Lukas Debeljak, rojen 1999 v Ljubljani. Obiskuje študijski program Etična in politična misel na Bard College v Berlinu. Njegova poezija je bila objavljena v literarnih revijah v Sloveniji (Idiot, Dialogi, Literatura) in tujini (Enklava, Slavicum Press). Leta 2017 je pri zbirki Mala Ignorirana Knjiga izdal chapbook Krožna/Obodna Hitrost. Ukvarja se tudi z prevajanjem.

Junij 2020

“Oprostite, oprostite, a maste mogoče za – hvala - .

Oprostite, oprostite, a maste mogoče pet minut, da si dodobra razfukate dan, da si spremenite svoj cel mesec v tiste znapalmirane Vietnamske džungle, da zabušite svoj vikend, da se dodobra pogledamo v oči, enkrat samkrat?

Glej, stari, predstavlji si me, v umu, tako kot si predstavljaš svojega sodelavca, svojo priženjeno sorodstvo, svojega soseda, kaj jaz vem – close but not too close, scena. Prezentiram, vsenasplošno gledano, kot človek, tako kot vsi ostali, en v tvoji ti. socialni mreži, tako rečeno, en sij na gridu, človek, evo. Evo, si me že pozabil. Zdej si me pa predstavlji, kako gledam sončno svetlobo. A me vidiš? Zakaj, v tvojem umu, gledam sončno svetlobo čisto, neponovljivo, nevidno, po svoje?

Čaki, čaki, ne it, prosim te, frenda sva za ta moment, človek sočloveku, za pet minut tvojega dneva, ajde, prosim te ne pojdi. Evo te, tu si, štekaš, če ne štekaš zgoraj opisanega primera ti povem na drugač, da štekaš.

Aveš, Sveto Pismo. Aveš, Matej 25:46, 25:50, se mi zdi, odoka, nimam pojma. To gre tako nekak: 'Tedaj bo kralj rekel tistim, ki bodo na desnici: »Pridite, blagoslovljeni mojega Očeta! Prejmite v posest kraljestvo, ki vam je pripravljeno od začetka sveta! Kajti lačen sem bil in ste mi dali jesti, žejen sem bil in ste mi dali piti, tujec sem bil in ste me sprejeli, nag sem bil in ste me oblekli, bolan sem bil in ste me obiskali, v ječi sem bil in ste prišli k meni.« Tedaj mu bodo pravični odgovorili: »Gospod, kdaj smo te videli lačnega in te nasitili ali žejnega in ti dali piti? Kdaj smo te videli tujca in te sprejeli ali nagega in te oblekli? Kdaj smo te videli bolnega ali v ječi in smo prišli k tebi.«' In glej zdej to. 'Kralj jim bo odgovoril: »Resnično, povem vam: Karkoli ste storili enemu od teh mojih najmanjših bratov, ste meni storili.«' In Matej je care, on je šteku stvari, on je zakon, njegova beseda je pika in amen.

Ampak pazi zdej to. Aveš ta slavna fora, ki naj bi razkrila tisto slavno 'napako kategorij', ki je gnala Dekartovo sceno, striktno ločitev med telesom in umom. To so te velike fore. Baje, da se je Dekart sam mal zmotil v jeziku, mal zamomljal narobe, spodrsnu z jezikom, kaj je že, tisto, -ck-ck-ck-, zajecljal, filozofsko gledano. Pazi ta vic. Kolegi in kolegice domačini razkazujejo gostujočemu profesorju poslopja Harvardske univerze, kjer naj bi tipo predaval naslednji semester. In kolegi in kolegice kažejo, celi ponosni: 'Eto ti jedilnico, eto ti olimpijski bazen, eto ti telovadnico, evo ti naše prostrane zelenice, in tako dalje in tako dalje.' Profesor na obisku, tipo gleda, kima, se praska po bradi. Na koncu reče: 'Ampak, kolegi in kolegice, kje je pa Univerza?' A štekaš?

Ti si mal počasen, kolega, ti si še ono, dečva, mulo, mal zamoten, zdistraktiran, froc, ki noče dojke vzet materi, frend, vse bi delu, razen mene poslušu? Te dve priči skupaj vzeti, ala ouroboros, tvorita najin problem, ta ki naju na ta dan druži pod tem žgočem soncu, na tej viseči žici od pločnika, v tem skupnem zmadeževanju od naselja, tle nekje, vsi poznamo tle, evo nas tu. Jaz suveren, teb je dolgčas. Jaz glas, ti glava, v kateri doni. Ampak prideva naokoli. Začniva od začetka.

Na drugač postavim vprašanje. Vzameš vsa moja strmenja v sončne svetlobe, kaj dobiš? Na kaj pokažeš s prstom? Kaj rečeš? Kaj imaš? Bolj konkretno. Vzem vsako svojo vsebino, kaj dobiš? Kaj temu rečeš?

Prideva naokoli. Začniva od začetka. Pazi to. Na primer. Poglej tisto pičkico, tam gor, na drugi stran ceste, tisti balkon na tretjem štuku, obeša perilo, brisačo drži v roki, oblečena je v zeleno obleko. Kdo to je?

Kolk cajt pol že zdaj stojiš tuki in mlatiš ta drobiž z ene dlani v drugo, postopavaš in požvižguješ, študiraš vbod vezalke v supergo, spremembo v filingu pločnika, kjer le ta stoji, švicaš in poslušaš to sranje? In kako to? Čemu? Ker me poznaš, kolega, brale, brat, braco, breć. Pazi to.

Maš me kot maš ključe v žepih, pesmi v prsih, spomine v smeteh, duše v vetrovih, pičke na mislih, druge misli na svojih prvih mislih. A me ne prepoznaš?

In zato se mi zdi da so čisto zajebal, zablodil, totalno šli v kurac, vse te dotaknjene osebe, ki so postali naši deljeni arhetipi mistikov in pilgrimov in pobožnikov, naše komercialne podobe vidcev in mistikov? Hodili so po neobljudenih teritorijih, po prostranih onostranstvih, pretipali puščavi, samobičali, tresli ogrlice, plesali po opičje, peli po tuje, videvali po svoje, kasneje pa še uvedli koks in džangl-tehno al kaj. In ipak se mi zdi, da so kultniki naleteli na določen uvid, da je pot do doživetja zamaknjenosti hitrejša, ko je neobljudena, spucana, askezna, nadzorovana, zmedikalizirana, da je lažje videti Boga, ko nam muhe in zbrane zanemarljivosti ne ovirajo pogleda. In hkrati, naleteli na to isto laž – da bomo videli nekaj pravega, brez da si praskamo obraz in pulimo trepalnice in trgamo muhe z zrkel oči, da lahko, le zdaj, vidimo tisto punco na balkonu, tam na tretjem štuku, obrača brisačo z določenimi gibi, oblečena je v zeleno.

Dule, Jakob, Jurij, koga že boli rac? Kako sva skupač počela to in to in vse, popoldnevi raztegnjeni na melanholične pastele, če bi to napisal pesnik, skupaj scala na trgu, raztrgavala kozmos na otipljive delce, na prva stegna sošolk v mlačnih kleteh in malo višje, na skrite pozdrave, na samo najine jezike, na pletenja časov skozi ketne biciklov proti Bajerju, sama pod vsem tem nebom. Dule, Dušan, jaz? Alpa ne, čaki. Pazi. Tvoja nerojena hčerka, njeno nevideno življenje, kako tistikrat prvič sama postopa skozi krone padlega listja, v modri avgustovskih senc, prihajajo od kod ve kod, kako jo skrito gledaš skozi okno, kako prvič veš, kaj je to mir. Nimaš pojma. Pazi, ne, še jače, tvoj izgubljeni dvojček, ki gleda pred sabo v svoje paličaste prste, ki pod vodo grebejo zrna in pesek, nekje na neki reki, tam nekje. Me lahko prepoznaš?

Klik in rima mašinerije, ki poganja noge tvoje hčerke skozi poletno listje. Kako tlesk sklepov in ples pljuč in prvo spoznavanje sebe, moj prvi jaz, še enkrat, sama pod drevesi, kako me slišiš, kako me slišiš preko ulice in čez hišni prag in skozi vhodna vrata in levo pri predsobi do kuhinje, kjer sediš in piješ kavo in gledaš me in celo me slišiš, poslušaš svoj prvi mir, krušenje listov pod stopali.

Evo, to sem jaz, kdo si ti, a me ne prepoznaš? Ti nimaš pojma. Ta totalno klasična ljubljanska scena, alpa iz kjerkoli, prepoznaš obraz v obhodu, pa nisi prepričan, kdo ima več socialnega kapitala, ti ali jaz, pa kdo je komu vreden cajta, pa veš, da tam nekje na dnu leži odgovor, samo tvoj, pa veš, kako temu sledi vprašanje, pa raje sam greš naprej, cel zagledan v tla pa vse naokol.

Kako on čuti to vedenje, nekako že od zibelke, da Bog premika svoje telo samo zanj, na ta način, cel in miren, čist in drugačen, samo zanj, za svoje dete, odet v vse pesmi, samo zanj, in da mu je bilo namenjeno pričati tem gibom zdaj in vekomaj, ampak je namesto tega postal človek, kako on to ve, tvoj brat tam na reki. Kako se vsak nebeški krog sklene za vsak njegov dih. Dule, Daco, Dušan? Dule in ti. Jurij in ti. Mare in ti. Neki na to foro. Harala in jagala skrita stopnišča in naša igrišča, ulice pozabljenih partizanov, neskončne oboke, podmostove, ostala namišljena nadstrešja, tisto klopco v Tivoliju, vzorce na sediščih javnih prevoznih sredstev. Ti nimaš pojma. Na Savi, po Nemški cesti, pletla čase v ketne biciklov in skoz prsne gumbe in v govor in šepete in te besede. Ti nimaš pojma. Ti se precej ne spomneš. Ti si ena mala debilčina, ti si en svoj retard.

Oditi stran, da prideš nazaj, do tu.

A se je to tebi zgodil? Evo, naplavljeno telo tvojega brata, odhajanja in prihajanja od neke hiše, v kateri ventilatorji drvijo in stene drhtijo, od kamor prihajajo prvič spet odkrite pesmi žalosti, fotr na trati, poglej njegovo senco, popolnoma pripada njemu, mama pa nekje drugje, nje ne vidiš, ona se dotika vseh predmetov v tej hiši, obsesivno, verno, in neznanci, ki prihajajo do hiše, in vtisi tega trenutka, ki so potem dani predmetom in razglednicam in tistim predmetom in drugod, in sonca, a se je to tebi zgodil? Ti nimaš pojma? A se teb sploh karkoli dogaja? Tvoja hčerka skozi tisto listje, in jaz, neznanec, pozabljenost, evo me, tip, tipo, tipson, še en, itd., itd., toliko itd.-jev, Dule, Jurij, Dušan, vsa tvoja strmenja v sončne svetlobe. A se me ti spomneš?

Ime svoje hčerke, a se tega spomneš?

Alpa ne, tile primeri so boljši. Še enkrat: a me ne prepoznaš? Tisti ljubljanski neonaci ali pa tiste podobe nabreklih dojenčkov na panojih pod logom Unicefa. Problem ni niti v prekomerni demonizaciji ali viktimizaciji ali poljubnem drugem simbolnem jedenju človeka. Problem je bolj v nezmožnosti česa drugega, tudi med mano in tabo.

Maš me kot maš ključe v žepih, pesmi v prsih, spomine v smeteh, duše v vetrovih, pičke na mislih, druge misli na svojih prvih mislih.

Tista punca na balkonu, a se ti to dogaja? Poglej njen obraz, a se to tebi zdaj dogaja? Kdo bo skrbel za njo, ko bomo kot družba nehali verjeti v literarne dokumente in privatne arhive in samoizdate in govorice svojih krogov in ti. kulturno produkcijo? Ti, si prepričan? Boš opisal gibe njenih prstov, kako ovijajo brisačo okoli obešalnika? Kako njene vene potujejo po njenem telesu, kako smoter strun za inštrument, kako vzniknejo na zapestju, kako smoter inštrumenta za telo, kako izginejo v dlani spet, kako smoter teles za druga telesa, kako se to tebi dogaja zdaj? Jaz nisem fix. Sej me ne prepoznaš. Kako boš potem opisal tisto pičko? Kako ti uspeva? Spizdi, jaz vate ne verjamem.

Da nam je dano ljubiti vsako zrenje v sončne svetlobe posebej, in, da ko jih damo vsa skupaj, jih ne znamo poimenovati. In kako naj ljubimo to, kar ne znamo poimenovati? Da nam je dano ljubiti vsakega tega najmanjšega brata med nami, in, da ko jih damo vse skupaj, ne prepoznamo obraza v množici. In kako naj ljubimo to, česar ne znamo prepoznati?

Sebe, se tega spomneš?

Kaj se ti dogaja?

Predstavlji si še enkrat, naš problem, naš primerek, predstavlji si scenarij, sceno, predstavlji si še enkrat. Tip sloni ob stavbo, z nogo po pločniku špila free jazz, praska si šupak, žvižga si zgodbe s cest in z zgodovine, gleda levo, desno, kamorkoli razen tam, skratka, tip sloni ob stavbo, cel neučakan, si poje še eno vsakodnevno in kratkotrajno pizdarijo, ne posluša. To si ti. Ti s svojimi cilji, opravki, obveznostimi, piči miško, nevidne birokracije, ki pastirijo tvoje majhno minevanje, stranpoti tvojih ovrženih urnikov, žena teži, jo že slišiš, ono in ovo, ampak ta trenutek ti nekaj drugega ne da miru.

To si ti. To, kar ti ne da miru, sem jaz.

Poslušaš neznanca, ki čepi ob tebi, tudi sam sloneč ob stavbo v loku starih cunj, bojnih barv, blebeta biblijske delirije, šifre, iz žepov mu padajo rože, iz ust seksualno prenosljive bolezni, glavo ma odprto, angelski sij iz nje, džanks, zafuran lajf, bivši sošolec, mogoče, nima veze, znana ali neznana faca, štrika priča na gole roke, sodnik in žrtev svojega lastnega monologa, kako caplja za vsakim ovinkom in skozi zapuščena predmestja, sledeč svojim glasovom. Evo mene, to sem jaz, govorec, brezciljni jezik.

Ti čakaš, ne veš zakaj, nič ne veš, nimaš pojma, bolj se ti dozdeva, vsak tvoj dan ima svojega berača, svojega norca, vsak tvoj dan ti ne da miru. Malo iz krivde, malo iz dolgčasa, male in podobne stvari, take in drugačne. Jaz govorim, ti poslušaš, vedno malo manj, skoraj te že ni več z nami, čevlji hitreje potapkujejo, evo tebe, ne poslušaš me več, ni te več. Kje si zdaj? Kaj se ti dogaja?

Strmiš v neko dekle, v stavbi nasproti tebe, čez cesto, na balkonu obeša perilo. Strmiš v vene na njenih rokah, kako potujejo, izginjajo v dlaneh, v vdrtine na njenem obrazu, v zapletene sence, ki jih vsak njen las vrže na betonsko steno pred katero stoji, kako se te sence izkrvavijo in razbledijo na steklena vrata, skozi katera je vstopila na balkon. Kako njeni prsti obračajo rdečo brisačo, ki jo plete čez žičevje obešalnika. Kako njena kolena, kako rahlo si pišejo pisma s premiki njenega torza. Njene oči. Njen nos. Vsak njen gib, ko obeša perilo na balkonu. Tipo poleg tebe je tiho zdaj.

Kje si, brale? Evo te, silhueta v prolazu, prečka cesto, tam kjer ni zebre, pod balkonom in naprej v tiste vsepovsodne anonimnosti, na banko, na tržnico, k ženi, k ljubimki, ipd., samo naprijed, run baby run, senca, vržena čez steno balkona, na katerem stoji neko dekle, oblečeno v zeleno, ki si jo že pozabil, privilegij tvoje odsotnosti, kako se tvoja senca za trenutek zakrinka v njeno. To si ti, ki odhajaš.

Pazi to. Kje sem jaz? Tipo, ki mu bežiš, tisti, ki je slonel ob stavbi poleg tebe, si bleblečil v brv, ti krajšal dan, ti kratil živce, njega ni več, on sam ista fantazmagorija kot njegova priča, stkan s svojih besed, izginil z njimi, steno prikrajšal za senco.

Pazi me. Kje sem? Tisto, kar se izliva iz dekleta na balkonu v zeleni obleki z brisačo med rokami, kar se izvija iz nje kot iz matere in pred njo in tam miruje in lebdi, animira zrak, tista sončna svetloba, pada v klifih in se lomi na njenih očeh, tista svetloba, v katero strmi dekle, točno tista, taista, ki nato plane z balkona na ulico in odpre usta in za teboj rjovi, tista sončna svetloba, kriči, modeluje, te prosi, in joče, tiho izgovarja tvoje ime, ti poje pesmi, uspavanke, sevdalinke, ti poje neslišne pesmi, ti poje pesmi, ti poje pesmi, ti poje pesmi, ki jih ne slišiš, tisto sem jaz.

In ti potrebuješ mene, da ti uničim dan, in te zmotim na tvoji poti, da se spomniš teh resnic, da te tuki ustavim, ti rabiš to prebrati v neki knjigi? Poglej naokoli.

Kdaj me gledaš? Kdaj me vidiš?

Ampak pazi zdej to. Kdo ima resnico zdaj, kako mu dela zvok na znotraj, jaz, ki pojem pesmi, ali ti, ki jih ne slišiš, če ne oba?”