Glorjana Veber, rojena leta 1981 v Celju, je pesnica, publicistka, oblikovalka, performerka, diplomirana univerzitetna politologinja, ki končuje znanstveni magisterij sociologije na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani (Vpliv življenjskega stila na nakup knjige) in doktorat iz literarnih ved na Filozofski fakulteti v Ljubljani (Poezija kot element družbene spremembe). Je soustanoviteljica Društva za sodobne umetnosti Aggressive Theatre in ustanoviteljica Inštituta IRIU, v okviru katerih je v zadnjih petih letih izvedla več kot 80 domačih in tujih umetniško-eksperimentalnih projektov. V okviru slednjega razvija nove umetniške pristope in smeri, kot so Poezija eksperimenta, Immigrating art, Umetnost A. Objavlja v osrednjih domačih in tujih literarnih revijah. Sodelovala je na več literarnih festivalih doma in v tujini in za dosedanje literarne objave prejela številne domače in mednarodne nagrade.

Zase pravi, da ima rada mostove.

Počivališča

Kaplja

Ste videli, zemlja gori!

Vzdigujejo se stebri in padajo,

peruti gorijo in se zatekajo v jame, stopnišča se trgajo,

vrhovi gora se lomijo in pokajo, vse pokošeno, vse obrabljeno, sveže.

Gorijo zamolčane zgodbe, potni listi brez imen, ideje, obljube, misli,

še vse nedoživeto – gori.

Stavbe, papirji, deklice, starci, ceste v plamenih.

Pod gladino, v zakloniščih, v besedah in med njimi.

Nebo kot kamen, morje kot bakla. Dim.

In zemlja dviga in spušča svoja zastarela pljuča,

ni naroda, ni zraka, ni kraja, ni pojma, ni tišine, ki ne gori.

Vsepovsod ogenj, vsepovsod prah, a hiše so vlažne.

Ljudje pripovedujejo, ljudje v množicah in množica v eni sami točki.

Še praznina gori.

In v tem ognju živi kaplja.

Energija

ni prebujena, ker ni spala, je pa vsak od nas malo zadremal.
Globoko v čakalnicah, po predalih, med kartotekami, vročinskimi krči in zlomi.
Stoli prazni. Avtomobili brez potnikov. Krila brez ptic.
Kot hoja, ki jo prepoznaš, preden ugledaš telo, po ulicah, na balkonih,
potem hrbet, spet drugje del noge, prstov, parfum.
Natančno ji lahko določim prostor, hitrost.
Voljna je, pripravljena na ukaz, tlesk, pogled, misel.
Iščem, vsak dan iščem nekaj večjega od nje,
nočem se strinjati, nočem imeti prav, to je vendar lepota.
Njenega grla ne hrani nafta.
A še zlasti ponoči, ko se njeno uho razpre kot pavov rep,
kot morje, kot globine, ki jih lahko samo slutim.
In potem tudi vesolje kot majhna vasica,
kamor pomočim svoja drobna stopala in stečem kamorkoli ...
Zjutraj se vrnem kot tujka z obrazom domačinke.

Namesto nas

Smo odšli in zakopali svoj odhod v nedorečeno prihodnost

V upe, ki bodo ostali ugasnjeni kot ogorki

Kje na nebu se sreča dim naših cigaret

Kje na nebu ga pokrijejo oblaki

Pod njimi se steguje tanka pot naših pogledov

Nekje v njih se poznamo

Stojijo opeke in hiše iz opek

Vračamo se tja in nosimo odeje, ostanke sveč, izpitega vina

Kot ranjene živali v brloge

Kot čebele, ki so jim pobrali med

Panji prazni

In veliko besed, da nekdo prihaja

Namesto nas

Isaac Newton med oblaki

Zgoraj sem

ne kot upokojenec

ampak kot človek ki so ga upokojili

jem rogljiček in pijem kokakolo

rad gledam dol

skozi okno v letalu

motorji brnijo

pod njimi pa kot da spodaj živi rasa črt

leglo zelenih in rjavih kvadratov

ran skozi katere se nič ne vidi

ni prehodov za pešce

ni avtocest za pospeševanje hitrosti

ne ve se kdo gleda levo kdo desno

nihče ne zamudi nihče ni zadnji

ni več brazilske amazonke z vojaško zaščito

si bo kdo tam raje omislil rusko stepo

bo kdo tam pobil nekaj živali

kako so to naredili

oblaki mehki in pod njimi vse izgubljeno v globini

kot v motnem dnu reke zgodbe ali mulja

mesta kot gojišča ali plesen

ne bi pomislil da je bil tam einstein yeats kdorkoli

ko se ne vidi grobov tankov medvedkov v vozičkih

niti mam telefonov dogodkov in senc

brez meje med dnevom nočjo in čakanjem

kako od tu zgoraj bog sploh kaj vidi

prebral sem časopis

in končno letim domov

potniki so zaspali

vsi imajo po malem odprta usta

kot da je v zraku nekaj s čimer se hranijo

ne nihče ni umrl so pa vsi po malem mrtvi.

Počivališča

Ne zdi se mi bistvena razlika ali se z avtom ustavim na počivališču,

ki se mu reče zima, barje, ravbarkomanda,

ali pa mogoče torta, piknik ali čevapčiči,

in vseeno mi je, ali se peljem mimo ali se ustavim …

Toda kako bi bilo, če bi kdo te postojanke poimenoval Telo, Duša, Zemlja ali Mars ...

Vozila bi se po avtocesti mimo Telesa in se ustavila na Zemlji.

Naročila bi si kavo, rogljiček, slišala nekaj dolgočasnih pogovorov,

videla nekaj boljših in nekaj slabših avtomobilov …

In potem naprej, do naslednjega planeta,

kjer bi si vzela le tisto, kar bi res potrebovala,

ker si tu vsak vzame le toliko kot rabi –

zato na tem planetu nikoli ničesar ne zmanjka.

Naslednji postanek bi bil – duša! Verjetno bi bila precej razočarana,

ker ne bi mogla kupiti nobenega časopisa, nobene knjige …

In ali ni to grozno? Da si na postaji in čakaš, da te spreleti dogodek, klic, pogovor ...

Čakaš in če se nič ne zgodi, odpelješ dalje ...

Kako zabavno! Imamo avte in se vozimo iz kraja v kraj,

po opravkih, v službe, na izlete, včasih dlje, včasih bliže …

Res bi mi bilo lažje, če bi bila Zemlja ploščata, ne pa da se vedno vrtim v krogu.

Kot bi mi bilo tudi lažje, če bi bilo Rdeče morje dejansko rdeče barve.

Ampak tu nekje se morajo stvari zaplesti, nekje med besedami

in tistim, kar gledam ... Ne le ko se gledam v ogledalu ali v odsevu na vodi,

tam nekje je skrita neka zanka, ki mi pravi, da vendarle lahko izstopim,

da je nekje med tišino in tem dnem plast, ki plava med vsemi temi postajališči,

med katerimi se vozim, le prijeti je ne morem …

Zato so mi najbolj dragoceni tisti trenutki, ko ljudje utihnejo,

ko se cesta konča in lahko rečem “diham”, lahko rečem “bodo že tiho, ne izgubljaj časa, vozi dalje,

pred tabo so še druga počivališča”! Lahko pa bi šla tudi na dopust za nekaj stoletij,

saj ne bi bilo kaj dosti drugače, ko bi se vrnila,

samo malo bolj prefinjeno in še manj uporabno.

Zato včasih raje pritisnem na gas, da pridem do najbolj oddaljenih postaj,

do ljudi, ki so nerazumljivi, do ljudi, ki imajo v sebi še drobec ali dva

s tistega čisto prvega planeta … Vidiš, zato ne morem nehati razmišljati.

Ker morda je to moja edina vez, edina cesta med počivališči,

edino, kar znam, pa reci temu kakorkoli,

reci temu kamen, drevo, sladoled ali poezija.

Nastanek

Začela sem ti pisati mejl, nastalo pa je …

In, prosim, ne mi spet reči, da je to pesem!

Med prazninami besed …

Zdi se mi, da na koncu ne bom več prepoznala svojih pesmi,

že sedaj, ko jih berem, se mi zdijo tako zelo nenavadne, tako oddaljene,

kot da bi poslala na morje ladje brez posadke

in potem po neki sprevrženi logiki pričakovala, da se bodo vrnile.

Čeprav vem, da na njih ni nikogar, nikogar, ki bi pomahal,

Nikogar, ki bi dvignil sidro, vrgel mreže, se potopil na dno ...

Samo ladje in morje in nič drugega.

Zakaj moramo biti vedno ljudje zraven, da nekaj dobi smisel?

Ali ni to nesmiselno? Vedno moramo nekaj videti, da to potem tudi obstaja,

vedno moramo nekaj zmotiti, zabeležiti, podpisati in poslati v svet,

da potem nastane knjiga, da potem nastane – kaj? Pesnik? Teorija? Umetnost?

So stvari brez nas res mrtve?

Nekje tam zunaj, nekje daleč, nekje globoko, nekje zunaj

je morda prav sedaj nastalo nekaj, kar se skriva v prazninah med besedami …

Dovolj. Posvetiti se moram faksu, zagovor mi bo vzel veliko časa,

popraviti moram magistrsko nalogo in potem je tu še vsakodnevno delo,

služenje denarja …

... in ko zaprem oči, se mi zdi, kot da je obzorje napeto med levo in desno senco moje glave.

Kot da je tam nož, ki reže, se blešči, na njegovem rezilu izginja svetloba v spomin,

na njegovi konici obstane večer,

za hip se oglasi galeb, za hip skoči v zrak tuna. Kam so odšli? Kdo jih pričakuje?

Zdaj moram na Kozjansko.

Teta me je klicala že pred dvema urama,

o tem, da so kupili novo sedežno garnituro,

da naj jo pridem pogledat, jaz pa nič …

lepo prosim …

Upam, da bom nazaj do devete zvečer,

tete me ne izpustijo rade,

in prečekirati moram, kaj vse rabimo za jutrišnji piknik …

Toda zadnji stavek me spet asociira na morje ...

Kaj potrebujemo tam dol? ko se spustimo globoko, v mrak ...

zajamemo sapo, brez pričakovanja,

brez dvoma? kaj je tam? nič ne bo pobegnilo, nič ne bo čakalo.

Lasje bodo prosti in koža bo postala mehka.

Mimo bo priplavala riba in alga se bo upogibala kot v počasnem plesu.

Ne razumem. Vse je na svojem mestu. Kamorkoli se premakne, kamorkoli pobegne

ta veličastna slika, vedno vse ostane na svojem mestu.

Črn kamen, kamni zraven črnega kamna, mivka pod njimi,

potapljač, ki nekaj vneto išče, morda lovi, meduza …

Kam vse to plava? Kam hoče morje? Kam hoče zrak nad njim?

Ta mejl, če je to še mejl, tete, Kozjansko, zagovor magisterija,

besede in praznina med besedami?

In če bi želela to res vedeti, mar ne bi prišlo k meni?