Petra Bauman
Petra Bauman deluje kot moderatorka kulturnih prireditev, igralka in interpretka, piše poezijo in prozo. Leta 2008 je pri mariborski Založbi Pivec izdala pesniški prvenecJanuar. Nekaj pesmi je prevedenih tudi v hrvaški in v nemški jezik. Pesem Brez naslova je bila leta 2013 uvrščena v finalni izbor literarnega natečaja Vitez poezije Založbe Pivec. V zadnjem obdobju se ukvarja tudi s pripovedovanjem zgodb za otroke in odrasle.
Rada bi imela Manto
Brez naslova
Ni bolj žalostnih ljudi,
kot so moji prijatelji.
Gostoto svojih življenj spuščajo v globoko čisto vodo,
kjer plujejo v jati malih morskih bojevnikov.
Le tu in tam kdo leže na letečo preprogo – skata.
Na gladini se kot oljne kapljice približujemo,
včasih se združimo v velik krog in
luna na nas močno sije.
Kadar kdo nima roke,
mu posodimo svojo,
a mi smo ljudstvo fantomske bolečine.
Naš krog ni nikoli pravilne oblike
in ravna črta tudi ne.
Od meduz ožgane noge nam prosto plavajo pod gladino,
v nori želji, da že enkrat pride morski pes …
… le kako se je dotakniti njegove plavuti?
Včasih se primemo za noge in naredimo zvezdo.
Takrat smo zelo srečni.
Nekega dne pa bo nekdo od nas globoko zajel zrak
in se potopil, v boju izruval morsko dno
in ostali bodo videli komet … na morskem nebu.
Požgani od mraza
Za tiste, ki zgorevajo v hladu noči
in bosi ob jutranjem svitu sedejo za edino mizo
edine gostilne in mežikajo v sonce
Če nosiš sončna očala med dežjem,
potem ne vidiš, kako močno dežuje.
In se počutiš kot filmska zvezda,
ki tava po ulicah po prekljukani noči.
S ponosom razreda, ki si še upa drhteti, ki
si še upa stati pri mrzli reki in čakati na vonj
burbonske vanilije, kristalnega poljuba.
A si vesel,
da si naredil ta korak na drugo stran,
da si šel po poti mladosti, z lepimi mladimi ljudmi.
In si pustil, da te pretrese noč praznih ulic.
Noč smo izpili,
a meje nismo prestopili.
*
Kaplje krvi
ti drsijo po licih
iz ne vem katerega pokolenja.
Nasmeh te izdaja,
da si iz srednje srečnega stanu.
Vnet zagovornik varne resnice.
Tvoji demoni še čakajo …
Na naslednje pokolenje.
Oči juga
Lajež psa
ob izdihu poletja.
ko je topel, mehek,
koprenast dan.
Dan za nič drugega kot za
sprehod,
glaž bezgovega soka,
morda ping pong.
Devet golobov opazuje
belo golobico.
Mlačno srce bele golobice
se ozira
po lanskem poletju.
Pljusk
Poznega aprila je mesto sveže.
Zrak že širi nozdrvi
konja nekje v daljavi.
Zdaj je možnost!
Na površje reke, ki je še
včeraj bila zmrzla mlečna cesta,
priplujejo diamanti,
ki so last vseh.
Nič ni tvoje, je le trenutek,
da odtisneš sliko
majhnega kamnitega trga z enim zelenim drevesom
na svojo zastavo, s katero boš
mahal do poletja.
Takrat ko bo zrak že gost in vroč
in ga bo treba redčiti z rdečim vinom.
Takrat bo spet potrkala želja,
da še enkrat srečam Atilia Oroviča,
dalmatinskega pevca z otoka z najkrajšim imenom.
Ne spomniš se me več, pesnik,
sediš verjetno
sredi rožmarinov, z obrazom
zahajajočega sonca, s svojo klapo,
ki mi odmevaš kot školjka, če jo prislonim na uho.
Vedno tiše, vedno tiše … Ne!
Tvoj glas si želim na zastavi tega poletja,
da spere še zadnjo kapljo spomladanskega dežja,
da me sladko spreleti ob tvojem hrepenenju,
ob pesmi, ki mi
je nisi dal, pozabil si, v katerem hotelu že sem.
Da mi pade sandal z noge, ki
binglja dol z betonske ograje.
Želim si tvojo pesem, ki si jo bom zataknila
za poletni klobuk.
In želim že enkrat končno
zaživeti na svojem otoku.
Danes se mi hoče ljubezni.
Gledala bi tvoj obraz,
tako mlad in svetlih oči.
Danes sem kot bronast kip v vsem svojem razkošju,
moji reliefi so prosti,
gladki, svobodni.
Lahko zdrsiš čez oklepe
ssvojim srebrnim telesom,
le oči lahko premikam…
Pojdi čez bronasti oklep, ki poka kot zemlja,
da skozenj že vre kovinska magma,
naj se razletim,
da najini telesi prekrije bronasti prah,
potem pa lahko zaradi mene v tvojih očeh odsevajo
tudi strele.
Nekega dne
Dva ranjenca
šepata čez polje.
Moški in ženska.
Ženska pada, moški jo dviguje,
nikjer nikogar.
Poskuša jo nesti kot otroka v naročju,
a se zgrudi.
Ležita v soncu, v dežju,
v vetru, v snegu.
Ženski steče kri po nogah.
Odpre oči, globoko se ji dviguje prsni koš.
Poleg sebe zagleda skrčeno telo nekega bitja.
Nebo postane svetlo modro.
Zlat žarek steče preko.
Ženska vstane. Se sleče.
Z oblačili pokrije spečega.
In odide proti horizontu.
Merci
Ne nosite mi več
Merci čokoladic,
ker jih pogosto na mizi prekrije
neodprta pošta,
ker pogosto pozabim zaliti rože
in iz njih hrepeneče poganja mlado zelenje.
… le zakaj bi mi bili tako hvaležni?
Ne nosite mi prosim več,
Merci čokoladic,
ker današnji dan zagledam prepozno,
včasih, ko je sonce že v zatonu.
Ne nosite mi
več Merci čokoladk,
ker imam preveč rada dež in slane potočke,
ker nimam psa, še zlate ribice ne,
le kdo lahko prenese toliko ljubezni,
ki jo vam bom lahko vrnila zmeraj šele
jutri.
Ne nosite mi več Merci čokoladic,
ker so moje stene polne krikov in
v mojih laseh je veliko spominov.
Prinesite mi mrzlo vodo,
kamenje in nož.
Vodo, da se zbudim.
Kamenje, da vidim, kako me ljubite.
In nož …
Zakaj že nož?
Ne vem.
Bo že prišel prav.