foto: Branimir Ritonja
Erika Vouk (1941) je pesnica in prevajalka, ki živi in dela v Mariboru. Je Jenkova nagrajenka in Glazerjeva nagrajenke za življenjsko delo. Njen pesniški opus sestavlja devet pesniških zbirk: Bela Evridika (1984), Anima (1990), Belo drevo (2000), Opis slike (2002), Album (2003), Valovanje (2004), Rubin (2008), leta 2007 je izšla knjiga njenih izbranih pesmi Z zamahom ptice neka roka slika, leta 2013 zbirka Lasa pur dir, leta 2019 pa zbirka balad Ta dan.
Je avtorica številnih prevodov, še posebej dramskih (Wedekind, Goethe, Müller). Med prevodi izstopa prevod drugega dela Goethejevega Fausta. Njena poezija in prevodi mladinske književnosti so bili objavljeni v več revijah in časopisih. Za pesniško zbirko Opis slike je leta 2002 prejela Jenkovo nagrado, leta 2003 pa še Veronikino. Leta 2002 je postala vitezinja poezije na Pesniškem turnirju.
Na tej povezavi je objavljenih nekaj pesmi Erike Vouk, ki jih je uglasbil pesnik in kantavtor Peter Andrej.
“Sprašuješ, kdaj bo noč.
Noč bo.
A ni še čas.”
Pusti, naj govorijo
(Pet pesmi po izboru Erike Vouk iz zbirke Lasa pur dir)
1.
Visoka pesem. Sulamit
in ljubi, ki ga išče.
Na nizki hiši spran grafit,
balkon s pogledom na dvorišče.
Na mestnem zidu epitaf:
Ne trkajte, me ni.
Skoz reže polken Edith Piaf
in ...Qu`une ombre de la rue.
2.
Skoz bele zavese jasmina,
senčen slap kaprovcev,
vzduh rožmarina,
spuhtevanje figovcev,
žamet pelina,
omamo brnistre in sivke,
korak za korakom
po zračnih poteh,
napol izgubljena,
s strastjo potohodca
hodim za vonji,
kot hodijo konji
z usnjenimi plašnicami na očeh
za lahnim trzajem povodca.
3.
( Lorci )
Kaj skrivaš pod pelerino noči,
vpraša postava v črnem.
Sanjam škržate
in pesem luči,
spečo v zemlji, odvrnem.
Sanjam korido in klecanje bika,
meč v tilnik zadrt.
Zate, nesmrtni,
za jutro, ki vznika,
puščam balkon odprt.
4.
Dež belih metuljev,
ob svitu brez sna
potájno letim čez resavo,
brez kril, breztelesna,
blizu neba,
z oblakom, ki pluje v beljavo
prosojne pokrájine. – Bledi privid
si sname tenčico.
V sončni prelesti
zbujenega dneva spet znan kolorit.
In krošnje dreves ob prehojeni cesti.
5.
Ovita v oranžno -
v vrisk šeste strune,
v zublje visoke sončave.
Ovita v zeleno –
v smaragdne lagune
absinta.
Od kalne blodnjave
z ostrino skalpela
porezana krila poguma.
Ovita v belo –
občutek za smrt
in od smrti bolj bela,
v raztrganih stihih zaledenela
prostranstva samotnega uma.