pozna,
ne ve, od
kod si.
Kdor diha, ne
plača za zrak,
krčmar nič ne zahteva.
Rečemo mu, vse daj na mizo,
birt,
oslovski
človek.
Rečemo mu,
ribe so gnil potopis.
Recimo z nagrbančenimi vretenci,
ampak kdo jih zna tako obrati
kot sveti Simon Plavalec?
Na ribji način
Vse ribe so ribje.
Vse na svetu je
bodisi riba bodisi neriba.
A si že kakšno ujel,
ki stojiš stoično ob vodi, ki ni riba.
Vsaka neriba, ki jo ujameš,
zviša verjetnost, da bo naslednje, kar ujameš,
riba.
Vse neribe so neribje,
to je jasno.
Vsaka riba, ki jo ujameš,
zviša verjetnost, da boš ujel neribo.
Vsaka neriba v kotličku
čas za zastrupitev.
Vesel čas,
vsakdanji čas,
vsak čas.
Vsak čas je časen.
Vesel čas je časen in vesel.
Vse to sledi iz tega.
Vsaka riba, ki jo poješ,
je pripravljena na ribji način.
Če se zastrupiš in boš umrl,
si neriba.
Če se ne zastrupiš in ne umreš,
si neriba,
a na ribji način.
Vsak zna pripraviti
ribo po svojem okusu.
Vse ribe so ribje,
tudi riba v tvojem želodcu.
Vsaka riba nekoč neha biti riba.
Ribjost je emergentna lastnost v svetu,
ki vedno mine.
Vsakdo, ki je kdaj jedel ribo,
je umrl.
Vsaka riba je strupena in vsaka
neriba je strupena.
Jaz še nisem umrl,
ti še nisi umrl.
Nisva jedla rib,
midva pametna ribolovca,
ki jih mečeva nazaj z raztrganimi usti.
Vsak strup raztrga usta.
Sokrat je spil strup in umrl.
Vsak, ki umre, je spil strup.
Vsak, ki umre, je jedel ribe ali neribe.
Jaz nisem jedel nič.
Nihče ni še nikoli umrl.
Jaz sem neriba,
in če se ujamem za ovratnik,
bom zato verjetneje naslednjič ujel
ribo.
Jaz nisem še nikoli umrl.
Midva sva pametna ribolovca,
veva,
da ne smeva ujeti
ničesar
ribjega ne neribjega.
Jaz nisem nikoli ujel ribe.
Nihče, ki še ni umrl,
ne bo umrl.
Nihče ne bo nikoli riba.
Študija
Z lopatami in lopatami
je bila zemlja krhka.
Bil sem edino letalsko oporišče tod okoli,
dno mornarice.
Nihče ni jedel suhih črnih rib.
Eskimova koča je bila previdna.
V zadnjih dneh sem pozabila skodelico.
Odgnal me je z
bajonetnim bajonetnim bajonetom,
ki zdaj z veseljem juriša na gore.
Stisnjen vogalni plin je izkopal predor.
Pojem kos ribe.
Pojem kot kos ribe.
Pojem je kos ribe.
Kost ribe – bolje bi bilo,
če bi ji rekel most.
Svetlo debeli lasje so kot sneg,
ki mi pokriva glavo.