foto: osebni arhiv avtorja
Aljaž Koprivnikar (1987), pesnik in literarni kritik, je bil rojen neke pozne aprilske noči v Ljubljani. Kot literarni kritik redno sodeluje z različnimi slovenskimi in mednarodnimi spletnimi portali ter literarnimi revijami (Literatura, Delo, Versopolis, Apokalipsa, Radio Ars, Psi vino, Plav…). Znotraj svojega akademskega raziskovanja se najraje posveča umetnostno-literarnim tokom z začetka 20. stoletja. Njegova poezija je bila objavljena v več slovenskih kot tudi mednarodnih literarnih revijah in antologijah ter bila prevedena v angleški, češki, grški, hrvaški, nemški, portugalski, srbski in španski jezik.
Trenutno živi razpet med več mesti; Ljubljano, Berlinom, Prago ter Lizbono. V prvo se vrača po slovensko literaturo in soorganizira mednarodni kritiški simpozij Umetnost kritike, v drugem s Slovenskim kulturnim centrom pripravlja Antologijo mlade slovenske literature v nemškem prevodu, v tretjem kot programski direktor vodi mednarodni literarni festival Microfestival ter opravlja svoj doktorski študij, v zadnji pa predava slovansko književnost na Faculdade de Letras.
Njegov pesniški prvenec »Ανατομία« je leta 2019 najprej izšel v Atenah, temu pa je istega leta sledila »Anatomija« pri Centru za slovensko književnost. Trenutno pripravlja novo pesniško zbirko za grški literarni trg.
Spletne povezave:
Anatomija
37.2 trilijonov celic
(med njimi 200 različnih tipov)
100 bilijon kožnih 127 milijonov mrežničnih
129 milijonov paličastih Včasih imamo dušo 6 milijonov stožičastih
Nihče ne ves čas
Zase
100 bilijonov nevronov v možganih
(ki zbujeni na dan sprožijo dovolj elektrike za prižig sijalke)
Okoli 60.000 smiselno urejenih misli na dan 1 milijon bilijonov bitov shranjenih informacij
Obstajajo prostori srečanja, ometani ali samo zlepljeni skupaj s krpankami,
preprogami namesto sten, prahom v sklepih namesto hrustanca
in vetrom pod vrati.
Ne premikaj se.
60 milijonov senzoričnih receptorjev
1.000 ki omogočajo vonj 96 milijonov ki omogočajo vid
(pri tem nos zazna (pri tem ima oko resolucijo
50.000 različnih vonjev) 576 megapikslov)
Z vidika večnosti ni pomembno, ali v tem
svetu, drug ob drugem s tem telesom (ali kakim drugim), od trenutka
izbrati stališče: zbrati praznino. In čakati.
SRCE
115.200 srčnih utripov na dan
Bo v življenjski dobi pretočilo Bo zaradi lastnega električnega
1.5 milijonov sodov krvi pulza utripalo še izven naših teles
Nekoč se bo poravnal čas, morda,
le v strahu ali vznemirjenju otroštva,
včasih v presenečenju starosti.
6 litrov krvi
(Dovolj železa v njej, da bi naredili žebelj dolžine 7.6 centimetra)
42 bilijonov krvnih žil 30 trilijonov rdečih krvničk
Čustva so v tem telesu, ki ne obžalujejo preteklosti.
En organizem absorbira drugega.
Skozi raztrgano, razrezano, opraskano kožo, ki dovoljuje ciklične
ponovne in ponovne vbode.
206 kosti
(300 ko se rodimo)
640 mišic 360 sklepov
Makro svet odgovarja mikro svetu.
Nekje v oddaljenosti drugih mest.
Gube, kjer je bila nekoč ravnina.
Obračanje k sebi v interesu lastne rešitve.
Ustvarjanja telesa iz besed.
Iz nič:
23.040 izdihov na dan
(in enako število vdihov)
100 izgubljenih pramen las na dan 800 ml iztočenega znoja na dan
Na tisoče besed: zavijanje besed po telesu, bičanje telesa,
konture nerodnosti. Prostor.
Neusklajenost ... in porast hrupnih podob. Razvozlati.
Podaj roko.
Za tisoč pogovorov,
če to, raje tišina.
(Vsak dan srce proizvede dovolj energije za 32 kilometrov dolgo vožnjo tovornjaka)
(V povprečni življenjski dobi napolnimo dva bazena sline – 23.000 litrov)
(Naš ne zverižen DNK z vsemi celicami je zmožen daljave od Zemlje do Plutona in nazaj)
(Naši prsti lahko čutijo stvari manjše od 13 nanometrov)
(Naše ustnice so 100 krat bolj občutljive kot blazinice na prstih)
Potrebujemo
očitno vendar
vendar očitno
potrebuje nas
tudi iz nekega razloga.
(100.000 kemičnih reakcij se zgodi v naših možganih vsako sekundo)
(Naše kosti so 5 krat močnejše kot jeklo)
(Povprečno izrečemo okoli 4.800 besed na dan)
(Povprečno v življenju 2 tedna namenimo poljubljanju)
(Živčni impulzi čez naše telo potujejo okoli 90 m/s)
Tečejo med lučmi
in izginemo skozi vrata.
V kupu suhih listov se pokrivamo z vejami
in (ne)mirno čakamo
da pride čas.*
*(Naša povprečna življenjska doba je 2.475.576.000 sekund. V tem času izgovorimo v povprečju okoli 123.205.750 besed, se ljubimo 4.239 krat in zgolj nekaj več kot 70.000 celic umre v vašem telesu ob branju poslednjega verza.)
38° 44' 13.0056'' S 9° 8' 33.6660'' Z
Zgodaj zjutraj, ko reka še ne pride, ko je okno še prazno, se hiše gibljejo nežno, izpušne cevi izločajo ogljikov monoksid in sence kretenj ostajajo za zaprtimi vrati.
Drevesa v vrtincu letijo nad pločniki
v gibanju se bo rodila tišina
počasna v zasledovanju vetrov in barv
v toplem zadahu množice
moje besede niso tiste ki jih izgovarjam
besede ki čakajo
in druge krhke ki so nehale
in dolžnost govora
grobosti lačne nežnosti
»A solidão da tarde inicia o que Lisboa traz de acantonado promontório: meios rostos em cadência de contra-luz lonas lancetando o sol nas esplanadas, amontoados de paredes, janelas e ferros que descambam até ao Tejo onde se afogam as vozes da cidade.«
Ptice letijo v sobo brez ljudi
na skrajnem koncu
v slepi svetlobi
in samo veter
slutnja
v modri rožnato beli barvi
Zgodaj zjutraj nekdo, ki govori, kot roka, razletena, razgrajena v atome, kaplja za kapljo molekula, med mejami, med zidovi ironije in sarkazma.
Zaspi nazaj s hrbtom obrnjen proti reki
ker včasih ni treba
zbuditi tišine
zatisni
in
odpri veke
da pride
jutro
in
obleče glas tvojega telesa
da pride
te pokrije
z besedami
zgodaj zjutraj, jutro, pride, danes, jutri
nekoč
bo neko
drugo
ime
52° 31' 12.0288'' S 13° 24' 17.8344'' V
raztresena sva po delcih skozi mesto letiva skozi zrak kot dežne kaplje globoko se opravičujeva prazni ulici civiliziranem svetu prahu ki se nabira na asfaltu resonančne noči
vsak
izraziti misel mrežo majhnih eksplozij odmev
raztezati jezik neba občutljivo je
skriti ptičja krila tišine previdno …
sanjati kot zavrženi avtomobili miroljubno
na stranskem tiru
čakati da nekaj pride da se premakne
»Die ganze Stadt in den Fesseln silbergrauer Magie der Vollmond rollt: und wir die Marionetten seines Lichts –Unwirklichkeiten die uns glänzend informieren. Wir und die Toten über Schattengräben wandelnd wir sprechen uns ein letztes Mal die Unsterblichkeit zu.« luna odvali kamen
nazaj v mehko podobo mesta vse je iluzija odvije povoje
to mesto je pospeševalnik delcev zadavi sence krivde
samota žrtvovanih ulic glas ranjene ptice v ustih
prosiva za roke da poljubijo temo
snežne kaplje da založijo rojstni list
opravičujeva se
tistim ki so preveč prestrašeni tistim ki iščejo dom (Google za besedo dom ponudi 22,950,000, 000 zadetkov) tistim katerih barva kože v tem mestu ne zrcali prave sence (skupaj 9,845,244 nezaželenih odsevov) tistim tisočim stegujočim rokam iz Egejskega morja (skupaj 34,361 in vsak dan več)
opravičujeva se
da se svet ne spreminja da drevesa vsako leto odvržejo svoje listje
da se je zgodila Sirija da nikoli ne pada rožnati sneg …
zgodila Libija …
Palestina …
Afganistan da je luna brez oči
da v mestu bivajo ponovno …
ponovno bivajo migranti ptice
kot kontinenti se raztezava brusiva pogled v prihajajočem ponovnem padanju pepela v ponovnem taktu tanga smrti pomisliva na pretekle noči v parku
na gozd sočutja na požare na iztrebljanje
na usmiljenje na napade na nacionaliste
(exit-exit-enter-exit-exit)
na porušeno ravnovesje
(na porušena premirja)
neskončna nihanja spodaj krik … krik Damask Kabul
v tem mestu se ne sme(va) (za)ustaviti … Bagdad Kigali
odtujena od zrenja Hanoj
skozi morje bombažne trave Tripoli Ramallah
izpiranja peska … Auschwitz
usedlin …
sentimenta kraj solidarnosti
letiva …
skozi kraj bratstva
njihove oči kraj spomina
bolj kot najine …
vidijo dežele onkraj tega mesta