Odisejevo zatočišče je rezidenčni projekt, ki v središče postavlja mlade, perspektivne pesnike, prozaiste in prevajalce in jim omogoča bivanje in ustvarjanje v rezidencah Slovenije, Grčije, Srbije, Anglije in Hrvaške. Ustvarjalci tako širijo polje svoje umetniške inspiracije in motivike ter obenem, tudi z javnimi nastopi okolju v katerem gostujejo, prinašajo svojo vizijo, poetiko ter svojo kulturno izkušnjo dežele iz katere prihajajo. Projekt finančno podpira Evropska komisija v okviru programa Ustvarjalna Evropa. V projektu kot partner sodelujeta tudi Društvo slovenskih pisateljev in Mladinski kulturni center kot pridruženi partner DSP-ja.
Prevodi so nastali v okviru spletnih predfestivalsih dogodkov festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru 2020.
foto: osebni arhiv avtorja
Dino Pešut se je rodil leta 1990 v Sisku. Na Akademiji dramskih umetnosti v Zagrebu je magistriral iz dramaturgije. Deluje kot dramatik in režiser, tako na Hrvaškem kot v tujini. V Hrvaškem narodnem gledališču v Splitu je kot dramatik debitiral z igro Pritisci moje generacije. Njegova predstava (Pret)posljednja panda ili statika, ki jo je režiral Saša Božić, je doživela premiero v Zagrebškem mladinskem gledališču v Zagrebu. Leta 2016 so ga z isto predstavo povabili k sodelovanju pri programu Stueckemarkt, ki je postala del festivala Theatertreffen v Berlinu. Za besedilo iste igre je leta 2018 dobil nagrado DEUTSCHEN JUGENDTHEATERPRES. Igra je v izvedbi dunajskega gledališča Burgtheater doživela več uprizoritev tudi v nemško govorečih deželah. Dino Pešut je dobitnik petih priznanj Marina Držića, ki jih za najboljšo novonastalo dramaturško besedilo podeljuje hrvaško ministrstvo za kulturo. Njegova nagrajena in uprizorjena besedila so L.U.Z.E.R.I., (Pret)posljednja panda ili statika, Veliki hotel Bezdan, Stela, poplava, Olympia Stadion, Djeca recesije. Piše kolumno Futuring za časopis Večernji list. Leta 2018 je objavil svoj prvi roman Poderana koljena. Trenutno se posveča novemu projektu – piše knjigo literarnih poročil in poetičnih popotnih spisov, ki se osredotočajo na bivše jugoslovanske prestolnice.
Prevod: Kristina Prah
INTERVJU Z AVTORJEM
Intervju je nastal aprila 2022, ko je Dino Pešut bil gost festivala Fabula, rezident Društva slovenskih pisateljev in gost Ožuljenega jezika.
SMRT, SOVRAŠTVO, STRAH IN SRAM SO MEDNARODNE VALUTE
“Vsako starševstvo, tudi izbrano, vsebuje element krivde.”
Pri založbi Beletrina je v sklopu projekta Fabula v letošnjem letu izšel prevod vašega romana, v originalu naslovljenega Tatin sin, v slovenskem prevodu Dijane Matković pa roman nosi naslov Očetov sinko. Že v originalu je roman požel obilo pozitivnih odzivov in kritik. Kaj mislite, da je bilo tisto ključno, s čimer se je poistovetilo toliko ljudi in kakšni so občutki ob izdaji romana v slovenščini, gre namreč za prvi prevod tega dela, če se ne motim?
Moram priznati, da so bile kritike pri tem romanu mešane. A niso vedno. Če vzamemo v obzir, da se roman dobro prodaja in izposoja v knjižnicah, lahko previdno rečem, da je uspel. V Sloveniji sem imel prekrasno izkušnjo na festivalu Fabula.
Pri odgovorih na takšna vprašanja sem vedno previden, saj bi moral izračunati formule uspeha, kar pa me ne zanima. Napisal sem roman o odnosu med očetom in sinom, o poizkusu vzpostavljanja nekega odnosa, o iskrenosti in bližini smrti ter, zakaj pa ne, tudi o ljubezni. Za tako kratek roman sem ga pisal neobičajno dolgo. Roman Očetov sinko mi bo dolgo ostal v spominu. To je nasploh moj prvi prevod romana. Ravno tako sem po dveh letih končno potoval izven Hrvaške. Bilo je lepo ponovno nekje biti nekomu gost.
Roman Očetov sinko se dogaja v belem, gentrificiranem in precej heteronormativnem Zagrebu. Se vam zdi, da bi, če bi bilo samo dogajanje v romanu postavljeno v kak drug kontekst, če bi se zgodba dogajala v kakem drugem času, drugem mestu, pod kakim drugim političnim režimom, to kako vplivalo na protagonistovo dojemanje situacije, v kateri se je znašel, na način soočanja z njegovo spolno usmerjenostjo, boleznijo očeta in smrtjo matere?
Smrt, sovraštvo, strah in sram so mednarodne valute. Kompleksni odnosi med starši in otroci (in vojne) so v središču vseh naših zgodb. Zato bi bilo vse približno enako. Trenutno čakam na prevode v nemščino in italijanščino, tako da bomo videli, kako in kaj se bo iz romana razbralo v teh sosednjih jezikih.
A nisem prepričan, da bi bil ta roman lahko napisan v nekem drugem času. Roman sem lahko na tak način namreč napisal zahvaljujoč aktivistom in pogumnejšim umetnikom pred mano.
Sam naslov Očetov sinko je pravzaprav zelo zanimiv in intriganten, saj se ga lahko razume na več različnih načinov; kot opis boječega sina ali morda kot opis privilegiranega posameznika z dobrim družinskim zaledjem. Kako razumete naslov vi?
Tako, kot si napisal. Očetov sinko ima prenesen pomen. Toda skozi roman sem skušal preseči Očetovega sinka kot metaforo. Izbrisati njen preneseni pomen. Protagonist romana je resnično Očetov sinko ali sin svojega očeta.
Skozi celoten roman se vijejo občutki strahu, sramu in jeze. Na zelo zanimiv način so prikazane razlike in stikanja, kako se posamezni liki v romanu spoprijemajo s svojim balastom in s potlačenimi travmami. Bi rekli, da se generacija milenijcev nekoliko lažje spoprijema s tovrstnimi občutki, smo bolj iskreni kot generacije pred nami?
Starejši kot sem, bolj dvomim, da so milenijci po nečem boljši ali bolj posebni. Umetnost služi spopadanju s sramom, strahom in travmo, ravno tako pa želi orisati čas in človeka v tem času. Toda ob branju novejše literature lahko rečem, da se je sprožil nek val, ki dvomi o nežnosti, solidarnosti, intimnosti in političnem potencialu milenijcev.
Na nek način igra v romanu pomembno vlogo tudi jezik. V smislu vsega neizgovorjenega, vsega potlačenega in pa kot ustvarjalno sredstvo, saj je protagonist tudi pesnik. Bi rekli, da se roman v slovenskem prevodu bere kako drugače kot v originalu? Je bil skozi uporabo drugega jezika predstavljen kak drug zorni kot same zgodbe?
Jezik romana je pomemben, če ne zaradi drugega, zaradi njegove strukture. Takoj sem vedel, da bo urejen v kratka, jedrnata, poglavja. Po eni strani zato, ker je protagonist pesnik, po drugi pa zato, ker roman govori o zelo zaprtem dečku. Jezik romana je bilo treba omejiti, z najmanj dobiti kar največ.
Prevajanje je ponovno pisanje romana po novih pravilih jezika, pa tudi konteksta. Nekatere stvari ostanejo neprevedljive, nastanejo pa tudi neke nove. Duh dela lahko potuje skozi jezike, kulture in čas, kar ga dela strašnega in nevarnega. Dijana Matkovič je opravila odlično delo, ob procesu prevajanja sem užival v pogovoru z njo. Mislim, da je velik privilegij zaupati v svojega prevajalca.
V samem romanu je zelo dobro prikazana kompleksnost človeške izkušnje. Protagonist je soočen z realnostjo, ki je lahko tudi precej neprijetna, opazuje vpliv in posledice konformizma in slepo sledenje družbenim normam in pričakovanjem, v katere so vpreženi njegovi prijatelji. Skozi večino romana je zaznati protagonistovo zavračanja samega sebe, tudi oče na neki točki, če parafraziram, reče, da mu je žal, da se je »zjebal«. Kaj bi rekli, da so tisti glavni problemi, stiske in strahovi milenijske generacije?
V zadnjem času vidim, da smo generacija, katere odraslo življenje je osredotočeno le še na čakanje. Najprej je bilo treba počakati, da mine globalna ekonomska kriza in da se ekonomija popravi. Nato je prišel COVID in sedaj vidimo, da je svet sestavljen iz kriz, med katerimi nimamo veliko časa za predah.
To, kar se je zagotovo spremenilo in je edinstveno za našo generacijo, je stanovanjska kriza. Od krize naprej je veliko ljudi začelo vlagati v nepremičnine, ker varčevanje v bankah ne obstaja več. In mi smo to preprosto zamudili. Zamudili smo na trg dela in zamudili smo idejo, da je stanovanje osnovna človekova pravica. Sedaj se skoraj po vsem svetu stiskamo v predragih tujih stanovanjih, vedno malo v strahu, da nas bodo vrgli ven, saj lahko ta stanovanja, ki jih preplačujemo, v vsakem trenutku postanejo namenjena AirBnB.
To je najbolj konkreten primer, kot domine pa mu sledi vse ostalo. Ampak hej, umetnost dobrega zajtrka pa smo resnično dvignili na raven Sikstinske kapele.
Generaciji milenijcev velikokrat pripisujejo, da ima neskončno možnosti odprtih vrat in da ji svet leži na dlani. Se lahko poistovetite s takšnimi prepričanji ali je to bolj iluzija prejšnjih generacij?
Staršem, ki so imeli otroka po letu 1989, oziroma na našem območju po vojni, ne moremo zameriti, da so bili prepričani, da njihovi otroci prihajajo na boljši svet, ali vsaj na takega, kjer vlada mir. Ideja je bila, da je to čas velikih sprememb. Sedaj ponekod vidimo nasprotje vseh obljub, ki so jih dali njim, ne nam. Ne obstaja nežna roka trga, ki bo poskrbela za vse ljudi in njihove talente. Svet je postal krut. In korupcija ter nepotizem še vedno predstavljata vezivno tkivo družbe.
Ostaja vprašanje, katere obljube, ki jih bomo projicirali na svoje otroke, so zdaj dane nam. Brez prepričanja, da gradimo boljši svet, postane življenje obupno. A ta boljši svet je lahko pogosto tudi izgovor za grozljive zločine.
Milenjicem pripisujejo tudi preizpraševanje norm in načel prejšnjih generacij, opuščanje posameznih vrednot, ki so nekoč veljale za neko konstanto. Ena od teh je zagotovo pomen doma. Jutarnji list je o vaši knjigi zapisal: »Zgodba o milenijcih, ki imajo pred seboj cel svet, nimajo pa svojega doma.« Kaj za vas pomeni beseda dom, je to le prostor med štirimi stenami ali je to lahko kaj premičnega, morda nematerialnega?
Na to sem odgovoril že v prejšnjem vprašanju. Če pa smo se v zadnjih dveh letih pandemije česa naučili, je to dejstvo, kako pomembno je imeti nekaj sten, vodo, radiator in hitri internet. Malokdo sanja o penthouseu z bazenom. Pravzaprav vsak išče le primerno stanovanje. Kamorkoli danes grem, vidim, kako se gradijo luksuzne zgradbe, v katerih ne bo nihče živel. Uničujemo funkcijo arhitekture. Stanovanja so tisto, kar je bila včasih hranilna knjižnica.
Materializem je bil vedno prisoten, zdaj je samo več stvari, ki so nekako bolj dostopne.
Roman tematizira tudi pomen uspeha. V njem med drugim zapišete: »Prihodnost je potencial, ki je različno odprt za različne razrede« in »Usoda je ekonomska enota«. Velikokrat nam v medijih in nasploh v družbi slikajo uspeh in srečo kot plod trdega dela in požrtvovalnosti. A vendar obstajajo ljudje, ki skozi celo življenje trdo delajo, a ostajajo revni. Se vam zdi, da imajo ljudje iz različnih družbenih razredov enake možnosti postati uspešni? Kako težko je prehajanje med posameznimi razredi?
Starejši kot sem, bolj se zavedam, da je uspeh merska enota mišljenja drugih ljudi o tebi. Zadnja leta sem opazoval in bil hvaležen za svoje delo in prepoznavnosti, ki sem jo pridobil. Toda uspeh je peklensko igrišče. Za pisanje besedil je potreben čas, nekatere stvari gredo dobro, druge ne, oboje pa zahteva čas.
Uspeh je močno odvisen od predanosti delu, pa tudi od naključja in sreče. Kot vse drugo v življenju. Toda po eni stvari se razlikuje glede na razred, iz katerega izhajaš. Po tesnobi. Prihajanje iz nižjega razreda povzroča večjo, včasih paralizirajočo, ekonomsko tesnobo. Le-to ustvarja občutek, da nimamo pravice do neuspeha, kar je ključnega pomena. In nenehno potrebuješ denar. Čeprav je od zunaj videti, da je to lahko velika motivacija, sčasoma vse skupaj postane naporno, saj z odraščanjem ugotovimo, da potrebujemo več časa. Ne glede na to, ali okrevam od mačka, ali napišem novo igro, roman. Zdaj se snema veliko oddaj o prevarantih in goljufih, ki so pogosto ljudje iz nižjih razredov in bi radi samo malo pospešili potreben čas. Kazni za bogate in revne pa, kot vemo, niso enake.
Spekter vašega literarnega ustvarjanja je izjemno bogat, ste pesnik, prozaist in dramatik. Na hrvaškem so vas poimenovali tudi prozni glas vaše generacije. Zanima me, kaj govori ta glas? Ali skozenj naslavljate tudi vprašanja, strahove in probleme drugih ljudi svoje generacije?
Tako pravijo, nikjer nisem kandidiral za to vlogo. Moja generacija je raznolika množica ljudi, ki jih ne morem v celoti predstavljati. Pišem samo tisto, kar lahko ali moram napisat, nudim en pogled, en delček sveta, v katerega sem vržen. To je vse, kar lahko storim.
Ker je vaš literarni izraz tako širok, me zanima, ali bi rekli, da se posamezni literarni žanri, v katerih ustvarjate, na nek način med seboj tudi mešajo in dopolnjujejo? Čutite na primer pri pisanju proze tudi vpliv poezije in dramatike?
Začel sem v gledališču in še vedno mislim, da je dramaturgija moj poklic, gledališče pa moj najljubši prostor. Vendar lahko zdaj brez prevelikega sramu rečem, da sem pisatelj. Vsaka zgodba, včasih tudi lik, išče svoj izraz in svojo literarno zvrst. Želi biti prikazana; ali eni osebi v intimi njenega stranišča ali spalnice ali stotim ljudem na kakšni predstavi. Pisanje dramskih iger mi je morda nekoliko izostrilo uho za prepričljivost dialoga, delo v gledališču me je naučilo poslušanja in pisanje proze me je naučilo gledanja. Pisanje je eno, literature je veliko. To se sliši zelo pretenciozno, toda še vedno se učim.
Velikokrat vas v medijih prikazujejo kot milenijskega literata, se lahko poistovetite s takšnimi označbami? Kaj po vašem mnenju prinašajo take označbe, verjamete v neke ločene generacijske razdelke in lastnosti ter karakteristike, ki jih pripisujemo ljudem, rojenim v posameznih generacijah?
Iskreno, to pomeni, da sem rojen leta 1990. Na to vprašanje bom znal odgovoriti, če dočakam starost in večji opus besedil.
Za konec bi vas rad vprašal še, kakšni so vaši načrti za prihodnost, kje vas bomo lahko videli, je v pripravi že kakšno novo delo, projekt?
Dve leti smo vsi nekako zastali. Še posebej v gledališču. Zato upam, da bom v prihodnjem obdobju ponovno nekaj več delal na predstavah. Želel bi si tudi, da bi po kakšni od mojih dram uprizorili predstavo v slovenskem gledališču in tako nadaljujemo dialog in sodelovanje. Kakor sem rekel, čakam na nekaj prevodov in izdaj Očetovega sinka. In nekaj se vedno piše, še preden se odpre prazen Wordov dokument.
Intervju z avtorjem je aprila 2022 pripravil Tom Veber.
Prevod iz hrvaščine Ajda Strajnar.
***
Vstopa v majhno, s Portugalsko navdihnjeno kavarno. Naroča kavo, čaka. Sonce se prebija skozi velika stekla, skozi ljudi, skozi prijetne, umirjene zakonske pare, skozi majhno deklico, ki se valja po tleh. Da, sonce ne izbira, vitamin D deli tem tihim, čistim ljudem. Njihova je nedelja. Dobi svojo kavo in izstopi. Sede nasproti soncu in poskuša ne razmišljati. O ničemer. Praznina, ko gleda skozi golo vejevje, ko vozijo pred njim zgarana kolesa in upočasnjeni žurerji. Ob nedeljah ni nič, nedelja vedno trepeče, utripa, kot pred neko veliko katastrofo, očitno samoto. Da, Dane Draženović je sam, toda danes ga to ne moti. Ne danes. Tista majhna deklica, ki se je maloprej valjala po tleh, se mu zaplete med noge in mu pade v naročje. Smeje se. Lepa deklica je to. Njena starša sedeta poleg njega. Ne brigata se preveč za otroka, dokler je tiho. Otroci so tukaj, da se zapletejo med noge nekega neznanca, da se smejijo in da vidijo svet očarljiv. Starši so tukaj, da pijejo kavo, da ustvarjajo strukturo življenja in da za še en dan odložijo vprašanje, kako in kaj naprej. Njena starša imata prijetna obraza, molčita. Morda ju nekaj teži, morda pa sta samo nenaspana. Dane za trenutek zapre oči. Samo ostro zobato sonce se zliva preko njegovega obraza, navzdol po vratu. V nedeljo, če ni maše ali družine, ne preostane dosti.
***
8.
''SORRY, CAN YOU GIVE ME A CIGARETTE?'' En dobrikav obraz vsaj za trenutek zaustavi ta napad panike. Dane mu ponudi škatlico. ''Take two'', doda in ne da bi vedel, si reši življenje.
Da, Dane Draženović ne more vedeti, da je vse njegovo življenje merjeno z eno dodatno cigareto.
Ta mlad obraz vzame dve cigareti, eno si zatakne za uho in se odmakne. Prižge cigareto. Ta obraz ne more imeti več kot kakšnih šestnajst let. Obraz pripada še nerazvitemu, krhkemu in dolgoudemu telesu, na katerem visi oguljena športna torba. V torbi treskata druga ob drugo pištola in manjša mačeta. Nasproti torbi neka deklica, zapletena v Danovetove noge. Izvlečena pištola v desni roki, mačeta v levi. In pod soncem, pod osončenim berlinskim nebom, planeta dva strela iz ravnine enega mladoletnega ramena proti srcem dveh tihih nemških staršev. Zatem se ramenski sklep malo obrne proti Danetovemu licu, v šoku, neslišno. Piskanje. Obraz se mu približa in reče: ''Run!''
Dane Draženović vzame deklico, zdaj objokano, zdaj v nekem drugem svetu, zdaj v velikem breznu, ki jo bo spremljalo vse življenje, in steče. Okoli njega čas lepljiv, čas, razstavljen na milisekunde, kričanje, brezkončna coda v zgrešeni tonaliteti. Po Danovem plašču kapljice krvi, ne njegove. Njegovi usnjeni čevlji tečejo, vodijo ga, ker so misli nekje drugje. V ušesih brezkončni šum, ki zaustavlja krike, klice in molitve, verjetno. V daljavi streli, ki ga spominjajo na vojno. Da, ampak njegovim čevljem ni mar. Bili so darilo njegovega prijatelja. Tiščali so ga in nekako mu niso bili všeč. Zdaj mu to predrago usnjeno darilo rešuje življenje, pelje ga. Čevlji ga peljejo stran. Za sabo puščajo le topi zvok manjše pete ob ravnodušni pločnik.
In ti črni usnjeni gležnarji so pametnejši od Daneta. Zavijajo v uličice, odhajajo. Tečejo mimo nekega majhnega evangelista v krvavi srajci, ki dviga roke proti nebu. Zakaj, Bog? Zakaj, Bog? se sprašuje evangelist, ki je tukaj samo na misijonu. Ali je to kazen, ker se je mislil vrniti in vse poslati v kurac? Ali zato, ker je včeraj tako divje drkal?
Usnjenim čevljem ni mar, tečejo, kakor da bi vedeli, kam morajo iti. Danetu uspeva samo držati deklico na svojih prsih. Ponavlja ji, po hrvaško: ''Ljubezen, vse bo v redu. Pomiri se, ljubezen. Rad te imam.'' Tako govori deklici, ampak kakor da bi govoril sebi. In čevlji tečejo, korakajo, ni jim mar, da Danetova z nikotinom zastrupljena pljuča izgubljajo dih. Čevlji vedo bolje od svojega lastnika, kam grejo.
Nato pa se na Linienstrasse pojavi ena Jaga Baba na oknu stanovanja v pritličju. Stara, belih las kot slama, velikih jošk, v razpadli majici. Kadi. Gleda. Navajena je na hujše. Izgleda, kot da je stara tisoč let in kot da je vse to že enkrat videla. Ko je bila otrok in ko so tako kričali in jokali in krvavi tekali okoli neki sosedje Židje ali neki drugi, ki so poskušali preskočiti Zid. Jaga Baba pomahne Danetu. Vabi ga v svojo hišo, v svoje propadajoče stanovanje, ravno ko je začel upočasnjevati.
V stanovanju Jaga Baba že greje juho, vzame deklico, zapira okno. Dane pa stoji kot kakšen kip. Juha brbota. Deklica izpusti nerazločen glas. Njegova kolena popustijo in Dane pade, razpolovi se in se razlije po laminatu. Vse, kar vidi, je majhen ornament na stropu. Globoko diha. Preživel je. On in njegovo življenje sta tukaj, na obrabljenem laminatu, lebdita v zraku, ki diši po mešanici krompirjeve juhe in postanega cigaretnega dima.
Da, Dane Draženović in njegovo življenje zdaj globoko dihata.
Starka pa, ta stara osamljena gospa, vzame deklico v naročje in sede poleg okna. Samo zvoki, sirene, avti. Tipična zvočna kulisa katastrofe. Zdaj ne more nič drugega kot čakati. Toliko je stara, da je tako čakala že nekajkrat. Ko so bombardirali mesto, ko je padal neki zid in poglej jo zdaj, na samem koncu življenja spet čaka, da se konča še ena katastrofa, še eno dogajanje naroda. Ona ve, kaj je, in popolnoma prepričana je, da nič več ne bo enako. Čez to je že šla, pot od panike preko upanja do razočaranja. Ve, da je to del enih in istih propadlih upov. Ziblje to majhno deklico. Je neka anonimna stara gospa, ki je, vsaj ona tako misli, imela neko dolgočasno življenje. Imela je neke otroke, ki so se odselili in na njo pozabili. Imela je moža, ki ga je ljubila, pa je umrl. In ni osamljena. Kadi na tem oknu vsako jutro, medtem ko pije kavo, čeprav ji je zdravnik rekel, da ne bi smela. Daneta Draženovića je videla že nekajkrat, vedno samega, in zapomnila si ga je. Vsakič se ji je nasmehnil. Včasih je tudi on kadil. Zapomnila si ga, ker je ravno pomislila, da je nevidna, ali pa mrtva, ko se ji je pred kakšnim tednom nasmehnil. Ampak zdaj on leži na njenih tleh in hrope. Prišel bo k sebi. Videla je že tudi takšne stiske. Ničesar ne bo storila. V YouTube napiše ''Stephan Sulke''. Tega se je naučila pred kakšnim letom na brezplačnem računalniškem tečaju za upokojence. Žametni glas tega pevca šansonov napolni njeno postano kuhinjo. Ziba deklico in tudi sebe. Ta gospa ni bila nikoli dovzetna za paniko. To je tako, ko nekdo pobere prve spomine iz vojne, iz bombardiranja. Tako kot Dane Draženović.
Starka počasi vstane, zmanjša ogenj na štedilniku. Juha naj se greje, brbota. Dobro mu bo dela. Ta fant jo spominja na njenega pokojnega moža. Joj, kako ga je ljubila. To je bila ena socialistična ljubezen v srcu Berlina. On črn, a ona plavolasa. On tako temperamenten, skoraj oster, ona tako mirna in hladna. Ljubil jo je do skrajne meje sprejemljivosti. Vsak dan je nosil domov neke malenkosti, cvet, pa čokoladice. Vse možno je izbrskal. In potem ji je stokrat na dan povedal, da jo ljubi. Ona je to imela za nesprejemljivo. Nazaj mu je to povedala morda desetkrat. Od tega osemkrat, medtem ko je umiral. Starka pogreša moža, ampak zdaj ima v naročju tega otroka in tega fanta, ki izgleda kot on.
Toda Dane Draženović je nekje drugje. Nikjer ni, če je treba biti natančen. Globoko diha in gleda ta ornament na stropu. Ničesar drugega ne more. In kakor da vidi klet. In tista Twinsa v Ameriki, kako se rušita eden za drugim. Različne katastrofe mu letijo čez glavo. Razbit avto, v katerem je umrla Lady Di. Katrina. Montaža katastrof, s slikami katerih je odraščal, ki so se zakopale globoko vanj. Dnevnik Anne Frank. Morda je tudi to neka predstava, ki jo je pripravljal. Samo oči se premikajo, kot kadar bi v kinu sedel preblizu platna in bi sliko gledal z branjem od leve proti desni. Vse se mu odpira. In razpre se strop pred njegovimi očmi. In kakor da njegov pogled razjeda zidove, prodira skozi stanovanja te stavbe in gre naravnost proti nebu, nebu nad Berlinom. In kakor da lahko vidi angele, ki padajo vzdolž tega neba, prostranega modrega neba, počečkanega s soncem, z zobatim soncem. In kakor da godejo violine. In nekje ta pridušeni glas skoraj pozabljenega pevca. In njegova zenica, ki bega, ne more mirovati, ker je toliko vpila vase, toliko tega je moralo steči skoznjo. Ne samo katastrofe, ampak tudi ljudje, vsi ljudje in vlaki in morje in lepota planin, slike stanovanj v oglasniku, zneski ničel, ki se zrisujejo na bankomatu, toliko pornografije. Ta zenica je nekoč stala pred eno majhno skulpturo. Nekemu dečku se je nekaj zabodlo v podplat. Takrat je bila mirna. Dokler je gledala v občutek, ki ga tako dobro prepozna. Trska. Sicer je bila utrujena, ampak ostrovidna. In zdaj bi spet nekaj gledala. Da pozabi mušico na pištoli in mačeto. Gledala bi ljudi, ki plešejo in dvigajo roke proti DJ-ju. Ali pa bi gledala v toplo penico macchiata nekje v Splitu, kjer je morje vedno v drugem planu. Zdaj bi gledala vse, samo da pozabi ta dva predmeta, ki ju nikoli ni videla v živo. Vedno in samo na zaslonu. In najraje bi ponovno imela konjunktivitis, da bi bila zaprta, zaščitena.
In Dane se počasi vrača. Rad bi se premaknil, ampak ni se mu treba. Ali pa ne more, ni prepričan. Ta dobra stara čarovnica sede poleg njega. Deklica se je umirila. Jaga Baba poleg njega postavi skodelico juhe, iz katere se kadi. In povsem se mu približa. Prime ga za roko. Poboža po laseh. Starka ga spomni na njegovo babico in najraje bi se samo potopil v njene prsi in izpustil božanski krik. Ampak jo samo gleda in počasi trepeta, kakor da ga je strah, da bo izginila.
In starka reče: zdaj je potrebno ljubiti. Tako, ne te, ki so to storili, niti tiste, ki bodo zato plačevali. Me slišiš? Zdaj je potrebno ljubiti, tako na splošno in brez razloga. Zdaj se je treba nasmehniti osamljeni starki na oknu in se prepričati, da je to najboljše, kar lahko ta svet ponudi. Tako vstajajo revolucije in tako se rušijo države in tako se upira pozabi. To je ljubezen. Kaprica brez razloga. In to boš sedaj počel. Hodil boš okoli kot sebična ljubezen, ljubezen zaradi sebe, brez opravičevanja in brez potrebe. In vse to bo minilo in ti boš dobro. Dobro boš. In ona bo dobro. Jaz pa bom umrla, ne danes in ne jutri, ampak zagotovo pred tabo, sploh pa pred malo. To pa se bo, kot moje telo, razpadlo in bo pozabljeno v grobu, ki ga nihče ne obišče. Zato je pomembno, da ti to povem. Zdaj boš ljubil, ker samo ljubezen rešuje. Ljubezen, neglamurozna ljubezen, ki je ne bo v časopisu, ki ne bo opevana v pop hitu, ljubezen brez poceni trikov. Tako je, taka ljubezen – samo ljubezen.
Dobro, točno tako tega starka pač ni rekla. Bolj mu je samo ponavljala, ljubim te in ljubim te in ljubim te. No, tako je slišal Dane Draženović. In starka ga drži za roko, boža ga po laseh in ponavlja ljubim te, ljubim te, ljubim te, kot da to govori svojemu mrtvemu možu. Kot da so ji vse te izpovedi ljubezni bile namenjene, zato da jih zdaj lahko ona vrne. Zdaj, ko je od tega odvisnih prihodnjih petdeset let življenja nekoga. Njej je ta ljubim te, vsakodneven, vztrajen in neokusen, rešil življenje. In še zmeraj je tukaj z neusmiljenim spominom na vsaki ta ljubim te. Starka ve, da je to edini način, da se ta mladenič, ki se ji je razlil po laminatu, sestavi. Ravno tako, kakor je njo vsak tisti jebeni ljubim te sestavljal, ko nič ni imelo smisla. Samo to je bilo dovolj. In kdo ji lahko reče, da sedaj ni dovolj?
Starka ima prav. Vsak ta hropeč ljubim te kakor da sestavlja Daneta Draženovića. Kot da se delček po delček marmorja ulega in kot da bo skulptura ponovno postala človek. Da, Dane Draženović bo ponovno postal človek. Samo malo še, samo še kakšen ljubim te. A starka ima teh ljubim te za en cel propadel proletariat, za cel svet. In ljubim te, ljubim te, ljubim te... In ljubim te.
A je kdo ljubil Daneta Draženovića tako, kot ga ljubi ta starka? Ne. Dane se privzdigne, objame svojo dobro čarovnico in zajoče. In ne more prenehati jokati. Kot da se je vse vrnilo, vse te solze, ki jih je požiral nekje globoko. Ker Dane ni imel pretirano srečnega življenja. Celo osnovno šolo je vsak odmor dobil batine. Potem je odkril eno majhno stranišče, ki je čistilkam služilo za shrambo čistil, da je vsaj tam lahko v miru pojedel sendvič. Z vpisom na srednjo šolo se je nadlegovanje sicer končalo, a takrat je njegova mati doživela spremembo. Vsakodnevna izsiljevanja, zvijanje po tleh, zlomi. Prihod domov je postal nočna mora, popisana z njenimi narcisoidnimi sumi, frustracijami in tesnobami. Vsak večer je ta ženska kričala na tleh njegove sobe, nespeča, tesnobna, in ga obtoževala, da ji je uničil življenje. Na ta ali oni način. Njegovega očeta kakor da nikoli ni bilo. Ja, tako je odrastel Dane Draženović. Popolnoma sam, skrajno ljubljen ali pa enako skrajno neljubljen. In odšel je v svet kot nekakšen obetaven sanjavi romantik, ambiciozni umetnik, bedak in zelo verjetno pijanec. Dolgo, skoraj deset let je samo pil in ni uspel zaliti te rane in te črne luknje, ki se je razvila na mestu srca. Vse to je zasužnjil v sebi in preobrazil v neskončen tok misli, ki so nekoč bile molitve. Ampak nikoli se ni nič zgodilo. Zato je bilo tako lepo igrati, biti nekdo drug, dobiti to majhno priložnost, da se zgodi nekaj čarobnega. Ali da umre. Vseeno je.
Ampak zdaj je tukaj. V resničnosti resničnejši od resničnosti. In vse to gre iz njega. Ali sta mušica in mačeta navsezadnje razprli neko jamo, rano, ki zdaj teče, krvavi? Ne more vedeti. Ali pa se je nasprotno zgodil ta čudež, ki ga je pričakoval. Življenje, ki mu je bilo vzeto vse, razen ene priložnosti. Ja, Dane Draženović je končno dobil ta čudež, ki ga je tako čakal, samega sebe, praznega.
Starka pa molči in ga objema. Kaj bi drugega? Malo je resnic na tem svetu, on se je soočil z največjo od vseh. Krivice se dogajajo. Ni opravičil niti logike niti reda. In ni pravice. Verjetno so umrli mnogo boljši, pogumnejši, ljudje, vredni več od njega. Ampak on je tukaj, zdaj v njenem objemu. In to je tako. Ne bo prišel do bistva in to ga bo preganjalo vse življenje. Leto dni bo razvijal čarobne misli v pogojniku, eno celo leto se bo zbujal v znoju in počasi bo živel s tem kot s svojo brazgotino. Tako bo. Ker je preživel. To so darovi katastrostrofe. En obrat življenja, ki prinaša spoznanje, da je življenje prelahko izgubiti, da je svet velik in da se giblje v enem velikem kaosu. Eno spoznanje, da je čas optična prevara in da se samo zdi, da se premika od svojega začetka proti koncu.
Vidi, kako katastrofe premeščajo to linijo, razlomijo čas v majhne enote, ki trepetajo v zraku in v vesolju, ki se tako nepopustljivo širi.
In samo tako, po velikih spoznanjih o naključnosti življenja, se Danetu Draženoviću v spodnjicah razvije velika erekcija, v njegovih mislih pa samo rdeči curry z ocvrtim piščancem. In nekje med glavico penisa in mentalno sliko vietnamske jedi Dane Draženović začuti močno željo po življenju.