Odisejevo zatočišče je rezidenčni projekt, ki v središče postavlja mlade, perspektivne pesnike, prozaiste in prevajalce in jim omogoča bivanje in ustvarjanje v rezidencah Slovenije, Grčije, Srbije, Anglije in Hrvaške. Ustvarjalci tako širijo polje svoje umetniške inspiracije in motivike ter obenem, tudi z javnimi nastopi okolju v katerem gostujejo, prinašajo svojo vizijo, poetiko ter svojo kulturno izkušnjo dežele iz katere prihajajo. Projekt finančno podpira Evropska komisija v okviru programa Ustvarjalna Evropa. V projektu kot partner sodelujeta tudi Društvo slovenskih pisateljev in Mladinski kulturni center kot pridruženi partner DSP-ja.
Prevodi so nastali v okviru spletnih predfestivalsih dogodkov festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru 2020.
foto: osebni arhiv avtorja
Danilo Lučić se je rodil leta 1984 v Beogradu. Diplomiral je iz srbskega jezika in književnosti na Filološki fakulteti v Beogradu, kjer je tudi magistriral iz humanističnih znanosti. Objavil je dve zbirki pesmi: Beleške u mehkom tkivu (2013) in Šrapneli (2017). Je pisec člankov in esejev za različne regionalne časopise in spletne portale. Bil je eden izmed organizatorjev večerov poezije ARGH! in urednik založbe Kontrast. Živi in dela v Beogradu.
Prevod pesmi: Kristina Prah
***
včasih pridejo dnevi raztreseni in suhi · vse otrpne kot mrak
· ne prežijo name ne zveri niti jaz sam · nimam kaj reči
pod nebesno kapo · lepo mi je samo kadar jem in kadar
se praskam · čudno je kako šele v tišini vse stvari prihajajo k tebi
· pravzaprav je najlepše na svetu slišati kako si živ · istočasen
s smehom otroka in klikanjem pokrova zippo vžigalnika ·
takšen sem lahko tudi brezbrižno mrtev · z nasmehom olivnega
olja · narišeš popoln krog z vejico v pesek · val ga zabriše ·
narišeš spet popoln krog z vejico v pesek · kaj da ne ·
ampak zakaj bi moral ubesediti ko lahko gledam
neko žensko kako plete · svoboda ne pomeni môči in sméti
ampak ne morati · jaz sem samo statist praznine
zadovoljen s svojo plačo · kaj če je tam zgoraj v globini
pravzaprav prazno · kdo se bo takrat zadnji smejal ·
brez razloga · sonce zahaja in jaz se nasmiham
· ta dan se je spremenil v ogromen želodec
SKUPNI IMENOVALEC VRST
me slišiš!
če boš kdaj napisal da sem preverjala meje
česarkoli
ti bom odtrgala glavo z ramen
zakotalila
po svojem dostojanstvu
glej kako se raztapljajo kontinenti
žanri se razhajajo
zabij sebi glavo v to
poezija je.
v srcu gozda pokopališče
vrste so lahko tudi betonske plošče
in pod njimi otroški obrazi
lahko so poročne fotografije (nasmehnasmehnasmehnasmeh)
pa tudi celovita tišina v kateri prede črna mačka
besedila
rastejo skupaj
jaz se bojim da ta glava veliko govori
FORMATIRANO OBVESTILO O VSEBINI
Za potrebe razpisa sem sestavil svoje življenje.
Leta pološčena, počesana, nadišavljena.
Starša, prijatelji, dekle, sorodstvo, hišni ljubljenčki
Vsi živi/zdravi nasmejani.
Jaz rečem – Dober dan –
Spet rečem – Dober dan –
Že stotič, se mi zdi – Dober dan –
...
samo noro klikajo ure
...
spodaj s hodnika
se drenja med rumenimi neonkami in zelenim itisonom
vonj kot kadar se kuha kava
NABOJNIKA ZA SIMBOLE
tvoja ljubezen so mi raki in školjke
moji spomini so rezila
nekomu se bova naredilia labirint:
v tebi je en jaz, ki ga sovražim,
čeprav si ti tisti, ki iz mene sovraži mene v tebi
je čas v letu, ko se iskri v zraku,
če je nekdo rekel mrak,
je to zato, ker je bil mrak
ponavljanja ubijajo
kako lahko ima noge nekaj, kar je nekoč bilo drevo
rafalni objemi
človek prezimi na drugem telesu
prišlo in minilo premirje
mene pozabili v rovih.
Ogenj velik. Ogenj lačen.
Ogenj vsakemu izmed nas.
PRIMERI, OBRAZEC & POETIKA
specifična gostota samote
smrt je elementarna mati prihodnosti
življenje zapleteno h koncu
pozornost je neizogibna kot v muzeju
nežna preproga brez želje da bi bila trdno stališče
ženske iskrene kot neometane hiše
strah, da me pokopljejo neoblizanega
nikoli nihče ne bo začel vojne
pikniki postajajo procesije
organogeneza tišine
zgubane mrtve slive in grozdje
kosti oreha
zamiži in se čvrsto ujame
– nič ne začenja