Robert Titan Felix, rojen leta 1972 v Murski Soboti, je pesnik, pisatelj, publicist in urednik. Diplomiral je iz slovenskega jezika s književnostjo na Filozofski fakulteti v Mariboru. Izdal je pet pesniških zbirk; Carpe diem!, Magnifikat, Benedictus, Pesem o razbitem času in Pekel spomladi, štiri samostojne romane; Portal, Kri na dlaneh, Sanja in samostan ter Pontifikat, s Štefanom Kardošem in Normo Bale pa je sodeloval pri romanesknem projektu Sekstant in z Lučko Zorko spisal pravljico Grimolda. Trikrat je bil nominiran za nagrado Kresnik za najboljši roman v preteklem letu.
Volosova čreda
Odlomek iz romana
Iztokov džip dobre znamke je z druščino mačje tiho drsel skozi pokrajino. Ne da bi se dogovorili, so namreč vsi ostali prišli brez lastnega prevoza. Kot po notranjem občutku. Odkar je Ciril pomnil, je imel Iztok dobre avtomobile. Prve seveda še na račun premožnih staršev, njegov oče je bil navsezadnje direktor velike firme, pozneje pa je tudi sam znal dobro poskrbeti zase, a zaradi tega – je Cirila zdaj začudilo, da na to ni še nikoli prej pomislil – ni bilo v druščini nikdar niti za trenutek opaziti, da Iztok nekoliko lažje pogreša za rundo kot ostali.
Ciril je ves čas poti strmel skozi okno in ni spremljal šumljanja glasov ostalih, ki so modrovali o vsakdanjostih in se jim je pogovor že po kratkem času, ko so dodobra izčrpali banalnosti, pričel zatikati. Zaznati je bilo celo nekaj nelagodja in tu pa tam so se zaštrenale tihotne praznine, zato ni Ciril niti pomislil, da bi odvrnil pogled od pokrajine, ki se je mirno srebrila v prosojni modrini mesečine. Po dobre pol ure avtoceste so zavili na lokalno cesto, ki se je blago vzpenjala med hribe. Bilo je predvsem veliko gozda, nekaj ob cesto stisnjenih zaselkov, zlasti pa po hribovitem razsejane osamljene domačije. Predvsem gozda je bilo veliko, veliko več, kot se je Ciril spomnil izpred let.
In v enem od teh lesov – bili so že čisto pred vasjo, v katero so bili namenjeni – je nenadoma zagledal mladenko, ki ga je zadnje tedne spet obiskovala v sanjah in ga tudi prepričala, da je uredil srečanje. Da. Njemu se je zazdelo in bil je vesel, da so se vsi odzvali. Ni mu bilo enostavno nabrati dovolj, da je za konec tedna najel turistično domačijo (čeprav, po drugi strani, pa jo je od vaške skupnosti najel tako zlahka in za tako ceno, kot da res ne bi nihče več zahajal v te kraje). Samo zazdela se mu je, mladenka, o tem ni dvomil, a vendar je bila kot v sanjah tudi tokrat znak. So stvari, večje od zgolj resničnega. In velike so bile tudi stvari, ki so se takrat zgodile med njimi, in vedno je vedel, da bo prišel znak, da je čas, da se tisto, kar je bilo v njih in z njimi, dokončno uresniči; in ko je prišel znak, ni niti pomislil, da mu ne bi brez pomislekov sledil.
Prispeli so malo pred deseto zvečer. Samotna domačija, nekoliko odmaknjena od naselja, ki mu je pripadala, ob samem robu mogočnega gozda, ki se je vzpenjal v reber. Na tej domačiji že dolga leta ni nihče več kmetoval, preurejena je bila v turistični objekt, ki ga je za primerno ceno bilo mogoče najeti in ki ga je študentska organizacija najela takrat pred leti za poletni mladinski tabor, na katerem se je druščina prvič bolje spoznala, lahko bi rekli, povezala. In od katerega so bila njihova življenja dokončno sprepletena. Na nekdanje čase, ko se je tu še kmetovalo, sta spominjala samo stari vodnjak in dobro ohranjen lesen skedenj, v katerem je bila zdaj masivna miza s stilskimi klopmi, za katero so bila v času mladinskega tabora branja in druge prireditve.
Najem domačije sicer ni imel ravno neke hude cene, a Ciril je bil glede na svoje zmožnosti kar ponosen nase, da mu je uspelo. Ko se je takrat tisto zgodilo med njimi, je vedel, da se bodo enkrat morali vrniti sem, in si je takoj pričel od bornega dajati na stran, da je imel komaj še za cigarete in kavo, a je zato imel ravno ob pravem času dovolj, da se je lahko primerno odzval, ko se je zgodil znak.
Parkirali so kot edini avtomobil na precej velikem parkirišču, kar je vseeno delovalo nekoliko srhljivo, in se nato takoj lotili vselitve. Vlekli vsak svoj kovček po stopnicah in izbirali sobe. Ciril se ni več spomnil, kako so takrat pred leti sem, čeprav sobe sicer niso bile samo v zgornjem nadstropju domačije, ampak tudi v prezidanem gospodarskem poslopju, spravili nekaj čez trideset ljudi, kolikor se jih je udeležilo mladinskega tabora. Tokrat si je vsak lahko izbral svojo sobo, če so že najeli celotno domačijo. Pravzaprav so si utegnili samo izbrati sobe in odložiti kovčke, kajti dekleti sta takoj, ko sta vstopili v svoji sobi, zagnali vik in krik, kako da je vse skupaj umazano in zanemarjeno, in res je bilo opaziti, da se teh prostorov že dolgo ni dotaknila človeška roka. Nemudoma sta se lotili čiščenja, njih pa odložili v fotelje v kotu ob oknu, kjer so si enega prižgali in med puhlim besedičenjem čakali, da počistita. Šele ko sta se lotili spodnjih prostorov, kuhinje, jedilnice in kopalnice s straniščem, so se lahko razkomotili po svojem.
Bilo je prijetno, ko so se nameščali v sobe. Bilo je zaznati celo precejšnjo mero veselosti in radoživosti. Ki jih ni minila niti, ko so sedli za mizo v jedilnici. Dekleti sta do tačas že počistili in uredili tudi skupne prostore. Pridružili sta se jim pri mizi. Razpakirali se bosta torej pred spanjem. Na mizo takoj steklenica rdečega in kozarci – za živež in pijačo je dal popoldan Iztok, ki je tudi sicer kar nekaj pomagal pri pripravah na srečanje, ker je Ciril svoje zapravil že za najem domačije. Kot že rečeno. Njemu se je zazdelo in bil je vesel, da so se vsi odzvali. Zato je še s toliko večjim veseljem vsakemu natočil, do vrha, čistega, veselosti in radoživosti pa je bilo tudi še dovolj, da se jim je kljub vsemu, kar so v sebi prinesli s sabo, in kljub času, ki je minil, odkar so se zadnjič videli, pričel dogajati sproščen pomenek. Ki pa se ni imel priložnosti prav razviti.
Ciril je namreč kmalu od nekod privlekel pet visokih tankih sveč, eno prižgal, s krožnička, na katerem je bil prej kruh, spihal drobtine, nakapljal vosek, sveče razmestil po krožničku in jih prižgal. Pogasil je luči v prostoru, odhitel na plano in tam v blagi modrini mesečine pričel udrihati na prazen pločevinasti sod in kričati nekaj nerazumljivega. Kot da bi si vse to že pred dnevi pripravil ali kaj.
Pa ne že takoj prvi večer! se je zdrznila Jelka, a ni ničesar rekla. Kot tudi drugi. Nihče ni ničesar rekel. Pogovor je sicer razumljivo zamrl, nihče pa si ni drznil stopiti ven in pogledati, kaj Ciril hoče, ali mu celo kaj reči. Negibno so čakali, da vse skupaj mine. Kot v upanju, da je to edino, kar jim je pripravil. Predstava sicer res ni trajala dolgo. Kakih dvajset minut. Potem pa je zunaj vse potihnilo. Čakali so, da se Ciril vrne, v upanju, da to vendarle ni nekaj pomenilo in da se bodo brez prevelike muje spet lahko usidrali v vsakdanu. Rekel mu prav gotovo nihče ne bo ničesar. Cirila kar dolgo ni bilo od nikoder. In kaj naj bi? Previdno in polagoma so se spet razgovorili. Pa ni bilo več tiste veselosti in radoživosti od prej. Pogovor je bil bolj pridušen.
Ni minilo dolgo, ko se je Ciril spet pojavil. Kar naenkrat je bil med vrati in se jim navihano nasmihal, ožarjen s svetlobo sveč. Pridušena svetloba je prizoru dajala nadih, težko je reči, nečesa veličastnega, posvečenega ali norega. Zastali so. Prežali. Pa ni bilo nič takega. Ciril je samo vsakemu dal vejico s svežim pomladno zelenim listjem, jim zabičal, naj jo skrbno varujejo do zadnjega dne, pokomentiral: »Boga smo torej prestrašili,« na kar pa se nihče ni upal navezati, sédel mednje in se trudil, da bi nadaljevali vsakdanji pogovor. Zadržano so se vključili. O njegovem ni bilo nobene besede. Samo vsak je tu in tam v rokah povrtel pomladno vejico.
Spat so se odpravili čez kako uro. Med odpravljanjem je Ciril s prav pobožno pozornostjo pogasil sveče (začuda ni imel nič proti, ko so prižgali luči). Seveda ni nihče ničesar pripomnil.
*
Iztoku se je v petek zjutraj še enkrat potrdilo, da je dobro, če se v življenju vsak drži svojega. Ženske kuhinje in moški garaže. Zaloge, ki sta jih s Cirilom nabavila za ves konec tedna, so v dnevu in pol dodobra skopnele, še celo, ker so se brez besed dogovorili, da se bodo držali Cirilovega posta. To srečanje je bilo navsezadnje njegova ideja in nihče ni hotel vsiljevati preveč svojega. Pravzaprav se je zdelo, kot da vsi samo čakajo, da vse skupaj čim prej mine, in Iztoku se je, naj se ga je še tako otepal, ves čas vsiljeval spomin na zadnji Črtov stavek pred dobrim letom, ko je še klicaril in poskušal. Ko nekaj umre, pač umre, in tu ni več kaj drezati.
Zajtrk so si pripravili iz ostankov. To je bilo nekaj kosov posušenega kruha od torka popoldan, ko sta s Cirilom nabavljala stvari, ter ostanki masla in sira. In marsikomu so se pocedile sline ob pomisli na klobase v hladilniku, kajti s klobasami, tako kot s kavo in z vinom, nista skoparila. A dogovor, kar se tiče posta, je bil pač dogovor. Vsiljen, a vseeno. Ni bilo dvoma. Potrebno je bilo dopolniti zaloge. Spomnili so se na celodnevne sestanke v baru ob trgovini pri cerkvi med mladinskim taborom in dogovorili so se, da stopijo dol v vas na kavo in po živež. Iztok ni bil prepričan, da je to tudi izvedljivo. Ni se spomnil, da bi ob sinočnjem večernem sprehodu v vasi opazil eno samo sled življenja. Kaj je z barom in s trgovino, pa se mu ni niti sanjalo. Sicer pa, človek vidi samo tisto, kar gleda, in on tega sinoči res ni gledal.
Iztoka občutek ni niti malo varal. Ko so se spustili z domačije in stopili med prve vaške hiše, jih je pričakala zloslutna tišina. Bilo je očitno, da v vasi ni nikogar. Samo tiste rože so pomenljivo bolščale z okenskih polic. Pa še te so bile, kot da vse bolj sklanjajo glave. Ko so prispeli do trgovine z barom, pa so uvideli tudi, da tistega dne ne bodo ne pili kave ne karkoli kupovali. Zaprto. Zaklenjeno. Prav gotovo že dalj časa. Police v trgovini prazne. Obledeli napisi na šipah so že dodobra odluščeni kazali ušesa. Samo stoli in mize na verandi so še vztrajali in čakali goste, ki ne bodo prišli. Ki so prišli, a ni bilo nikogar, da bi jim postregel. Bilo je očitno, da bodo konec tedna prebili priklenjeni na domačijo in nikomur ni bilo prijetno ob tej misli. A vendar. Ko je Iztok pozneje premleval srečanje, je bil prepričan, da se je tam pred trgovino z barom nekaj prelomilo. Takrat bi se morali samo spakirati in se vrniti domov. Ker pa se niso, se tudi niso mogli izogniti tistemu, zaradi česar jih je Ciril sploh zbobnal skupaj.
Vrnili so se do domačije in se dogovorili, da Iztok stopi z avtom v bližnje mesto po stvari. Ko so se prerekali in načrtovali, kako in kaj do ponedeljka, je Gordana izginila v notranjost domačije. Prerekanje in načrtovanje je trajalo kar nekaj časa. Cirilu se namreč ni niti sanjalo, kako naprej, tako da je pobudo kmalu prevzela Jelka. Če je danes post, naj bo post, potem pa naprej po običajnem. Ko so se ravno dogovorili in je Iztok sedel v avto ter prižgal motor, je Gordana pridrvela iz notranjosti domačije, zaklicala, da gre z njim, in sedla v avto.
»Ja, kot da se ne bi spet ti prislinila zraven,« je pripomnila Jelka, a tega Iztok in Gordana nista več slišala, saj sta že speljala.
»Pusti ju. Naj se pomenita, če se imata kaj pomeniti,« se ji je blago zoperstavil Ciril. Črt pa ni pripomnil ničesar.
Iztokov džip se je mačje tiho spuščal s hribov. Iztok je rad poslušal brnenje tega avtomobila. Iztok je imel tega nissana rad, kakor je nasploh imel rad svoje življenje, ne zaradi prestiža, ampak bolj gotovosti, ki se mu je v tem nepredvidljivem sodobnem času zdela zavidljiva dobrina. Pogovor v avtu je bil prijeten. Ni sicer silil iz capašev vsakdanjega, ampak v primerjavi z nabitostjo vsega, kar so privlekli s sabo, v prostoru, čemur se na domačiji ni bilo mogoče izogniti oziroma je postajalo vse bolj očitno, je bil prav sproščujoč. Popolnoma sta se mu prepustila.
Gordana je po vrnitvi iz vasi pridrvela v svojo sobo in se v paniki razgledala po stanju. Stvari je imela po svoje razmetane vsenaokrog, tako da bi ji pakiranje vzelo preveč časa, obenem pa bi, če bi z vso prtljago pridrvela pred domačijo, delovalo preveč očitno. Zato je samo vse skupaj stlačila v potovalko, ki jo je kar pustila ob postelji, v majhen nahrbtnik zrinila najnujnejše in ravno še ujela Iztoka, da je lahko šla z njim v dolino. Pogled se ji je za trenutek zaustavil na tisti Cirilovi pomladni vejici, ki je bila še vedno povsem sveža, a se je odločila, da se s tem ne bo ukvarjala, da se ne bo ukvarjala z ničemer. Da bo preprosto šla. Bila je prepričana, da se na domačijo ne bo vračala, da bo zaprosila Iztoka, da jo zapelje domov, prtljago pa ji lahko dostavi, ko se bodo vračali z ostalimi. O tem zdaj v avtu ni bila več prepričana, pa ne samo zaradi prijetnega pomenka, ampak ker se je zavedala, da bodo ob njeni odsotnosti odpirali stvari, ki jim jih nikakor ne bi dopustila premlevati – predvsem ne v svoji odsotnosti – zato se ji je zdelo bolje, da se vrne in bedi nad svojim. Cirilove norije je niso vznemirjale. Take stvari se je nikoli več ne bodo dotaknile. Nikoli in nikdar! Da. Vrnila se bo na domačijo, počakala do ponedeljka, prežala in se nedotaknjena vrnila domov. Prepustila se je dogajanju v avtu.
Kraj, v katerega sta se zapeljala, je bil prej vas kot mesto, a je premogel za naselje prav impozanten razkošen nakupovalni center. Nakupila sta vse potrebno – strogo po Jelkinih navodilih, ki si jih je Iztok do potankosti zapomnil –, nato pa sta se zapeljala k sprehajališču ob reki in sedla na teraso prijetnega gostišča v lesu. Bilo je že dovolj toplo za terase. Iztok se pozneje ni več mogel odločiti, ali je bilo to zaradi zamolka, ki je nepričakovano presekal prijeten dan na tisti terasi, ali pa zaradi nujnosti, a nenadoma je Cirilovo nekaj pričelo delovati. Morda tudi zato, ker nista spoštovala njegovih navodil in sta se odločila za kratkega.
Nagnil se je nazaj na stolu, prekrižal roke na prsih in z občutenim glasom stopil v stare svetove: »Gordana, se ti sploh zavedaš, kako sem bil jaz takrat zaljubljen vate.«
*
Jelki, Črtu in Cirilu je dan minil mirno, v prijetnem razgovoru, v katerem pa so bili razumljivo nadvse previdni. Prvič po dolgem času so bili takole sami skupaj, kot v tistih časih, in do besed so pustili samo tistemu, kar jih je pred razkolom združevalo. Strogo so se držali posta. Jelka jim je skuhala samo zelenjavno mineštro, na alkohol pa ni nihče niti pomislil. Ciril ni mogel, da s tem ne bi bil zadovoljen, obenem pa mu je nalagalo neprijetno odgovornost. Ni namreč vedel naprej. Ko se je pripravljal na srečanje, je vedel, da bodo morali opraviti simbolno daritev, da se očistijo ostankov starih dolgov, in pri tem so se mu ljudske pobožnosti v pomladnem času zdele najbolj primerna osnova, saj so kot nekaj, kar združuje tako poganske kot krščanske elemente, naravni izraz njihovega kolektivnega nezavednega. Preštudiral je literaturo in za prva dva dni je bil dobro pripravljen, za preostali čas pa ni našel nobenega primernega simbolnega dejanja. Vsiljeval se mu je neprijeten občutek, da bi morali v nedeljo ponoviti daritev, a tokrat temno svečenico žrtvovati zares in dokončati postopek, na to bi se bogovi še najlažje odzvali, kar pa je bilo seveda ne samo neizvedljivo, ampak predvsem popolnoma nepredstavljivo. Tako bo treba počakati, da bogovi sami določijo način, kar pa mu je bilo še najmanj pogodu, saj se je bal, da bo spet tako kot ob prvem postopku. Drugi se bodo očistili in odrešili, na njega bo pa padla vsa teža. A tudi če bo tako, si ni dopustil niti sledi slabih občutkov. Tako vlogo so mu dodelili bogovi, tako vlogo je z navdušenjem sprejel – in ni imel nobene pravice, da bi ob njeni teži marnjal. Je pa vseeno ves dan hodil pred domačijo in z bojaznijo gledal v nebo, s katerega pa ni zdrsnila niti ena sama kapljica dežja. Pravzaprav ni bilo ves dan na nebu niti oblačka. Dež namreč na ta dan ne bi bil dobro znamenje. Dež na ta dan nikakor ne bi bil dobro znamenje, o tem se je dobro poučil v literaturi.
Kaj dež, bil je prečudovit sončen pomladni dan, vsekakor dobro znamenje, tako da si je Ciril čez dan kar precej oddahnil, čeprav ga je še vedno skrbelo, kakšno mnenje imajo o vsem skupaj bogovi. Bogovom pač ni dobro nikoli preveč zaupati. Blizu četrte popoldan je nato Jelko in Črta pregovoril za sprehod, ne zato, ker bi jim postalo dolgočasno, ampak ker Gordane in Iztoka še vedno ni bilo od nikoder. To se mu ni zdelo dobro znamenje. To bi prav lahko bila prva sled delovanja bogov, ki pa bi mu bila še najmanj pogodu. Takega scenarija namreč ni predvideval in bi imel vse skupaj še najmanj pod nadzorom.
Skozi osrednji del vasi, ki je tudi popoldan zloslutno sameval, so se spustili do manjše travnate planjave pred drugim delom slemena z gozdom in tremi osamljenimi domačijami. Stopali so po makadamski poti, vrezani v sredo travnate planjave z visokim rastjem. Zapuščena in neobdelana polja in travniki. Za tisto makadamsko pot pa je nekdo sredi vse tiste zapuščenosti povsem očitno skrbel. In ga zagledali na njenem koncu. Srečanju se ni bilo mogoče izogniti. Kakor se tudi ni bilo mogoče samo obrniti in se vrniti po isti sledi, saj bi bilo to vendarle preveč očitno.
Srečali so se ravno sredi travnate planjave. Bil je zanimiv mož. Kot kak ostarel hipi. Dolgi beli lasje in brada, rahel trebušček, značilne farmerke in pipa v ustih, ob strani pa obvezen sivkast pes, ki je bil precej priljuden, nenehno jih je ovohaval in silil vanje in se pustil božati. Predvsem Jelka si je z njim dala precej opravka. Črt pa se je ob srečanju v trenutku umaknil na odločno distanco. Jelka in Ciril sta razumela njegove razloge – tudi Cirilu se je zdel podoben starcu iz razodetij, ki mu ga je Črt ne nazadnje ukradel, a ni bil tako banalen, da bi svojega povezoval s tem srečanjem, ne samo zato, ker je pri njem šlo za globlje stvari, ampak ker je takih možakarjev nešteto in ne moreš kar v vsakem videti delovanja bogov. Črt pa se je kar mrgodil. Ciril in Jelka razmisleka nista hotela pustiti v to smer, ampak sta se raje razgovorila z možem; o tem, kaj in kako jih je privedlo do srečanja, o čem bi drugem. Bil je prijeten mož, o tem ni dvoma, zato tudi nista preverila Črtovega stališča, ko jih je povabil k sebi domov na pijačo, ampak sta mu samo sledila. Tudi Črt jim je s sklonjenim pogledom pohlevno sledil.
Privedel jih je na eno izmed tistih treh domačij v drugem delu slemena. To ni bila kmečka domačija. Ni bilo gospodarskega poslopja. Samo eden tistih kubusov, kakršnih so v sedemdesetih letih preteklega stoletja postavili brez števila. Bilo je pospravljeno in urejeno. Poznalo se je, da za domačijo skrbi ženska roka, katere lastnico so nato tudi spoznali. Skupaj z obiskovalcem od včeraj. Sedela sta za stilsko leseno mizo z lesenimi klopmi na verandi in pila kavo. Možakar, ki so ga spoznali na sprehodu, je sedel k njima in jih povabil, naj tudi oni sedejo. Malo so obstali. Domačini so bili tako čudna kombinacija, da sta se Črt in Ciril spogledala s povsem očitnimi domisleki v pogledu. Jelka ju je strogo premerila z očmi in jima brez besed zabičala, naj skrbno pazita, da ne izdata, kam se njuna pamet namerja.
Sedli so z njimi. Ženska jim je skuhala kavo in ponudila kozarec vina, a so ga odklonili in se raje odločili za domači jabolčni sok. Post, seveda. Potem pa so se razgovorili z domačini. Perom, Viljemom in Maro.