V tokratni e-objavi MKC Črke predstavljamo sedem pesmiRoka Vilčnika iz cikla Nekega dne se bom zbudil, pokrit s tabo.
Vabljeni na e-branje!
Rok Vilčnik s psevdonimom Rokgre je rojen leta 1968 v Mariboru. Nekaj let je bil zaposlen kot dramaturg v Mestnem gledališču Ptuj, kasneje pa se je posvetil pisateljevanju in dramatiki.
Do sedaj se je pripetilo več kot 20 premier rokgrejevih gledaliških tekstov doma in v tujini, dram, komedij, kabarejev in besedil za otroke.
Leta 2000 je dobil za dramo To Grumovo nagrado za najboljšo slovensko dramo, leta 2004 nagrado Žlahtno komedijsko pero za najbolje napisano komedijo Pavlek, ki zmaga na Festivalu monodrama Ptuj 2004. Leta 2008 prejme drugo Grumovo nagrado za Smeti na luni. Leta 2012 je bil z dramo Baalram zanjo ponovno nominiran. Izdal je dva romana Mali ali kdo si je življenje zmislo? in Deset let razmišljanja, zbirko pravljic Vesoljne pravljice in pesniško zbirko Sanje.
Je eden od scenaristov najuspešnejše slovenske humoristične televizijske serije Naša mala klinika in serije Lepo je biti sosed, pisec besedil in ustanovitelj glasbene skupine Patetico ter pisec besedil za pevko Neisho. Z ansamblom Papir, ki je vodilni predstavnik gibanja Nova popevka iz Maribora, želi oživiti svet popevke. Trenutno pripravlja z dramskim igralcem Bojanom Emeršičem novo monodramo, končuje več gledaliških tekstov in k življenju spravlja novi glasbeni projekt Pliš, ki je s svojim prvim singlom Metulji že osvojil radijske valove.
Zase pravi, da ni nujno, da kaj pravi. Raje piše.
Nekega jutra se bom zbudil, pokrit s tabo
grozno rad sem mali fantek
Svet je za može.
V službah in na okopih!
Spoprijemajo se z vsem mogočim:
z ženskami, s karierami in celo s kravatnimi vozli.
Nič ranljivi, nič popustljivi,
brez solz
krojijo zgodovino.
Vstajajo pred vsemi,
se ravnajo po zakonu
in sekajo glave, če je treba.
Še čas drvi za njimi.
Jaz pa kot drobna kukavica
gnezdim pod tvojo pazduho,
medtem ko si ti ugasnila poročila,
in si mislim:
kako grozno rad sem mali fantek.
ko žalost leže
Ko žalost leže,
zaniha nebo,
razdrobi se zemlja
in zvezde otope.
Imam tako velike roke,
a razpiram le kotičke,
ker nebo je prebežna odeja,
zemlja preraztrosen vzglavnik
in zvezde prebrljiva luč,
da bi ob vsem tem
le za trenutek zadremal.
Ko žalost leže
več ni važno, kdo si,
ker biti je predvsem stati.
Ko žalost leže,
jo pusti spati do jutra,
ker to je prekrhek otrok,
da bi jo na silo budil,
le pokrij jo s puhasto prejo svojih upanj
in ji zaželi dobro pot.
Vendar –
ne pozabi,
ko žalost leže,
nikoli ne lezi z njo.
kaj je s to knjigo?
Kaj je s to knjigo,
da nima strani,
in kaj z domovi,
ki nimajo zidov?
Kaj bo z ljudmi,
tako brez srca,
s cvetovi brez pogledov,
z listjem brez vetra
in s kožo brez dotika?
Kaj je s to knjigo,
da nima obal –
tako kot morje,
da bi se vanjo zaganjal?
Kaj bo s praznimi žepi
sredi poti,
ki jih je tako neusmiljeno
izpraznila usoda?
kaj bo z domovinami brez ljudi …
prelila si se vame
mmm, je veter najprej
prinesel vonj po tebi
po daljavah in
po številnih pustolovščinah
takrat sem se prvič sklonil
da te zajamem –
že takoj si imela okus po sreči
nato sem v duši pripravil kotanjico …
in res, malo za tem si prišla
in se udobno zleknila
čez krhke sipine
pogledala si preko
kakor bežno
sramežljivo
in se prelila
vame
počasi in nežno
kot čudovit trenutek
ki ne neha pritekati
pojej me, moja mila
Pojej me, moja mila,
in se oblizni
kot muca ob mleku.
Izpij me do dna,
naj moja dehidrirana duša zaplapola
v soncu tvoje ljubezni.
Lahko me prežagaš na pol,
da bom kot noč in dan,
vselej pripravljen in popoln,
kadar se ti bo zahotelo.
Stlači me v okvir,
naj mi bo tesno brez tebe.
In na koncu, čisto na koncu,
me še poljubi,
ker le s tvojim poljubom
zmorem vse to prenesti.
In na koncu, čisto na koncu,
me še objemi,
ker s tvojim dotikom
se čas začne,
in le skozi tvoj pogled
zmorem stopiti v prostor.
štiri mesece
Štiri mesece že imate moje pesmi,
a veste – jaz še kar pišem.
Ko sem vam poslal vse tisto listje,
sem bil, sem bil
tako nestrpen –
vsem bi povedal,
vsem razodel,
a nisem nikomur –
naj bo presenečenje
(le naši punčki pred spanjem,
seveda ni razumela).
A bil sem tudi žalosten –
bolesten v sebi
in zamišljen nad mnogim ...
kot da bi svojo kri natočil v steklenico
in jo poslal nad morje
neznanemu rešitelju.
Zdaj pa je že štiri mesece
in nič.
Pometal bi nebo z repom
nad vašo dobro voljo
in skušal razumeti prav vse,
kar bi hoteli deliti z menoj,
če bi le ...
Naša punčka pravkar žubori
ob moji strani,
le kako naj bom potem razočaran?
Štiri mesece že imate moje pesmi,
a veste – jaz še kar pišem.
Nekega jutra sem se prebudil, pokrit z zemljo
Nekega jutra sem se prebudil,
pokrit z zemljo,
v usta, oči in misli
se mi je potajila.
Bil sem kaj čudna pojava,
takole razjeden od črvov,
in še dobro,
da me nihče ni mogel videti
tisto jutro,
ko sem se prebudil, pokrit z zemljo.
Otresel sem tedaj
in z mene je padlo telo,
tako žalostno se je upognilo,
da si nisem mogel kaj –
pobožal sem ga
in si nekaj zaželel,
ne spomnim se sedaj
točno kaj,
vendar vem,
da je bilo nekaj v zvezi s časom,
v glavnem,
izpolnilo se ni.