Denis Škofič

Denis Škofič (1985) je pesnik, pisatelj in literarni kritik. Na Filozofski fakulteti v Mariboru je študiral slovenski jezik s književnostjo. Bil je urednik za prozo in literarno kritiko pri študentski reviji Liter jezika, v kateri je tudi objavljal poezijo, prozo in esejistično-kritiška besedila. Kritike objavlja tudi v Večeru, reviji Jezik in slovstvo, Mentorju in Airbeletrini ter Primerjalni književnosti, napisal pa je še spremno besedo k pesniški zbirki Lučke Zorko Vreščeče čeri. V sklopu festivala romske kulture Romano Čhon je sodeloval s predavanjem »Cigani v sodobni slovenski prozi«. Kot pesnik je doslej zabeležil nekaj revijalnih, radijskih in spletnih objav (Dialogi, Lirikon, Liter jezika, Literarni nokturno, Airbeletrina), bil pa je tudi finalist pesniškega turnirja. V letu 2013 je pri Študentski založbi v knjižni zbirki Beletrina izdal svoj pesniški prvenec Sprehajalec ptic, ki je bil nominiran za Jenkovo nagrado in Kritiško sito. Živi in ustvarja v Dolnji Bistrici v Prekmurju.


Pogorišče zime (nekaj pesmi iz Sprehajalca ptic)

GNEZDO


Včasih se ti zazdi, da si se izgubil. Drugo res ne more biti. Izgubil si se. Stojiš sredi temnega gozda, sredi črnih debel in črnih vej, ki se upogibajo pod mokrim snegom, ležečim na njih kot perje snežne sove. Oziraš se okoli, prestopaš se na mestu in ne veš, v katero smer bi stopil. Prestopaš se in pod tabo črno škripljejo bela peresa. Obračaš in obračaš, le na mestu se obračaš, votel tečaj si, na katerem niha gozd, ki ne odpira hiše.

Skoz gozd odjekne veter, sovji krik, in hiša v tebi se razbeži v miši. Krhke veje in peresa črno padajo proti tlom. Sova, ki imaš v žamet oblečene kremplje in z njimi v mrliče praskaš hieroglife, vzemi me in naredi iz mene gnezdo!1

1 Alfred Jarry: Mandragolina tožba.

***

Zapihal je močan veter in s sabo privalil topli vonj po košutah. Zganil se je trop jelenov, ki je stal na ramenih debel, ter si začel z rogovja pehati kožo, da so njeni koščki prekrili vsa gozdna tla. Zavela je silovita sapa in naplavila dražljivi duh po samicah. Jeleni so pobesneli in se pognali z debel v brezglavi dir, da so topotali in dvigovali krvave, rjave in bledo rumenkaste koščke rogovje kože. Završal je vihar in pomešal vonje, ki jih je praskal, strugal in trgal z vseh strani, žehtelo je po semenu, po sunku toplote, po potu, po zorenju, ne nazadnje je vedno bolj dehtelo po razpadu, po trohnobi, po gnilobi. Prevladovati je začel vonj po razkroju, hladu in otopelosti, ki vse naježi po ivje: zrak, koščke rogovje kože, debla, košute in jelene, ki ležijo razmetani po pokrajini.

***

Razvejena je mrtvica, poganja ji mulj, lista se in odpada ji voda. Iz nje vstajajo ježi trstičja z ribami, nabodenimi na bodicah.

Gozd – zeleno-siva reka – šumi, v njem se drstijo ptičji glasovi in odlagajo ikre, jutranjo tišino. V zeleno-sivi reki leži veliko razvejeno drevo mrtvice, leži in poganja mulj, leži, se
lista in odpada mu voda. Posekal jo je čas in iz njenega najboljšega lesa so si ljudje zgradili kmetije. Pod tem drevesom so številne generacije iskale senco in zavetje, trgale njegove sadeže in si nastiljale z njegovim listjem, da, pod tem drevesom. Številne generacije. Ko sem bil še otrok, sem večkrat splezal na sam vrh tega drevesa, splezal sem in obsedel na eni izmed vej ter opazoval, opazoval šumečo zeleno-sivo reko, kako drsi pod mano, kako se na njeni gladini pozibavajo čolni poti, kako na teh čolnih jeleni z vršami rogov lovijo ptičje glasove, da, ko sem bil še otrok. Večkrat sem splezal, večkrat.

Razvejena je mrtvica, poganja ji mulj, lista se in odpada ji voda. Iz nje vstajajo ježi trstičja z ribami, nabodenimi na bodicah.

***

Priplujejo na podolgovatih bambusovih splavih, z dolgimi vesli se počasi poganjajo po temni reki. Na kljunih splavov visijo svetilke, njihova motna rumena svetloba se razliva čez reko in jo kali kot monsunsko deževje, tik njih pa počivajo kormorani s povešenimi glavami in z zankami, zavezanimi okoli vratov, na repih splavov se pozibavajo velike pletene košare.
Nežne roke odlagajo vesla, grabijo kormorane za vratove in jih mečejo v reko. Predramljeni kormorani izginjajo s pljuskom v globino in se vračajo na splav z ribami v kljunih. Nežne roke vlačijo ribe iz kljunov in jih mečejo v košaro. Na sebi začutim toplino roke, ki me boža. Zdrznem se od prijetnega občutka, toda tedaj me božajoča roka stisne za vrat in me vrže v reko. Na površje se vrnem z ribo v kljunu, ki je ne morem pojesti zaradi zadrgnjene zanke okrog vratu. Roka mi jo iztrga in jo vrže v košaro, mene pa posadi nazaj ob svetilko. Spet opazujem, kako se pred mano motna rumena svetloba razliva čez reko in jo kali kot monsunsko deževje, ter si želim, da bi prestopila moje bregove.

***

Na travniku okna so pognale ledene rože, mah snega se je razrasel čez strehe. Trop sončnih konj ga mirno muli, z ognjenimi repi prižigajo ledene sveče. Enakomerno plapolajo plameni kapljic, vzdolž njih teče loj svetlobe, ki se strdi v lesk. Otroški vrisk in smeh se lovita skoz gozd, plašita drevesa, ki jim od strahu stojijo sive kocine pokonci. Svetlobni zajček grize konico snežakovega korenčka, izpod enega izmed gumbov oči mu visi šivanka solze. Vrisk in smeh se igrata skrivalnice v gozdu, otroci pa v hiši štejejo do neskončno.

***

Ljudje si želijo nazaj v cimprane hiše, v hiše iz blata, v hiše, krite s slamo. Vsak dan
postopajo pred edino takšno hišo v vasi, ki je še ostala od takrat. Vsak dan se ustavijo pred njo, vijejo roke, se prestopajo, mencajo, se obotavljajo in grejo znova zamišljeno naprej. Vsak dan. Ko jih tako opazujem, njih in svet, začutim, da so tla pod mano postala mehka, skoraj voljno mehka. Vsak dan se mi zdijo mehkejša, dokler ne ugotovim, da se pogrezam v živo blato hiše, ki ima preveč slame, da bi v njej lahko našel rešilno bilko.

***

Nekdo je zanetil zimo. Čez noč je vse pogorelo do tal. Zjutraj so skoraj vsi stali do kolen v
pepelu. Vso pokrajino je prekrival pepel, iz njega so črno štrlela zoglenela drevesa. Črno
štrleča zoglenela drevesa in pepel, to je bilo vse, kar je ostalo od pokrajine.