foto: Polona P. Podstenšek
Tomo Podstenšek (1981) piše predvsem prozo, romane in kratke zgodbe, pa tudi otroško literaturo in dramske tekste. Kratke zgodbe objavlja v domačih in tujih literarnih revijah, več njegovih besedil je bilo nagrajenih na različnih natečajih.
Je avtor šestih romanov (»Dvigalo«, Sodba v imenu ljudstva, Sredi pajkove mreže, Tihožitje z mrtvo babico, Papir, kamen, škarje in Kar se začne z nasmehom) ter dveh zbirk kratkih zgodb (Vožnja s črnim kolesom, Ribji krik).
Romana Sodba v imenu ljudstva in Papir, kamen, škarje (Litera) sta bila uvrščena med nominirance za nagrado »kresnik« za najboljši slovenski roman, zbirka Ribji krik (LUD Literatura) pa za najboljšo kratkoprozno knjigo leta – nagrado »novo mesto«.
Poleg pisateljevanja občasno sodeluje pri gledaliških, radijskih in drugih sorodnih projektih ter organizaciji literarnih dogodkov.
Več o njegovem delu si preberite na uradni spletni strani tomopodstensek.com.
Zamujena priložnost
»Imate še kakšno vprašanje?«
Moški me samo za trenutek zmedeno ošine s pogledom in se spet zastrmi v prazno.
»Dobro, potem pa … Če bi bilo karkoli, se oglasite pri svojem osebnem zdravniku.«
Še zmeraj se ne premakne, nepomično sedi kakor otroška igrača z izpraznjenimi baterijami. Pri svojem delu srečujem vse sorte ljudi, navajen sem najrazličnejših odzivov, ampak takšni, kot je on, mi povzročajo največ nelagodja, ker preprosto ne vem, kaj naj še rečem ali storim. Celo če bi izgubil živce, pobesnel, metal predmete in razbijal – tudi to se je že kdaj zgodilo – bi bilo lažje; potem bi pač poklical varnostnike in naj se oni ukvarjajo z njim. Ta revež pa samo sedi, sedi in bolšči in čaka na bog si ga vedi kaj, na kavo ali čaj in piškote morda … Glasno se odhrkam.
»Velja, potem pa nasvidenje … In srečno!«
Čutim, kako bedasto in ponarejene se morajo slišati moje besede. Kljub temu učinkujejo, moški se končno zdrzne iz zamaknjenosti, a samo obrne stol in se zdaj zagleda naravnost vame.
»Vam lahko povem, o čem že ves čas razmišljam? Mislim, že ves čas od … No, ta zadnji teden odkar …«
Skrivaj poškilim proti okrogli uri na steni – mudi se mi, ljudje čakajo, ampak naj bo, pet minut mu še lahko dam.
»Samo zelo na hitro, zdaj bi moral imeti že naslednji pregled,« strogo pokimam.
Če ne bo končal v petih minutah, ga bom pač prekinil, bo že moral razumeti.
*
»Gre za dogodek, na katerega sem prej že čisto pozabil. Pred petnajstimi leti, takoj po gimnaziji, sem eno poletje delal kot postrešček v hotelu s petimi zvezdicami. Sicer sem bil popolnoma brez izkušenj, imel pa sem dovolj močne roke za prenašanje prtljage, bil sem še kar postaven in prijetnega videza, pa za silo sem govoril štiri tuje jezike in vse našteto je očitno zadostovalo, da so me vzeli. Plačilo je bilo bolj skromno, človek bi glede na ugled hotela in visoke standarde pričakoval več, res pa je, da so bili tuji gostje, ki so prihajali iz držav, kjer je to v navadi, precej radodarni z napitninami.
Moje delo je bilo preprosto, na migljaj receptorja sem pristopil, vljudno pozdravil, pospremil goste do njihovih sob in jim pomagal nesti prtljago; če je bilo kovčkov več, sem si pri tem pomagal z vozičkom. Imel sem temno modro uniformo z oznakami hotela, h kateri je spadala tudi smešna čepica z ščitkom, a so bili nadrejeni dovolj uvidevni, da mi je ni bilo treba nositi. Telovnik in kravato pač in že to je bilo v vročih poletnih dneh dovolj nadležno – notranjost hotela je bila sicer klimatizirana, a nemalokrat sem moral odnesti kovčke na parkirišče in tista minuta na soncu je zadostovala, da me je oblil pot in se mi je mokra srajca iz poliestra dušeče prilepila na telo. Drugače je bilo delo prijetno in nezahtevno, pa po svoje tudi zanimivo, lahko si predstavljate, kakšen vtis je na osemnajstletnega mulca naredilo, ko je bil nenadoma obkrožen z glamurjem, dragimi avtomobili prestižnih znamk in uglednimi hotelskimi gosti, med katerimi so se občasno znašle tudi bolj in manj znane športne, filmske in glasbene zvezde. Čeprav sem jim samo nosil prtljago, sem se na nek način počutil, kakor da naenkrat pripadam njihovemu svetu, ki je bil tako zelo drugačen od mojega odraščanja v starem blokovskem naselju.
Konec avgusta je v hotelu potekala gospodarska konferenca, na katero so prišli poslovneži iz cele Evrope, nekaj jih je bilo iz Amerike, pa petčlanska kitajska delegacija … Med gosti je bil tudi gospod Martin, Anglež, za katerega sem takoj dobil občutek, da je drugačen od ostalih. Spomnim se, da se mi je zdel star, čeprav najbrž ni imel več kot petdeset let. Srednje postave, z negovano sivo bradico, zmeraj v elegantni modri obleki, ki je malo spominjala na mornariško uniformo. Kar ga je delalo posebnega, je bil lesket njegovih oči, nekaj hladnega je bilo v njih, čudna mešanica dolgočasja in radovednosti ali morda bolj hrepenenja, da bi kje odkril kakšno razvedrilo.
S seboj je imel samo manjšo aktovko in črni starinski kovček brez kolesc; še zdaj me zaboli v križu, ko se spomnim, kako sem ga tovoril, bil je precej težji, kot bi se dalo sklepati po njegovi velikosti, kasneje sem ugotovil, da je imel v njem poleg oblačil in osebnih predmetov tudi več debelih knjig.
V dvigalu sva ves čas molčala, šele ko sem odložil kovček na tla v njegovi sobi in iztegnil roko, da bi vzel bankovec, ki mi ga je ponujal, me je prvič ogovoril. Rekel je, da imam zelo elegantne prste in vprašal, če bi rad zaslužil nekaj denarja. Takoj sem zaslutil, kaj to pomeni, ni bilo redko, da so si gostje zaželeli intimnega razvedrila. Sicer so bile daleč najbolj na udaru sobarice, ampak tudi ostali člani hotelskega osebja so pripovedovali, da dobivajo nespodobna povabila takih in drugačnih vrst, v dvoje ali v troje in v vseh možnih kombinacijah. Razmišljal sem, ali naj ponudbo, ki bo vsak trenutek sledila, sprejmem ali zavrnem in se nazadnje odločil za kompromis; če bo želel, ga lahko zadovoljim z roko, za kaj več bo pač moral poiskati koga drugega.
Ampak izkazalo se je, da gospod Martin sploh ni hrepenel po spolnih uslugah, na moje vljudno vprašanje, kako mu lahko pomagam, mi je povsem resno odgovoril, da mi je pripravljen plačati milijon funtov, če mu dovolim, da mi z kakšnim orodjem – najbolj primerna bi bila najbrž sekira ali škarje za obrezovanje drevja, je trezno dodal – odseka, odreže ali odščipne mezinec desne roke. Najprej sem mislil, da ga nisem dobro razumel, ko pa je svojo ponudbo ponovil in jo še podkrepil z jasno gestikulacijo, sem videl, da misli resno. Najbrž je moral opaziti osuplost na mojem obrazu, kajti dejal mi je, da se ne mudi; v hotelu ostane tri dni, do njegovega odhoda naj v miru premislim in mu sporočim, kako sem se odločil. Zmedeno sem se zahvalil in se zadenjsko umaknil iz sobe. O najinem pogovoru nisem povedal nikomur; ne vem, morda sem se skrivaj bal, da mu bo kdo od delavcev v hotelu ponudil svoj prst in mi skušal speljati priložnost za lahek zaslužek.
V naslednjih dneh sem se gospoda Martina izogibal in tudi on se ni več zmenil zame; le od daleč sem ga kdaj zagledal, kako se je s pokončno držo sprehodil čez avlo proti jedilnici ali posedal zunaj na klopi v parku in prebiral knjige in časopise. Mislim, ves konec tedna ni bil niti enkrat na plaži, kaj šele da bi se okopal v morju. Ko je šel mimo recepcije, sem poškilil na naslov knjige, ki jo je nosil pod roko; bile so kratke zgodbe Roalda Dahla in zdelo se mi je čisto možno, da je prav v njih našel zamisel za nenavadno kupčijo, ki mi jo je ponudil.
O tem sem veliko razmišljal, denar me je seveda mikal in preračunal sem, da bi bil z nekaj skromnosti preskrbljen do smrti; niti z mezincem mi ne bi bilo več treba migniti – česar pa potem tako ali tako ne bi mogel več storiti. Milijon funtov, ki je bil pred petnajstimi leti vreden še precej več, kot je danes, bi mi skratka omogočil lepo in nadvse ugodno življenjsko izhodišče.
Na svoj mali prst po drugi strani nisem bil pretirano navezan, komaj da sem se ga zavedal, ni se zdelo verjetno, da bi ga preveč pogrešal, še za vrtanje po nosu in ušesu sem raje uporabljal kazalec. Za vajo sem poskušal dva dni početi vsakdanje reči samo s preostalimi štirimi prsti – včasih je bilo malo težje prijeti steklenico ali kak drug večji predmet, ampak verjetno bi se tudi tega navadil.
Bolj me je mučilo nekaj drugega, ne povsem jasno utemeljenega in določljivega, kar pa bi se dalo preprosto povzeti, da se mi je zdelo narobe, če bi se dal trajno pohabiti za denar. Vsota ni pri tem igrala prav popolnoma nobene vloge, tudi če bi šlo za desetkrat ali stokrat več denarja, bi se počutil podobno. Imel sem občutek, da potem nikoli več ne bi mogel spoštovati človeka v ogledalu. Najbrž bi se mi gnusil, morda bi se ga celo bal – kakšen norec pa si pusti rezati prste za denar?!
Razen tega sem bil še mlad in kot vsi mladi ljudje sem si domišljal, da bom imel srečno in uspešno življenje. Verjel sem, da imam še dovolj časa in precej dobre možnosti obogateti – morda res ne bom nikdar dosegel gospoda Martina, prepričan pa sem bil, da bom prej ali slej imel toliko, kolikor bom želel in potreboval, in da ne bom prav ničesar pogrešal.
In tako sem, ko me je dal zadnji dan svojega bivanja v hotelu gospod Martin poklicati v svojo sobo, njegovo velikodušno ponudbo nespametno zavrnil. Ni me spraševal po razlogih, samo zamišljeno je prikimal in rekel, da je to velika škoda, ker imam res prekrasen mezinec, s katerim bi bilo lepo začeti zbirko, ki jo namerava osnovati.
Odnesel sem njegovo prtljago do avtomobila, ki ga je že čakal pred vhodom, in ne da bi mi namenil še kakšno besedo ali pogled, se je namestil na zadnje sedeže, kratko pomignil šoferju in se odpeljal. Tudi napitnine mi tokrat ni dal, najbrž je bil preveč razočaran in jezen zaradi moje nehvaležnosti.
No, to je bilo na kratko vse; kmalu so prišli drugi gostje z drugo prtljago, konec septembra se je moj čas v hotelu iztekel, vpisal sem se na fakulteto, spoznal študentsko življenje; predavanja, klubi, protesti, druženja, prve resne ljubezni in tako dalje … Na čudaškega gosta in njegovo še bolj čudaško ponudbo sem ob vseh drugih rečeh in skrbeh kmalu čisto pozabil. Do zdaj – «
*
Moški utihne in me gleda. Ne vem, kaj pričakuje od mene. Saj priznam, njegova anekdota je res nenavadna, in seveda razumem tudi, zakaj mi jo je povedal, ampak nimam pojma, kako naj se odzovem. Pogledam na uro, pet minut se je že skoraj izteklo.
»In? Kaj boste rekli?« nestrpno vpraša.
»Ne vem, kaj bi rekel.«
»No, pa kako bi se vi počutili na mojem mestu?«
»Verjetno malo trapasto, če povem po pravici.«
»Samo malo trapasto? Ne kot popoln bebec, ki se mu bog ali usoda ali karkoli že reži v obraz, ker je izpustil priložnost za lagodno življenje? A veste, kaj počnem? Kot ste najbrž že uganili, nisem preveč uspešen, kaj šele bogat. Že nekaj let kelnarim – oziroma sem kelnaril – v neki ne preveč ugledni gostilni, kjer pa pride moje znanje štirih tujih jezikov včasih še zmeraj prav. Res ni kakšna fina služba, ampak po svoje sem bil čisto zadovoljen, zdaj pa … Kako naj zdaj pozabim na tega prekletega Angleža in njegov milijon, ki bi lahko bil moj?«
»Pa saj najbrž sploh ni mislil resno. Najbrž se je samo šalil. Vas preizkušal, da bi videl, kaj vse bi bili pripravljeni narediti za denar,« nemočno zavzdihnem.
»Mislite?« me presenečeno pogleda.
»Ja, zagotovo,« mu hitro pritrdim in dodam, da se bogataši včasih radi malo ponorčujejo iz navadnih ljudi.
»To je res,« se zamišljeno strinja, »veliko gostov je bilo takšnih. Seveda, kdo bi pa kar tako razmetaval denar; tudi če bi imel perverzna nagnjenja k zbiranju človeških prstov, bi se jih najbrž dalo kje dobiti precej ceneje … Hja, bil je res prepričljiv, to mu moram priznati. Niti za trenutek nisem podvomil, tisti njegov pogled in izraz na obrazu – no, še dobro, da je bil vse samo hec, drugače res ne vem, kako bi se zdaj sprijaznil s tem … Hvala, gospod doktor, za vse,« končno vstane in mi ponudi roko.
V zadregi oklevam, ali bi ga prijel za obvezani štrcelj. Potem se k sreči tudi sam zave svoje zmote in povesi roko, odrezano malo nad zapestjem.
»Nič hudega, to je povsem normalno, povedal sem vam že, da se vam bodo takšne stvari na začetku pogosto dogajale, fantomski ud, lažni občutek, da je amputirani del telesa še zmeraj tu …« se mu vzpodbudno nasmehnem.
Moški kratko pokima in odide iz ordinacije. Prisluškujem njegovim korakom, ki odmevajo po hodniku, in šele ko čisto potihnejo, pokličem medicinsko sestro, naj mi pošlje naslednjega pacienta.