foto: osebni arhiv avtorja
Arjan Pregl (1973) je končal podiplomski študij slikarstva in grafike na Akademiji za likovno umetnosti in oblikovanje v Ljubljani. Ukvarja se s slikarstvom, ilustracijo, poučevanjem in pisanjem. Ne nujno v tem vrstnem redu.
Kratke zgodbe redno objavlja v literarnih revijah, leta 2017 je pri LUD Literatura izšel njegov prvenec O ženski, ki ni hotela z balkona. Delovni naslov njegove nove zbirke, predvidoma bo izšla naslednje leto, je Delovni naslov moje nove zbirke.
Spletne povezave:
Arjan Pregl bere Dolgo zgodbo, ki je ena od štirih kratkih zgodb, objavljenih v rubriki e-objave MKC Črke. Ob Dolgi zgodbi vas vabimo k branju njegovih zgodb Jutro, Izgubljeno s prevodom in Umazani posel, ki jih najdete v nadaljevanju.
Še več njegove odlične kratke proze pa lahko preberete v avtorjevem literarnem prvencu z naslovom O ženski, ki ni hotela z balkona (LUD Literatura, 2017, zbirka Prišleki). Nakup knjige je mogoč na tej povezavi.
JUTRO
On se popraska po jajcih, fukne šlape na noge, oddrajsa do šporheta, rukne vrata hladilnika, potegne slanino na plano, pa jajca, vrže mast na ponev, zasmradi cel prostor.
Njo predrami vznemirjenje pred novim dnem, nežno se privzdigne, sonce, kot bi ga njeno dramljenje radostilo, jo poboža po licih, prosojna koža komajda zakriva njeno notranjo milino, bosa stopa proti kuhinji, kot bi jo neslo nad tlemi, nežno sede, popije svež pomarančni sok.
On stoji v gatah pred koritom, baše šalce v pomivalca.
Ona se obrne pred vhodnimi vrati, urejena, lepa. Kot bi bil le zaradi nje ustvarjen prepih, ki ji nežno valovi obleko. Obrne se proti njemu.
»Kakšen demiurg mi je namenil toliko sreče, se sprašujem, ljubezen moja, dan, ki je pred nama, neskončno dolg se mi zdi, a na koncu bo vznesenost, da te spet vidim toliko silovitejša, da se te vmesne samote skorajda malo radujem,« reče on.
»Čauza, stari, later,« odvrne ona.
DOLGA ZGODBA
Zvonec. Ana odpre.
Pred vrati poskakuje Dušan na eni nogi, manjka mu zob, oblečen je v piščanca, perje ima pobarvano na modro, pol glave ima pobrite, iz levega ušesa mu gleda korenje, iz desnega radirka, pod eno roko drži šop bankovcev, v drugi ima mikser.
Dolga zgodba, reče.
IZGUBLJENO S PREVODOM
V Centru za duševno zdravje, lociranem v Združenih državah, natančneje v Atlanti, se dogaja prava norišnica. Temnolas, brkati moški skoči z drevesa, večina prisotnih je veselih, medicinska sestra navdušeno vpije, kuharica kriči prav tako glasno, le da jezno, ko opazuje črni dim, ki se vali iz kuhinje.
A pojdimo malo nazaj, natančneje v osemdeseta leta, in malo drugam, v Mumbaj (takrat še Bombaj). Raj Kiran Mehtani je bil takrat na vrhuncu svoje boolywoodske slave. Zaigral je v skorajda sto filmih, večinoma v vlogah privlačnega ljubimca in srčnega, dobrega junaka. Bil je priljubljen in v Indiji zelo poznan.
Na zahodu ni bil deležen slave, nenazadnje je je le redkokateri igralec tamkajšnje filmske industrije, pa čeprav slednja tako po izdanih filmih, prodanih vstopnicah in številu gledalcev presega Hollywood. Ena ovira je seveda jezik, nerodni podnapisi ali sinhronizacija, drugo pa je mešanje žanrov – komedije, romance, akcije, melodrame in mjuzikla – , ki je zahodnemu gledalcu razmeroma tuje.
Kakorkoli že, Raj Kiran, v filmih je bil podpisan le s tem priimkom, je kmalu zatem doživel krizo. Zasebno krizo, ki je bila posledica družinskih nesoglasij in ljubezenskega razhoda, obenem pa tudi nenadnega zatona njegove kariere. Padel je v globoko depresijo, nemara ni želel živeti v svetu, kjer ljudem ni nič sveto in se norčujejo iz reči, ki so jih še nedavno cenili, celo iz duševnega zdravja, na primer. Ne le, da se je nehal pojavljati v filmih, popolnoma je izginil, najprej so poročali, da je bil sprejet v psihiatrično ustanovo v Mumbaju, kasneje pa, da je mrtev. Celo družina se mu je, menda, odrekla.
Leta kasneje se je pojavila sled, ki je vodila v Ameriko, tam naj bi bivšega igralca vzel pod streho brat Govind Mehtani, prostovoljno pa naj bi bil vključen v program zdravljenja, ki si ga je lahko privoščil, saj je imel prihranke od filmov dobro naložene. In tako se je za njim odpravil kolega, bivši soigralec in prijatelj Rishi Kapoor z idejo, da ga najde, pripelje nazaj, mu pomaga spet posneti kakšen film in posledično mogoče pripomore k njegovemu boljšemu splošnemu počutju. Odšel je do brata Govinda, nato pa do hiše, katere naslov je imel zapisan na listku.
Brat je Raja za vsak slučaj obvestil, vedel je namreč, da so mu presenečenja bolj kot ne neprijetna, in vest se je precej hitro razširila med uporabniki Centra za duševno zdravje. Ti so se dobro poznali, med nekaterimi se je razvilo tovarištvo, v nekaterih primerih celo prijateljstvo. Dogovorili so se za potegavščino: vsi se bodo enako oblekli ter si, kdor jih ni nosil že pred tem, nalepili umetne brke pod nos.
Ko je Rishi Kapoor vstopil v institucijo, se je predstavil, razložil namen svojega obiska, nato ga je receptor usmeril na vrt. Tam ga je, kot že rečeno, pričakala zelo dinamična situacija, po zelenici so tekali moški, ženske, vsi oblečeni v rdeče pulije, bele hlače in brke. Bilo je kriljenja z rokami, smeha, popevanja in veselja, kot ga tam ne pomnijo.
»Mehtani?« je zaklical gospod Kapoor, »Raj Mehtani?«
»Jaz, sem, jaz«, je prihajalo od tu, »tukaj sem«, je prihajalo od tam, »evo mene«, je rekla temnolasa ženska, »kuku«, se je oglašal mladi blondinec, »take a chance on meee«, je med poplesavanjem pela brkata starka.
Stvari so v nekem trenutku do te mere ušle izpod nadzora, da se je moralo vmešati osebje, celo receptor je zapustil svoje mesto, kuharica pa hrano na štedilniku, da bi pomagala spraviti situacijo v red. Treba je še omeniti, da so ravno ta dan na vrtu posadili novo drevo, da bo nadaljevalo drevored. Zato je bila ob eno deblo prislonjena lopata, ob njej je ležal kup prsti in ravno na ta kup je skočil moški, ki smo ga omenili že na začetku zgodbe. In zdaj se lahko vrnemo prav tja.
Moški prileti na tla, nanj pokaže medicinska sestra in veselo vpije: »To je pravi Raj na zemlji!«
Kuharica pa istočasno: »To je že povsem prismojeno.«
UMAZANI POSEL
Ulice se podijo kvišku, vijugajo in strmo padajo. Vajene so prizorov divjanja avtomobilov, kriminala, samomorov, megle, nočnih klubov za istospolne in bogastva star-up milijonarjev.
Čas kosila je in kantina se počasi polni. Smrdi po zažgani masti, prti so lepljivi. Hans sedi v kotu bere San Francisco Chronicle. Vstopijo Juan, Pedro in Miguel, sedejo za mizo pri vhodu. Vstopijo Wu, Li in Cheng, sedejo za mizo nasproti. Srepo se gledajo.
»Golazen!«, si v brk zamrmra svetlolasi Hans, sunkovito odvrže časopis, tako da tlesk privabi poglede vseh v lokalu, natipka nekaj na ekranček pametnega telefona, ga prisloni k ušesu in čez nekaj trenutkov z gnusom prhne: »Tu so.«
Juan, Pedro, Miguel, Wu, Li in Cheng ga merijo s pogledi.
Inšpektor Eichmann na drugem koncu mesta ne reče ničesar. Kotički ustnic mu silijo navzgor, a jih skuša nemirno vračati v brezizrazni položaj. Profesionalec je, to ni osebno, ne sme biti osebno. A čakal je na ta dan, dolgo je čakal. Zapne dežni plašč in sede v službeni avtomobil.
Čez natanko štirinajst minut prime za kljuko Cantine Mexicane, potisne vrata in se razgleda. Moški pri zadnji mizi mu narahlo pokima, odpravi se proti njemu. Osem parov oči spremlja vsak njegov korak. Ne poznajo ga, a dobro vedo, da ni prišel na kosilo. Ko pride do zadnje mize, dvigne časopis in se napoti k šanku. Časopis odvrže na pult tako, da se na njem jasno pokaže speštan ščurek in reče natakarju: »Pokličite šefa, povejte mu, da je prišel sanitarni inšpektor.«