Ana Pepelnik, rojena 1979 v Ljubljani, je pesnica in prevajalka. Prva pesniška zbirka Ena od varijant kako ravnati s skrivnostjo (Prišleki, LUD Literatura) je izšla leta 2007, dve leti kasneje, leta 2009, je pri isti založbi izšla še druga, Utrip oranžnih luči na semaforjih. Prevaja poezijo ameriške mlajše in tudi ne več tako mlade pesniške generacije, med imeni avtorjev se tako znajdejo Joshua Beckman, Matthew Zapruder, Matthew Rohrer, Noelle Kocot, Jennifer Clement, James Schuyler in Elizabeth Bishop.
V drugem prostem času je mama, špikerka na neodvisnem radiu Radio Študent in raziskovalka glasu v številnih besedno/zvočno/tišinsko/škripno/šumskih dogodkih, recimo v mednarodnem projektu Metropoetica, še največkrat pa kot tretje kolo zasedbe CPG. Živi, dela in spi še najraje v Ljubljani.
Sama pri sebi pravi, da je svet v resnici lep.
ŠEST PESMI
za tvojo roko
Drži mizo in kuhalnico
cefra veter na kratke piše.
Ko jo položiš na mizo
nastane mala morska zvezda.
Galebi utihnejo
ko rečeš da so dolgočasni.
Gugajo se na vodi
in kljuvajo črne plastične vreče.
Zadnje čase veliko govoriš
in vse razumeva.
Plezaš proti namizni lučki
in jo hočeš obrnit v najino smer
da se ne zgubiva. Preden zaspiš
se zasmeješ in se potunkaš v noč.
nebo
Predolgo si tukaj in sploh se ne
smeješ. Preveč misliš na to
da so mladi ljudje bolj srečni. Ker
verjamejo. In zaupajo v tiste
poskrite ideje do katerih se pride
samo če se popraskaš in potolčeš.
Premalo misliš na to kako se bosta
lotila vprašanja o površnih
podobnostih ki ne peljejo nikamor.
Zakaj se držanje za roko in posedanje
v naročju kar naenkrat neha.
Če že stojiš sredi vode in je temno
si prižgi zvezde in odpihaj dež. Pocukaj
se za lase in daj roke iz žepov. Naredi
fige in ne dihat dokler se ne segreješ.
šumi
Sploh ne vidim več
senc in mavric na steni.
Mogoče še obstajajo kosi
drobnih barv na ograjah
ogromnih mest ampak zdaj
jih običajno spregledam.
Moji dotiki so umirjeni
usmerjeni k pisanim knjigam
z njih brišejo prah še preden
se ulije. Nobena vremenska napoved
noben časopis ne pove toliko
kot mesto ko se ustavi.
Ne znam več risat
trenutkov in miru ko nekdo spi.
Polomim ogromno svinčnikov
in pogrizem pet kulijev
samo za par stavkov ki šumijo
na papirju kot star radio.
iz kadra
Nilski konj
je bil tako ogromen
da je požrl
cel filmski trak.
Vse ostalo
je šlo naravnost
v spomin.
Kako se je v petek
sonce usedlo
na strehe hiš.
Kako sva cel dan
iskala nov trak
in ostala brez
avokada in začimb.
Precej kasneje
sva sklenila
da mesta nikoli ne bova
omenjala v pesmih.
Da bova vse
kar se bo nabralo
v tem mestu
pustila v zraku
ki se bo vrtinčil
kot nilski konj
na filmskem traku.
skloni
Drevesa so postrani. O tem sva govorila.
In veter brije tako močno da se ne sliši.
Nič. Tudi o fazanu sva govorila. O njem si
me spraševal pri zajtrku. Bila sem tiho
in pisala o ptičih. Bala sem se ga. Fazana.
Prihajal je ob pol sedmih. Trzal je z glavo
in jo držal nenavadno postrani. In gledal.
S tistim ptičjim levim očesom je gledal
v moje levo oko in vsake toliko zaloputnil
svojo živčno ptičjo veko. Od spodaj navzgor.
Kot kura. To vsi ptiči počnejo res
neestetsko. Zato se jih bojim. In fazana
sem se bala. To sem zunaj med vetrom
povedala a je vse skupaj vrglo na sipine. Skloni
se. Si zavpil ko se je veter potuhnil.
Zato da te bom slišal. Čeprav nisi nikoli poslušal.
Padala sem v peščene kotanje polna mivke.
V ušesih v očeh v čevljih v spodnjih hlačah.
Bila je povsod. Drobna bodeča bela.
V prevelikem anoraku in hlačah sem spominjala
na pisan balon ki se je zataknil v zrak
in ne more nikamor. Z užitkom sem preklinjala.
Sklonjena. Z glavo v mivki. Vse po spisku.
Še najbolj vašo hišo. In ljubki postelji.
Modro in zeleno. Ki sta stali vsaka v svoji sobi.
Včasih sem položila dlan na mrzlo steno in razmišljala
v katerem filmu je imela igralka roko v istem
položaju in kdo je bil igralec z roko na drugi strani
stene. Potem sem zaprla oči in čakala toploto
tvoje dlani. Čez steno. Potem me je še bolj zeblo.
Po tistem ko sem zjutraj pogledala v sobo z zeleno
posteljo sem videla da stoji pod oknom. In ne
ob moji steni. Konec filma in neprespane noči.
In še to. Ves čas je bila tema. Samo čez dan
je bilo malo bolj svetlo. Takrat sem zajela malo
mivke in s cmokom v grlu pihnila daleč stran od obale.
pristanišče
Takrat je bilo jutro polno galebov in mimo so vozili
tramvaji. Nekaj hiš naprej je kazalo na ladje iz nekega
časa ki ga tam lahko celo primeš. Ogrlice iz jantarja
so se zlato bleščale v soncu ki je s težavo lezlo iz megle.
Povezane v dolgo vrv so se ogrlice zategovale okoli vratov
dveh labodov ki sta se drenjala z galebi in kljuvala drobtine.
Ribiču so padale iz ust. Zdel se je kot da bi tam zmrznil
potonil v davni čas ko so na črnih ladjah iz masivnega lesa
še spali gusarji. Ko so lomastili po tej ulici najbrž niso
vedeli da se bom enkrat na lep meglast čuden dan
po tlakovcih potikala s fotoaparatom ki namiguje da sem
turistka. Z rumom v svojih gusarskih trebuhih mastnimi
brki in zadahom prekajenih slanikov sploh niso vedeli da
obstaja beseda turist. Tukaj sem mislim na gusarje in hodim
za vama. Naokoli po mestu kjer je zlato samoumevno
in se nahaja v besedah čas gusar jantar in turist. Še molk je
zlat zato pišem naprej da še obstaja ljubezen. Počasi se vije
za parom labodov ki za sabo puščata vzvalovano morje.