Saprabolt! Jan me je prosil za CV, jaz pa sem utrujena in lačna. Študentka jezikoslovja, občasno srečam poezijo, včasih še prozo. Berem, seveda, in prevajam – iz ruščine in angleščine. Včasih, če me zares prime, tudi iz slovaščine. Objavljam bolj malo, kadar pa že, so tukaj: Sodobnost, Mentor, Odsevanja in še kaj. Začela sem v tujini (revialne objave v ZDA, Franciji, Srbiji), ker mi je od nekdaj ljubše pisati in English. Recitiram veliko in povsod, ampak ne svojih stvar. Rada imam gledališče, hrbtne strani knjig, pilates zjutraj, zvečer pa družabne plese in verjetno še kakšnih 763 drugih stvari. Na pesem.si sem urednica, smrtno resno alergična na klišeje.

Adam in Eva

... in bosta eno meso.
erant autem uterque nudi Adam scilicet
et uxor eius et non erubescebant

Adam, mišičasta stegna imaš.
Verjetno si ustvarjen za tek,
za lov, za divjanje z zvermi.
Da nabrusiš puščico in
prestreliš aorto drugemu moškemu.
Da me tako osvojiš.
Razvežeš dlan, odpadejo
prsti kakor makovi cvetovi,
ostaja samo pregreha v
drobnih zrncih. Iztisneš jih
vame; silovito stiskaš, Adam.
Iz mene ustvarjaš vesolje,
vsak dotik dreza v
novonastalo popkovino.
Pripojil si me k sebi,
moje dlani naslonil ob svoj trebuh,
da sem začutila trzanje prepone
in dogajanje v trikotniku,
preden se pregibaš vame.
Vročica pritiska, Adam.
Tvoje poldne je, žariš
od živalske moči. Zarij se vame,
raztezaj svoje zelenomodre oči
v globino mojih. Raztezaj
svoje dlani v vdolbine
nad mojimi boki,
svoje ustnice vzdolž mojih prsi.
Poprimi, vzdigni telo, zaliži se vanj.
Adam, mišičasta stegna imaš,
dovolj močna, da se prerineš vame.

Evino pismo
Adam, vem, da si danes takšen
kot legenda tvojega imena. Ves si tu,
lahko bi pihal v moje uho, ti pa se
braniš. Prekrižaš roke in utrdiš
stopala v pesku. Niti besede več mi
ne boš podaril, Adam, vem.
(kosmi volne belih ovčic polzijo
kot majhne solzice, vidiš, Adam)
In še nekaj časa se ne bo začelo.
Da bi napenjal lok, prožil svoje puščice
v golo košutino srce. Da bi povezal
njene štiri ude in jih vrgel čez ramo,
kapljal z njo proti novemu domu.
Da bi razgrnil njeno gibko telo
čez leseno mizo (kosmi volne
belih ovčic rdečijo kakor oči, vidiš, Adam).
Da bi porezal njen vrat, trebuh in
prebavila, ker tako ne zastaja kri
v mesu. Da bi mi odpisal
enkrat, Adam, Adam, vem,
da si tu. Da si še tu. Spet tu.
Kaj bo, Adam, ko pozdrav mojih
besed ne bo več rada te imam,
(kosmi volne črnih ovčic se vrtinčijo
kot majhne črke, vidiš, Adam)
ampak bodi lepo …

druga ženska
v tebi je še vse lahko, vse isto,
neprodušno in varno.
ampak že v naslednjem nezavednem poskusu
glas privre v ušesno opno, Eva.
spet sva drugačna, z vsako stopnjevalno obliko
in absentia.
Eva, dolgo te nisem maral.
ker nisi napeta podstavljala svojega objema in
nisi nikoli uspavala čisto do sna
(ne znaš ljubkovati kot druga ženska, Eva).
morda bi mi morala ti povedati pesem,
uglasiti njen ton, da ni vedno moški tisti,
ki ustavlja, ki prehiteva, ki viša,
ki niža. ti pa uglašuješ le tisto,
kar je že od nekdaj tiho ali usklajeno.
Eva, kako glasno, v kakšnem ritmu
tvoja pesem sploh lahko igra?
(ne znaš povedati kot druga ženska, Eva)

kdaj boš pustila, da pristnost
uglasi kakšna
druga ženska?

drug moški
v naslednjem nezavednem poskusu
se vdre skrajno dno kože.
nisem tujka, a vendarle tuje telo pod tvojimi prsti
vpija semena, Adam.
spet sem odrasla, z vsako stopnjevano obliko
in absentia.
Adam, dolgo te nisem marala.
ker nisi vročičen skakal na glavo in
ker nikoli nisi prišel čisto do dna
(ne znaš plavati kot drugi moški, Adam).
morda bi mi ti moral povedati pesem,
povedati smer, da ne bi bila vedno ženska tista,
ki odkriva, zakaj morava sem in
kako prideva tja. ti pa praviš zgolj,
da so najslajša jabolka najvišje. Adam,
kako visoko? Kako visoko in kako zares
se lahko spleza tja gor?
(ne znaš plezati kot drugi moški, Adam)

kdaj boš zapustil prisotnost,
da vame (v)stopi
drug moški?

V polsnu, ko mi z jezikom razpreš kožo
Sanjala sem
da z drevesi kipim čez jesensko podrast, v okriljeno svetlobo. Med bresti ostaja moj sladkobni dih. Nazaj v tvoje dlani bi rada, da se spominjam divjih ptic, kako se ugnezdijo v pokljajoči pletež vej. Kar me je še, se z njimi ujema v lepek splet pajkovih svil med pordečelimi jagodami gloga.

Sanjala sem
mimo polnoči, polna ledu, zajedenega v podkožje, do mešičkov – do krvničk. Prehladno je, da bi se naslonila na ivnate zeli. Rastem proti soncu, kakor se polževe hišice mudijo h koreninju. Zima se dogaja po tihem – v listih, vejah, med pogrinjki las, rok in prsi. Rastem v tvoje oči.

Sanjala sem
z razprtimi dlanmi, da so utripale vene v odmiku krvi. Mrest se spreda, lahkotno utripa v eno. Sem lahko prideš pome, me dvigneš v koralo trenutka, da te vsega vdihnem. Jezik ne pozna starosti, njegovi glasovi dišijo po svetlobi. Pršijo z nama. Izdihnem se proti središču luči.

roževec
svetloba je rana
neodjenljiv rezek vonj poroznih prsi
med posteljne zgibe kliče hlad
konkavno sive odeje
septembra

se prostor odpira v upognjeno dlan
sedim na brunu
sločim se vzdolž žametne reke
v tisti

salto mortale

z lahnimi vrtinčenji bokov
beležim se
želim da mržnjo odnese
z naslednjo črko

v jeku
grebem za besedo
da bi se utegnila
ljubiti

Haibun
Moški kleči in si ogrinja noge s tanko odejo. Pogleduje odsev lune v svojih rokah. Ženska je svoja zrkla prilepila na nebo, po desnem licu ji polzijo zvezdni utrinki. Moški nekaj reče. Ženska ne sliši. On ponovi; pravi, da je hladno. Ona zamaknjeno odvrne, da je poletje. Moški spet prekriva noge in pazi, da se je ne dotakne. Ženska se spominja Perzeja …

Argoško kopje –
napeti moški udje
v ognjenem risu.

Vrtinec
otrok stopi
otrok steče
prosojna stebla poznomajskih cvetlic
pogrinjajo zelenino soncu
čez razmajan prod
čez vlite luknje svetlobe
pegaste trave silijo prek kolen
otrok teče
otrok skoči
ukrili si roke
razgrne svoje spretno telo
čez pozabljene stopinje oceana
čez majhna sotočja dveh žil
dveh jasno izrezanih skal
otrok skače
otrok zdrsne
v premehek mulj ki se razrašča
ki se medi ki kipi
čez skoraj pretesne čevlje
čez skoraj pretesne pregibe med prsti
med vrojenimi črtami dlani
otrok drsi
otrok tone
vrtinec z druge strani srka mrest
grabi vase prekrhek trs
čez sipko barjansko zarjo
čez mehka lica v stoletno kotanjo
globina vode ne popusti