Vabljeni na pokušino devetih pesmi iz cikla Predaleč, da bi vsem lahko pisala, pesnice Lucije Mlinarič.

/Saprabolt! Jan me je prosil za CV, jaz pa sem utrujena in lačna. Študentka jezikoslovja, občasno srečam poezijo, včasih še prozo. Berem, seveda, in prevajam – iz ruščine in angleščine. Včasih, če me zares prime, tudi iz slovaščine. Objavljam bolj malo, kadar pa že, so tukaj Sodobnost, Mentor, Odsevanja in še kaj. Začela sem v tujini (revialne objave v ZDA, Franciji, Srbiji), ker mi je od nekdaj ljubše pisati in English. Recitiram veliko in povsod, ampak ne svojih stvari. Rada imam gledališče, hrbtne strani knjig, pilates zjutraj, zvečer pa družabne plese in verjetno še kakšnih 763 drugih stvari. Na pesem.si sem urednica, smrtno resno alergična na klišeje./ Lucija Mlinarič

Predaleč, da bi vsem lahko pisala

silhueta sprehajalke

gazim v še eno odtekajoče mesto.

koraki stečejo,

potrkavajoč po pločniku,

ki ga naseljujejo z neko razpoko,

pogojeno z izostreno sivino prestopne postaje.

žica z ograje je porezala kožo,

zdaj na obrazu nosim iztrgano popkovino.

obesim se na steno, prislonjeno ob rumen oglas;

nekaj povsem tujega sem,

skoraj imam obliko,

skoraj sem požrta

od zglajene površine stopnic.

sesajoča praznina vdihuje smog,

ko se mi slini med nogami,

otečena od prahu,

in potiska vame svoje robove.

bela usedlina pada

in grize v pete.

(stari strahovi spet piskajo)

bežna sem. slepa pega mi utripa:

odpotuj kdaj drugič.

(sandale zbrcam z nog. mogoče je dovolj.)

burroughsu

dragi moj, samo midva veva,

da si se dotaknil njenih prsi

in v grozi jecljal o negibnosti čutov,

ko ji je tvoja pijana puščica

raztrgala čelo.

samo midva veva,

da si William Tell,

da ciljaš v rdeča jabolka enkrat tedensko

in da do sedaj še nikoli nisi zgrešil

(in jaz tudi ne!).

znosna ožina, enakost potez,

vedno en in isti predrti podočnjak.

jah, dragi moj, samo midva veva,

da nama bolnišnični zrak zavida čisto kri,

da zato sega v pljuča in s trnki

poskuša loviti zlate ribice vesti

ampak midva ne uresničujeva treh želja.

veva, da je želja ena sama,

in zakaj jok ne pomaga.

veva, da je treba roko povezati nekoliko nad komolcem,

dovolj močno, da žila izstopi;

veva, kako z zobmi spretno sleči injekcijo

in kako iglo zariti do kosti.

samo midva veva,

kako se doživi zadnji bonbonček

v vratni veni.

koga še čaka?

med bele zvezke tlači cigarete,

kot to počno ženske,

ki si lastijo vso preteklost.

ne mara se spominjati živih.

spusti se, pada

s polepljenim čelom med zidovi koledarja.

skoraj je kot nekdo, ki se vrača domov in

frca delčke umazanije izpod nohtov.

nekdo je vedno krivec za vse udarce,

ki so živeli pod njeno kožo.

na roke si poveže opekline,

kjer misli, da so njihovi obrazi.

in pozna število, vsa njihova števila,

vso paralizo,

ki je enaka ob petih, ob polnoči,

vse notranje sobane strahu,

vseh sto madežev na zlorabljenih rjuhah.

in je nič ne veže na rešetke na oknih.

gre, leže in

zavrne vse klice.

nikoli ni izrabila povratne vozovnice besedičenja.

z zdrobljenim okenskim steklom se razpirajo

utripajoči znaki na cestah,

med mesti,

predaleč, da bi jih vse lahko videla.

nihče

seveda ostaneš po ljubezni.

po razdejanju si bleda plesen,

sključena v dve gubi.

ziblješ sedanje poraze,

ki pronicajo iz kosti.

na begu ni tvoje zgodbe

in vsak kozarec razbije ista hrbtna stran roke,

kot je ta, ki je omahujoče

pospravila rjuhe.

polresnica raztrga embalažo,

luknja senca, buhne s sapo ob steklo,

ne dotika se tal ...

zgolj po robu se razpeniš v razpadle sledi.

vse je manjše.

dež diši,

ko se privlečeš naježene kože in zadremaš –

luč kaplja skozi najlonske trepalnice,

ko se luščiš s sebe.

vse bo spet dobro; seveda ostaneš po ljubezni.

objestnost

skoraj je dan,

ti si že oblečena rdeče,

ko jutro potrka na betonsko nadstropje ljudi.

obrišeš pohabljenost,

ki spominja na natrgano elastiko

in jo je noč pustila

kar tako beračiti na tvojem predpražniku.

(trepetajoč naključnež s soljo v grlu

je z zgornjega nadstropja padel v globel svetlobe.)

je to dlan,

ki jo boš prijela brez mene?

jo ugrabila, držala,

stiskala, ko boš hotela čutiti,

in grabila za njo,

kadar bo spotena polzela stran.

čez koliko dni bo prilagojeno življenje

preraslo moje oči?

(in potem bom lahko čutila samo še

roževinasto kožo svojih stopal)

vbodi luči še butajo

ob tiho okno.

moj zadnji korak je ta

ali pač nek drug;

ljubezen spet prihaja

s steklenimi očmi marjetic.

očka

(poklon Sylviji Plath in njeni pesmi Daddy)

bolečina, v kateri se budiš,

ne bo nikoli zares tvoja.

kot nerabljena lutka s preperelimi vrvicami

se polniš s CO – končno dihaš moje pesmi!

so udobne?

in zdaj veš, čemu služijo laži:

brcam v izginjanje.

kot otroški jok se dušijo v debelem zidu,

maternica bivanja se jim odebeljuje,

postajajo noge, s katerimi šepaš.

rojstna znamenja, zbrazgotinjena do divjega mesa.

očka,

tvoj pankrt je dekle, ki si razpleta temne kite.

ne govori,

pomika škatle otroških oblačil in mačjih dlak,

jih pošilja na tvoj neznani naslov.

naslov postopaških nasmehov,

ki jim je potekel rok trajanja.

ni otrok v betlehemski zibelki,

ampak grozljiva celost majhnih črnih oblek,

strdkov, ki jih ne more več razbiti.

in njene podobe šepajo.

hipni pogovor

Невозвратно, неостановимо,

Невосстановимо хлещет стих.

(Марина Цветаева)

ničesar nimaš povedati, praviš,

stegneš pete

in glodaš še globlje v razmočen papir.

(če vetru prerežeš žile, se bo razrasla nočna luč?)

žepe časa si natlačiš

s pajčevinastimi priložnostmi,

s trskami, izpraskanimi iz konic prstov,

s prstnimi členki, ki pomirjajo

vsa velika bela čela.

plesnivi kruh ti cveti!

Marina, se spomniš krča,

ko je noč dihala skozi tebe?

luno si zajezdila.

oči ti škilijo skozi njeno pretrgano

svetlobno progo.

poezija prikaplja

iz polmraka svetišča

kakor prečiščen pepel;

oboževana polni krsto trenutka.

Marina, vsi zdolgočaseni boemi

se nagibajo k nemoralnosti.

(spet premišljujem o tebi.

neopazna. spet v mrazu. vedela si.

tvoja odsotnost pada name kot droben sneg.)

zavetišče

vsaka nova pot široko odpira svoja usta

in vendar nisi nikoli občutil, kako te prekriva.

samo kak trenutek

se potapljaš v preveliko naročje

in čakaš, da boš imenovan.

kdo ve, kako težko je sonce v resnici;

koliko časa potrebuje, da pronica skozi pore vate,

ki niti več ne sanjaš, le spiš še svoje življenje.

stopaš v čevlje, ki si jih ne moreš privoščiti.

strah ti je omahnil po grlu vse do trebuha

in golta pesek, se meče po tleh,

odvija vozle.

roke se prigrizejo do vratu, samo stiskajo, rdečijo lica.

kepa, ki nastaja,

zlovešče

oglašuje spremembe.

postiš se,

že drugič se puščaš svobodni volji, čeprav veš,

da samo v tem nasičenem spominu še obstajaš.

morda pa te bo takšnega ljubilo sonce,

ko odgovarjaš svojim lažem.

opusteli kraji

potem so predmeti postali žalostni.

posoda postrgana, okna mrzla,

zidovje, ki se neprenehno najeda, razbeljeno,

pepelnato sivo pohištvo nemo,

natančnost kozarca razbita,

postano dvorišče bledo.

preproste stvari so pripravile dno;

ostala je samo hiša.

svetloba preliva tiste štiri gole in vztrajne stene –

kamnito vesolje je spehalo slednji prostor

v polni lotus položaj.

samo mimo grem,

v mračnih vogalih ni dobrodošlic.