Maja Gal Štromar, 1969, dramska igralka, pesnica, pisateljica in prevajalka, gledališki pedagog, scenaristka, moderatorka, profesorica retorike. Na ljubljanski filozofski fakulteti je študirala romanistiko; francoščino in italijanščino. Iz Ljubljane je odšla v Pariz, kjer je na Mednarodni šoli za gledališče Jacquesa Lecoqa zaključila študij gledališke igre. Kot dramska igralka je bila nekaj let stalno angažirana v Slovenskem Ljudskem Gledališču v Celju in v Drami Slovenskega narodnega gledališča v Mariboru, gostovala pa je tudi v mnogih drugih gledališčih ter doma in v tujini izvedla številne avtorske projekte. Do sedaj je objavila osem literarnih del: »Goga 66000«, »Na predpomlad mi reci ti«, «Že češnječas«, »Amigdalino srce«, »Lju.beznica ali Svetloba po dekretu«, »Misli name, ko ti je lepo«, »Boginja z zamudo/Dea in ritardo«, dramsko besedilo – monodramo »Alma Ajka«, slednja je izšla v arabskem in slovenskem jeziku, izdala pa jo je Aleksandrijska Knjižnica v Egiptu. V zadnjem času piše radijske igre za odrasle in za otroke (Ljubezen v času kolerabe, Alma Ajka, Alkimija srca, Father d.o.o. – družba z omejeno odgovornostjo, Vademekum sr€čnosti, Ana.Tomi.ja, Časoplov, Bonton – za vse priložnosti sladek bombon), prav tako dramska besedila za otroške gledališke predstave (Črkolandija, Ločujem-planet rešujem!, Kako je Nejc prevzgojil babico, Cifromanija). Pred izidom je didaktični vademekum za gledališke mentorje s pravljico Črkolandija, pravljica za otroke Kako se je Hladilnik Gorečnik zaljubil v Pečico Jožico ter romana Potaknjenci in Ženska drugje. Sicer Koprčanka živi v Ljubljani in deluje kot svobodna umetnica. Kot gledališki pedagog vodi različne delavnice v Sloveniji, občasno poučuje tudi v tujini. Več informacij dobite na njeni spletni strani www.majagalstromar.si.

Iz objavljenih tekstov

MISLI NAME, KO TI JE LEPO (dva odlomka iz romana, 2011, Mladinska knjiga)

Porušila sem hišo otroštva. Ne boš verjel, čisto zares sem jo porušila. Vsi so bili proti. Jaz pa sem najela bagre in tovornjake. Prišli so. Zapeljali so v slepo ulico in vsak dan, štirinajst dni zapored tovorili odpadni material. Vsak dan s kljunom v slepo ulico in vzvratno nazaj. Štirinajst dni. Štirideset let in štirinajst dni. Kolikokrat bom še morala v slepo ulico, natovoriti ostanke in potem vzvratno nazaj? Dala sem ukaz. Do temeljev! Vse! Streho in notranje zidove. Vse do temeljev: Zrušite! Ohranila sem le zunanje zidove in podzemne napeljave. Rečemo jim odtoki. Nisem dobila dovoljenja za kaj več, urbano strukturo je prepovedano motiti. Še vedno imam ime, še vedno sem ista, ista jaz, stkana v urbani načrt arhitekta. Isto ime, isti obraz, ista matična številka v registru občana. Številka 505. Sladkost sa crtom. 505, ki me opredeljuje kot žensko. Ista matična celica večnosti v meni. Nespremenjena. Čista. Le preperelo notranjost sem dala porušiti. Vse, do temeljev: Zrušite! Neki sezonski delavec, prašen, umazan in prepoten stopi za moj hrbet. V roki drži drobno lutko, plastično golo lutko, veliko komaj za moško dlan. Gledam njegovo dlan. Razpokano, umazano od malte, sredi nje leži plastična gola lutka drobne deklice. Našli smo jo zakopano v zidu. Neko je morao, da ju zabetonira vanju, ko ste gradili kuču, reče z naglasom. Ni od tod. Tujec je. Tujec brez socialne varnosti. Sopiha, tekel je, nima časa, bager še naprej ruši, z vso silo zabija svoj zobati kljun v hišo mojega otroštva. Kaj naj naredimo z njo? Dali očete, da jo bacim, ovaj, vržem na smetišče? Njegovi šumevci so mehki, njegovi vokali pojoči. Vlak, zaslišim vlak. Če boš odšel, sedaj odšel, bom sama. Večno sama. Ampak ti si že odšel. Mrtev si, kajne? Tvoj vlak je že davno odpeljal. Smetišče? Da bi jo odpeljali kar na smetišče? Leži na dlani, gola, drobna. Tako nemočna. In vendar po štiridesetih letih odkopana. Relikvija. Ali lahko še diha? Še lahko zaživi? Ali ni prepozno zanjo? Dlan moškega je velika in zdelana, polna žuljev in brazgotin, prepotena, umazana, a tako lepa. Dlan sezonskega delavca. Dlan sezonskega očeta. Rada bi mu rekla, naj si vzame odmor, naj sede v senco moje hiše in še malo zadrži to drobno lutko v rokah. Samo še malo. Naj jo pestuje. Tako prijetno je ležati v njegovi dlani. Slonim ob starem razraščenem orehu, v njegovi senci, in ga gledam. Korenine ob meni, korenine v meni.

Vrže zdravstveno knjižico na mizo, z njo osebno. Vračam vam ime, vračam vam vašo navidezno varnost, pravi. Sedaj ne potrebujem več tega osedlanosti v vaše zakone. Lahko me zažgete in me zagrebete z žličko za jogurt. In denar, ki sem ga vlagal vse življenje v pokojninske stebre in ga nikoli koristil, požrite, ukradite. Stopite za menoj, pravi gospodična, lična je, dobrodušna, komaj se zadržuje, da ne bi zaplesala okoli naju. Pomislim, doma ima mladega moža in morda že kakšnega otroka. Moža nedvomno, rinko nosi na levici. Otroka? Ne vem. Morda je radostna, ker je pravkar izvedela, da je zanosila. Zastrmi se vame, obnemi, razseka jo, a le za tren, kot bi se spomnila, da je trenutek za njeno radost neprimeren. Zresni se. A vse v njej kar poka od veselja. Pokajo prsi, dve dojki, ki bosta kmalu dojili, zaobljeni trebušček, na katerem je še zaznati jutranjo toplino moške dlani. V njej raste novo bitje, ki ga bo vsaj sedem mesecev nosila, medtem ko bo urejala mrliške liste, pokojnike oblačila v mašne obleke, tiskala smrtovnice, posredovala radijske oglase za osmrtnice. Zgornji dve vrsti žar sta nižjega cenovnega razreda, spodnji dve višjega, reče in elegantno pokaže na razstavljene izdelke. Od leve proti desni in nekoliko niže spet od leve proti desni. Vleče ljubko ročico kot balerina. Vedno ista koreografija. Okamni in čaka. Dala je iztočnico in sedaj čaka. Dovoli, da si vzamem čas za izbiro. Ve, da je ta trenutek težak za svojce, ki izgubljajo najdražje. Zato okamni. Le kaj si medtem misli? Njen prifrknjen nosek, posut s pegicami se nagajivo premika. Rahlo razširi nosnici, pogled odtava. Jo je morda zaščemel spomin na jutranje poljube v slovo? Strmim v posode. Da, to so posode. Kovinske posode. Navadne posode s pokrovom, ki jim pravimo žara. Lahko bi bila solnica ali sladkornica ali pa navadna kovinska škatla za kekse. Morda tista za bombone, 505 sa crtom. Se še spominjate? poskušam razrahljati tišino. Njeno prisotnost prikličem nazaj. V čem je štos? me gleda. Ne razume. Sa crtom, ponovim. 505! Ne, gospa, socialna vrne za pogreb malo več, 509 evrov. Še vedno ni veliko, reče. A tale brez črte, tale vam je sedla? In že steguje roko k žari. Kako le naj te stlačim v posodo, oče, v eno zgodbo, v en spomin? V eno ime. Kako le si me lahko stlačil v eno ime? Ali si me res? Sedla bi, čisto zares bi sedla. A nimam kam. Soba je nastlana s krstami vseh barv, še na zid so jih pritrdili. To je soba za tiste, ki še lahko stojimo in za one, ki lahko samo še ležijo. Kaj pa za tiste vmes? Tam nekje vmes ste se očitno izgubili. Sem potemtakem izgubljena? Sem se izgubila ali ste me izgubili? S prstom pokažem na sivo. Svetlo sivo žaro, najsvetlejša je od vseh. Gospodična se skloni, gumbi na jopici komaj zadržijo njeno zgodnjo zaobljenost, elegantno poprime za žaro, jo približa mojemu obrazu in s someljejsko izurjenostjo privzdigne njeno dno k mojemu očesnemu zornemu kotu, me pomenljivo pogleda. Razumem in odčitam ceno, pokimam kot velika strokovnjakinja in odlična poznavalka, letnica vina je pravšnja in sedaj lahko pričnemo degustacijo. Lahko bi si privoščili dve, reče in mi pomežikne. Dve? jo pogledam. Mislim, glede na znesek povračila stroškov socialne za pogreb, nerodno zamomlja in zardi. Dve. Dve žari. Dve škatli. Ena zate, oče. In druga za koga? Maja exit.

PESMI iz dvojezične pesniške zbirke BOGINJA Z ZAMUDO – DEA IN RITARDO, ZTT 2011

Je to zarja

v zatonu

ta purpur

ki pada

na strehe mest?

Morda je le odsev

okrasja

ko najdeta se dva

in dva se izgubita

Lahko bi ti bil

tisti

ki legal z mano bi

v neskončno votlost

praznikov

nedelj

in razlagal bi

ko v čaj

bi mleka sipal

kako genialnost

preskakuje

opne

možganske vijuge

sinapse src

In ptičji let

pokazal s prstom

v nebo

in moj obraz

bi se nakremžil

ko črni čebljajoči stvori

drevoreda

na naju posejala bi

črevesni blagoslov

da bi scvrla se v smehu

kot podivjani češnji

na pomlad

ki sta se

v istem parku

iznenada

prepoznali

in stekla bi

skozi utrujeno telesje

naglodanih platan

lahkotna

kot koriandoli karnevala

kot božični sneg

kot nevestini konfeti

bi z roko segel

mi v lase

in smeje obrisal

sled

sled čopiča

vesoljnega slikarja

ki trosi name srečo

Tako razložil teorijo bi

tega biološkega snovanja

po domače sranja

Spet bruhnem v smeh

ta tvoja prstena poezija

V zarji

v zatonu

v purpurju

ki pada

na strehe mest

bil bi le odsev

okrasja

in kaj mi mar

ko najdeta se dva

in dva se izgubita

V dlan

polagam obsidian

neznaten skupek praha in žareče magme

črni žar

mu šepetam

skoraj zacvrčim

od sreče

drobne

moje

tvoje

najine

skrivnosti

Od mene dar

me zdaj varuje

ko dež

ko blato

ko prepih

ker prebudila z rojstvom

hčere

sem

vulkansko moč

v sebi

ki Luna je in Dianino mednožje

ogenj v laseh

izmodrenost

napetosti tetive

Porušila zidove stolpe bunkerje

zatočišča

predolgo osamljena igrišča

z nežnostjo v za-ledju mojem

zastarelih vešč in dvomov dom

sem

prisežem sem!

ko s tabo zrem v svojo izvotljeno dlan

ki čakala je samo

še tebe

ki si

o bog

le neznaten skupek praha

da prirastem vase se

ki Luna sem in Dianino mednožje

prerokinja svilenih las

in zdaj

ne gledam več se

zdaj se vidim

Naj bo ukaz

Zdaj moraš proč!

ji rečem

še nikoli

tako zares

se slečem

jadikovanja plet

odvržem

rečem si

v brezslišnost

ponovim

Zdaj moraš proč!

Osirotela darovalka

V largu seda v tišino

ranljivost dneva

spretno stkana

V suhljati bradi starke

pevec zlate preje

odpoljublja nas

od tod

do tam

Kis na ustnicah okušam

ob uri

ko odhod

ob uri

ko prihod

v stičišču nerazpoznavnega gibala

aloja celi

mira me pomirja

Ohranjam lakoto

zazrta vate

ogrnjena v grobi lan

v pohodu glavne aleje

ozelenele

mesta ki te je preklelo v davnini

Vsaka sitost

grozljiva izmuzljivost čutnega obstoja

me od tebe oddaljuje

ko me ni

sem najbolj s tabo

v evangeliju juter in večerov

žlahtno sprijaznjenje

če že hočeš

me oplaja

in če že moraš

odnesi čašo od mene stran

da suhih ust okušam

na razstavišču lažnih prototipov

od pogledov okrušenih relikvij

sveto slino

rodno kri