foto: Osebni arhiv
Uladzislaŭ Ivanoŭ (1978) je beloruski pisatelj, politolog, sociolingvist, prevajalec, predavatelj ter raziskovalec starodavnih beloruskih prepričanj. Rojen je bil v Minsku, živi in dela v izgnanstvu v Litvi, kjer poučuje na Evropski humanistični univerzi v Vilni.
Leta 2016 je pod pisateljskim imenom Uladzislaŭ Harbacki izdal svojo prvo prozno knjigo Songs of Trolley Poles, ki velja za prvo gejevsko prozo v beloruski literaturi. Prevedel je dela Marguerite Yourcenar, Georgesa Eekhouda, Simone de Beauvoir, Rachilde, Jeana-Paula Sartra, pa tudi številna akademska besedila o sociologiji in politologiji. Je avtor socio-lingvističnega feminističnega eseja Beloruski vodnik za feminizacijo (2017) in monografije Feminizacija beloruskega jezika (2019). Leta 2019 je izdal zbirko kratkih zgodb Ko je zacvetela ptičja češnja. Je tudi avtor prvega belorusko-francoskega slovarja, ki bo izšel v tem letu.
Za sodelovanje se zahvaljujemo Danieli Kocmut.
INTERVJU Z AVTORJEM
Intervju z avtorjem je potekal julija 2020 v Mariboru, pripravil ga je Tom Veber. Intervju je potekal v času, ko je Uladzislaŭ Ivanoŭ bil gost pisateljske rezidence Štajerske kulturne zveze IHAG – Writer in Exile v avstrijskem Gradcu.
Tom Veber: Prosil bi vas, da se na kratko predstavite našim bralcem; od kod prihajate, kaj ste po poklicu in kdaj ste pričeli s pisanjem?
Uladzislaŭ Ivanoŭ: Ime mi je Uladzislaŭ Ivanoŭ, sem pisatelj in prihajam iz Belorusije. Sem predavatelj političnih znanosti na univerzi v mestu Vilna. V izgnanstvu delam za belorusko univerzo. S pisanjem pa sem se pričel ukvarjati pred desetimi ali petnajstimi leti.
Pisati sem začel v prvem letniku fakultete. Takrat je bilo pisanje zame neke vrste terapija. Že moj prvi tekst je bil objavljen v reviji Literarni pregled v Minsku.
TV: Bi nam lahko zaupali kdo so vaši največji vzorniki, katere knjige in avtorji so na vas najbolj vplivali na začetku vaše literarne kariere in kakšno literaturo najraje prebirate danes?
UI: Mislim, da sta na moje delo najbolj vplivali francoska in belgijska literatura; na primer dela meni najljubših pisateljic Simone de Beauvoir in Marguerite Yourcenar. Name so vplivali tudi nekateri avtorji, ki so se ukvarjali z LGBTQ temami. Če sem iskren, sem začel razmišljati o svoji identiteti prav zaradi del Georgesa Eekhouda, Andréa Gidea in Marcela Prousta. Že zgodaj sem ugotovil, da mi literatura pomaga ´živeti` mojo homoseksualnost. To sem doumel res že zelo zgodaj.
Všeč mi je tudi beloruska literatura, ki je zelo dobra, obenem pa tudi zelo konzervativna in hetero-centralistična. Začel sem pisati na univerzi, na Fakulteti za francoski in beloruski jezik, kjer predavanja poltekajo v francoščini. Imel sem dostop do francoske literature in zahvaljujoč temu sem že zelo zgodaj odkril mnogo del gejevskih pisateljev.
TV: Nam lahko poveste kaj o vašem kreativnem procesu. Na primer: ali pišete vsak dan? Kateri del dneva vam najbolj ustreza za pisanje? Imate morda najljubše mesto za pisanje?
UI: Da, imam svoj urnik. Po navadi delam vsak dan. To je zame zelo pomembno pravilo. In najraje pišem zjutraj, takrat sem najbolj učinkovit. Ko se zbudim, spijem kavo, nato pa dve ali tri ure pišem ali popravljam svoje tekste. Kasneje, čez dan, ne morem delati. Lahko berem ali prevajam, toda pisanju namenjam dve ali tri ure zjutraj.
TV: Prihajate torej iz Belorusije. Kakšna je trenutna situacija s tamkajšnjo LGBTQ skupnostjo? Kaj pravzaprav pomeni biti LGBTQ umetnik v vaši državi? Imate možnost javno objavljati vaša dela? Ali lahko v Belorusiji objavljate dela, ki obravnavajo LGBTQ teme v kakšnih literarnih revijah ali celo izdate knjigo s takšnimi temami?
UI: Belorusija je poznana kot zadnja država z diktaturo v Evropi. Diktatura za geje in lezbijke res ni paradiž. Obenem pa Belorusija tudi ni Savdska Arabija ali Iran, kjer lahko geje in lezbijke dosmrtno zaprejo ali celo ubijejo – tako hudo ni. V Belorusiji so homoseksualnost dekriminalizirali takoj po razpadu Sovjetske zveze. Ker pa vlada stroga Lukašenkova diktatura, je država močno homofobna. Obenem pa, kot sem že rekel, LGBTQ umetnicam in umetnikom ni lahko živeti in delati v tej državi. Vem, da večina LGBTQ umetnic in umetnikov živi nekje v tujini, v Evropi, Kanadi, ZDA, nekateri tudi v Ukrajini ali Rusiji. Vzemimo primer Moskve – že res, da je to Rusija, vendar je življenje v tem velemestu mnogo bolj odprto. Nekatere LGBTQ umetnice in umetniki izberejo tudi Ukrajino za svoj novi dom; lahko bi rekli, da je to raj za Beloruse. Če želiš v Evropo, potrebuješ včasih vizo, znati moraš angleško ali nemško. Za obisk Ukrajine viza ni potrebna, govoriš lahko rusko ali belorusko, mnogo preprosteje je. Trenutno imamo tam pravo LGBTQ belorusko diasporo, predvsem v Kijevu. Tukaj imam v mislih predvsem transvestite – v preteklosti je bil zanje Minsk popularno središče, sedaj pa je se je tamkajšnja situacija močno spremenila, zaprli so se namreč vsi LGBTQ klubi in transvestiti so se preselili v Ukrajino. Sam sem se preselil v Litvo, saj sem v Ukrajini zelo težko živel, saj nisem mogel izdajati knjig z gejevsko tematiko. Zanimivo pa je, da uradne založniške hiše prevajajo in izdajajo klasična dela, npr. Andréa Gidea. Kot da neumne beloruske oblasti ne vedo, da sta André Gide in Marcel Proust tudi del gejevske kulture. Razumete? Beloruski gejevski pisatelji ne morejo izdajati svojih del, sočasno pa uradne založniške hiše izdajajo prevode knjig klasičnih gejevskih pisateljev. Zelo nenavadna zadeva, se vam ne zdi?
TV: Sedaj že nekaj mesecev prebivate v Gradcu, v okviru projekta Writer in Exile, Pisatelji v izgnanstvu. Nam lahko poveste, kaj vas je pritegnilo, da ste se odločili za gostovanje v Gradcu? Ali lahko primerjate možnosti ustvarjanja kot LGBTQ pisatelj v Belorusiji in Avstriji? Katere največje razlike opažate? Se počutite sprejeto v graški LGBTQ skupnosti?
UI: Odzval sem se povabilu mesta Gradec in prav vesel sem, saj lahko tukaj pišem ves dan. Mesto mi nudi vse možnosti za življenje in delo, ves svoj čas lahko posvetim izključno pisateljskemu delu. Če primerjam čas, ki ga preživljam na rezidenci, z mojim življenjem v Vilni, je glavna razlika v tem, da moram v Vilni ves dan fizično delati. Zato lahko v Vilni pišem zgolj občasno, ko nisem preveč utrujen od fizičnega dela. V Gradcu ne delam fizično. Tukaj samo pišem. Na rezidenco sem bil povabljen z namenom, da dokončam tekste, ki sem jih začel pisati v Belorusiji in Litvi. To je dobra priložnost, da tekste dokončam, kar mi v Belorusiji ali v Litvi zaradi pomanjkanja časa mnogokrat ne uspe. Tako sem sedaj v Gradcu, predvsem v času izolacije med izbruhom korona virusa, uspel dokončati vse tekste, ki so začeli nastajati v Belorusiji pred desetimi in v Vilni pred dvema letoma. Med karanteno sem bil resnično izoliran v svoji rezidenci. Izhodi niso bili dovoljeni skoraj dva meseca in v tem času sem bil zelo produktiven, pričel sem pisati tudi nov tekst. V inspiracijo mi je bilo samo mesto Gradec, predvsem stari del. V tem času sem napisal dve krajši noveli – eno z gejevsko tematiko in eno vsakdanjo zgodbo.
TV: Zaradi korona virusa verjetno niste imeli veliko možnosti navezave novih stikov s tukajšnjo LGBTQ skupnostjo?
UI: Res je. V začetku marca sem pisal nekaj graškim LGBTQ organizacijam, vendar smo zaradi korone naše sestanke morali odpovedati. Tudi vsi bari in nočni klubi so bili zaprti in so zaprti še sedaj. Korona je kriva, da nisem imel priložnosti spoznati queer scene v Gradcu. Imel sem tudi že kupljeno karto za nastop Concitte Wurst, vendar je bil koncert odpovedan. Ta umetnica mi je zelo všeč. Vse prireditve so bile odpovedane. Te situacije ne bi mogel primerjati s stanjem v Litvi, lahko pa to primerjam z Belorusijo, kjer so zaradi korone odpovedani vsi LGBTQ dogodki.
TV: Nam lahko poveste, katera umetniška dela iz prejšnjega leta so na vas naredila najmočnejši vtis? Denimo knjiga, morda film, gledališka predstava ali razstava umetniških del.
UI: Mislim, da sta v letu 2019 name najmočnejše vplivala dva slikarja, eden je Belorus in drugi Poljak. Rushitz je iz Belorusije, iz Vilne, zelo dober, odličen slikar. Malczewski je simbolist in dekadenten slikar. Zelo mi je všeč. Zelo bi si želel uporabiti katero od njegovih del za naslovnico knjige. Zelo mi je všeč slikar Adomas Varnas, gejevski umetnik iz Litve. Sedaj je zelo slaven in njegova dela so zelo draga. Pred kratkim je muzej v Kopenhagnu kupil večje število njegovih del.
TV: Kako se navadno odvija vaš pisateljski dan?
UI: Dan pričnem s pitjem velike količine kave. Nato po navadi delam – zjutraj dve uri pišem. Popoldne sem dve uri v arhivu, saj so arhivske raziskave in točni podatki pomembni za moje pisanje. Pri opisovanju, denimo beloruske situacije, preverim prav vsa dejstva in informacije v knjižnici, predvsem pa v arhivu. Zvečer pa grem praviloma ven, to je zame nujno pravilo. To je čas za Aperol Spritz. V Belorusiji tega koktajla nimamo, saj je Aperol prepovedan. V Litvi, Vilni ali Gradcu pa je večer čas za Aperol Spritz.
TV: Zanimivo, hvala. Ostaniva še pri vašem pisanju. Imate morda besedo, ki je vam najljubša in jo pogosto uporabljate v svojih delih?
UI: Mislim, da res imam najljubšo besedo. Je zelo enostavna in jo pogosto uporabljam: to je beseda kahanje.
TV: Nam zaupate njen pomen?
UI: Beseda kahanje pomeni smeh. Pri ponovnem prebiranju svojih tekstov sem opazil, da ta izraz često uporabljam. Ne zmeraj, pač pa dokaj pogosto. Specifična za moja dela je tudi uporaba besed iz stare beloruščine. Občasno si iz potrebe, in ne zaradi modne muhe, izmislim tudi kakšno novo besedo. Večkrat opažam, da beloruski jezik ne premore besede, ki bi opisala ali razložila določen fenomen in takrat ustvarim novo besedo. Še raje oživim kakšno pozabljeno besedo iz starega beloruskega besednjaka. To se mi zdi zelo pomembno in je povezano z geopolitičnim kontekstom in vplivom ruskega jezika. Oživljati in uporabljati stare beloruske besede je zame zelo dober način upora rusifikaciji. Ljudje v Belorusiji nimajo problema z razumevanjem mojih tekstov, četudi uporabljam mnogo `nepravih` besed, kot je npr. beseda kahanje.
TV: Zelo zanimivo. Hvala. Če bi lahko počeli karkoli, bi še zmeraj želeli biti pisatelj?
UI: Da. Moram pojasniti?
TV: Lepo prosim! Morda nam obrazložite, zakaj ste pravzaprav izbrali ta poklic?
UI: Zato, ker imam ta poklic zelo rad, ker je močno povezan s svobodo in asociira nanjo. Gre za svobodo v starem pomenu besede – svoboden sem, ker sem neodvisen. Ostali ljudje se zbujajo in odpravljajo na delo zgodaj. Pisateljevo delo je svobodnejše, lahko si ustvariš svoj ritem dela. Morda se komu takšna svoboda zdi neznatna, celo banalna, a za Beloruse je zelo pomembna. Pisatelj lahko piše in govori o svobodi ter tako na svoj način pomaga k širjenju demokracije, svobode. Da, zaredi tega ljubim ta poklic.
TV: Bi svoje delo označili za avtobiografsko ali dobite največ navdiha iz sveta, ki vas obdaja? Katere vsebine največkrat vključujete v vaša dela?
UI: Skoraj vsa moja dela so zelo avtobiografska. Predvsem teksti, ki obravnavajo homoseksualne teme. Moj način pisanja je, da dejstev in realnosti ne spreminjam preveč. Seveda tudi kaj dodam, vendar gre pretežno za avtobiografske zgodbe. Sem pa sedaj v Gradcu prvič pričel s pisanjem teksta, ki je čista fikcija. Za navdih se lahko zahvalim korona virusu in kugi. Zgodba se dogaja v Gradcu v času izbruha kuge, torej okrog 1680. leta. Podobno je bilo takrat tudi pri vas v Mariboru, kjer so ob koncu epidemije postavili kužno znamenje. V zgodbi opisujem podobnosti, paralele med kugo in korona virusom. Gre pa za ljubezensko zgodbo med dvema moškima. Prične se v 17. stoletju in govori o ljubezni v času pandemije. Zgodba spominja na Orlanda Virginije Wolf – prične se v nekem zgodovinskem obdobju in zaključi v drugem. Je seveda utopična, kajti popolnoma nemogoče je živeti tristo ali štiristo let. Zame je to lepa ljubezenska zgodba, gejevska ljubezenska zgodba. Ni nekakšna plehka romanca. Je dobra, filozofsko močna zgodba, vizija o življenju pa tudi o strahovih.
TV: Zavedam se, da ste v Maribor prispeli šele pred nekaj urami, pa me vendar zanima, kakšni so vaši vtisi o mestu? Poznate morda kakšne slovenske avtorje in njihova dela?
UI: Prvič sem v Mariboru. Vem, da je to rojstno mesto Draga Jančarja. Nisem sicer prepričan, če je Jančar moj najljubši slovenski pisatelj, je pa prvi slovenski avtor, čigar delo Maj, november o violinistu sem prebral že v Belorusiji. Maribor me s svojimi majhnimi starimi uličicami spominja na Portugalsko ali Italijo. Že res, da sem do sedaj videl le delček mesta, vendar bi se želel še kdaj vrniti in si ga bolje ogledati. Morda primerjava z Portugalsko in Italijo ni ustrezna, toda to je bil prvi vtis, ki sem ga dobil o mestu – stare ulice, ulične kavarnice, lep, sončen dan.
TV: Morda še zadnje vprašanje: prej ste omenili, da pripravljate nov projekt. Nam o tem lahko poveste kaj več? In še bolj splošno vprašanje: kakšni so vaši načrti za prihodnost?
UI: Sem velik optimist. Verjamem v prihodnost in pripravljam veliko projektov. Zavedam se, da je sedaj, v času korone, mnogo ljudi pesimističnih. Toda sam ostajam optimist navkljub koroni. Trenutno se intenzivneje posvečam dvema projektoma. Začetki prvega segajo kakšno leto nazaj, ko smo začeli sestavljati antologijo gejevskih besedil – torej besedil, ki so jih spisali beloruski avtorji doma ali v tujini. Prvi pogoj je, da so napisani v beloruskem jeziku. Drugi pogoj pa je, da besedilo opisuje gejevsko življenje. Lahko gre za prozo, poezijo, eseje … žanri so lahko različni. Projekt se mi zdi za Belorusijo celo revolucionaren. Že sam naslov je zelo zanimiv, Fantje, ki motijo družbo, The Boys Who Disturb Society, kajti družba, heteroseksualna družba, po večini kontrolira homoseksualno družbo. Fantje, ki so družbi moteči, si prizadevajo biti svobodni, neodvisni in ne potrebujejo nadzora. Kot vodja ter urednik te antologije sem prejel veliko število del in sedaj poteka ožji izbor.
Tudi drugi projekt – ustvarjanje prvega francosko-beloruskega slovarja je pomemben, saj takšnega slovarja še ne premoremo. S prevajanjem iz francoščine v beloruščino sem pričel pred šestimi leti. Pri učenju francoskega jezika smo primorani uporabljati poljsko-francoski ali rusko-francoski slovar, kar je zelo žalostno. Smo samostojna država, nismo pa neodvisni v kulturnem smislu. Zame je neodvisnost v vseh pogledih nadvse pomembna. Veste, biti moramo tudi jezikovno in kulturno neodvisni. Morda se v Sloveniji ali Avstriji s tem ni potrebno ukvarjati, za nas pa je demarginalizacija beloruskega jezika zelo pomembna. Ta projekt je zame znanstveno in obenem ideološko delo v boju za osamosvojitev jezika.
TV: Hvala za vas čas in odgovore.
Intervju in prevode je uredila Petra Kolmančič. Zahvaljujemo se pesnici in prevajalki Danieli Kocmut, ki nas je seznanila z avtorjem.
Pesmi trolejbusnih drogov
Songs of the Trolley Poles”/ Песьні тралейбусных рагуляў)
London: belarusians.co.uk, 2016.
Prevod iz beloruščine: Andreja Kalc
Prvič
Prvič si zapomniš jasno, čeprav si otrok, čeprav nas učijo zapominjanja povsem drugače kot ženske. Toda jaz se svojega prvič spominjam jasno, z nežnostjo in otožnostjo, spominjam se ga kot nekaj pomembnega, univerzalnega, spominjam se ga navkljub vzgoji in kulturnim navadam. Prvo zaljubljenost, prvo ljubezen … Pravijo in o tem tudi pišejo, da je za punce pomemben prav ta prvič, za fante pa ne. To je laž, ker sem sam fant in sem svojo prvo telesno izkušnjo ljubezni preživel pretresljivo vznemirjen. Od pričakovanja sem skoraj omedlel. Prijetno sem medlel. Po tem prvič pa sem še ves mesec drgetal in se majal. Srečen, čeprav v solzah, sem dočakal, izkusil in preživel svoj prvič. Prijetno, niti ne tako slabo, a pravljično, toda z noto otožnosti in poslavljanja od deviškosti, čistosti, otroštva se je odvil moj prehod v odraslost. Kako naj bi pozabil ure zibanja v vročičnem poslavljanju od včerajšnjih solz? Kako naj bi pozabil izbruh čustev, krče nenadoma dozorelega, povsem odraslega telesa? Kako dolgo se je bilo treba privajati na novo, skrito, čeprav vsem odraslim poznano izkušnjo … Izkazalo se je, da morajo ustnice poleg pitja vode tudi poljubljati, torej piti še nekaj drugega, roke niso potrebne samo za rokovanje, temveč tudi za čutenje, popotovanje po telesu, v telo drugega; izkazalo se je, da je nos uporaben tudi za ščegetanje vratu, prsi, zadnjice drugega, ne samo za dihanje; in jezik ne obstaja samo za to, da ga pokažemo zlobni in vsiljivi sosedi, temveč z njim tudi ljubkujemo slastno in neskončno minljivo, na očeh venečega človeškega telesa … In vsi so poznali to skrivnost, vsi odrasli in tudi tisti ne povsem odrasli, nekako zarotniško so živeli s to strašno in tako slastno skrivnostjo, ki ji pravimo prvič.
Vrhunec pomladi
Srečala sva se na vrhuncu pomladi, ko je vse dišalo po otožni čremsi, vzdraženih mačkah, veliko obetajočih in bežnih zemeljskih aromah ter telesih, pomlajenih zaradi pomladi. Enkrat na leto se zemeljski in človeški vonji zgostijo in opijanijo ljudi, sicer zapornike hentaia. Letošnjega aprila so naju zbližali vonji in želje, ki so tako lepo in posrečeno dopolnili samotnost. Dva samotna fanta, razposajena in pogumna geja. Vrhunec pomladi naju je pognal iz osamljenosti navzven, da sva se našla, kakor se najdejo zlakoteni, žejni poleg odrešilnega, naključno najdenega vodnjaka. Drug drugega sva potisnila v objem. Srečala sva se s pogledi, z nosovoma, dotaknila sva se, z nosovoma sva si prebadala telesi ter se zaustavljala v dišečih oazah las, v drugih poraščenih delih, kjer se vse neponovljive arome zberejo in zorijo kakor pozabljeno staro pivo. Pred tem pa sva se srečala z očmi, z očmi sva se splazila v vse skrite kotičke slastnih mladih teles. Najina pogleda sta bila prijetna in mehka, toda na trenutke sva z očmi divje okušala drug drugega. Sprva preprosto in tako težko in tiho, pravzaprav so nemirni pogledi inicirali slasten in melanholičen počasen ples. Vsem na očeh. Z usti pa sva naredila to, na kar večina celo s strahom pomisli: slastno sva drug drugemu sesala ustnice, oči, nosova, prste, rame, bradavice, trebuha, čeljusti. Te ustnice, opolzko lepe zaradi nenadoma vzplamtele pohote, zaradi fantazij, ki partnerja, osamljenega na vrhuncu pomladi, popeljejo v še večjo naslado. In ob tem vrhuncu sem v trolejbusu vztrajno in predrzno pogledoval proti tebi, se spomniš? In tvoje ustnice, cvetoče kot mak, so mi nemudoma odgovorile ja. Nato so se tvoje sramežljive oči hipno skrile, za trenutek te je zajela panika, podvomil si in poskusil reči ne. A je bilo prepozno, ker sem jaz že pogumno zacvetel kot šmarnice, zgrabil sem tvoj ja. Nisi mogel več zbežati. A se tudi nisi najbolj trudil zbežati. Spet in spet so me tvoje lesketajoče se zenice drzno in poželjivo dražile skozi preznojeno množico, spet in spet so tvoje rjave oči odgovarjale ja, seveda in kdaj? Najini čudaški pričeski, se spomniš, kakor da sta najini jadri sreče, sta zajemali veter in usmerjali najini beli telesi, vajeni krčev in skrivanja a tudi zbliževanja, srečevanja, trčenja, brodolomov … Zabavno je bilo: nihče ni niti opazil, kako sva se slačila z očmi, kako sva se slekla eden pred drugim in pred celim svetom, kako nasilno in hkrati preplašeno sva se pognala eden proti drugemu. Kljub vsemu sva se s komaj opaznim premikom glave povabila k izhodu. Na postaji sva se znašla sama in tesno skupaj. Pregreti trolejbus je zarohnel in izginil, ti pa si se najprej sramežljivo, nato pa precej drzno oprijel mojih prstov. In jaz sem ti rekel: »Končno.« Ti pa si mi odgovoril: »No, torej …«