Gregor Lozar, rojen 1980 v Mariboru, kjer živi in dela. Je predvsem pisatelj, ki ga mikata tudi poezija in dramatika. Njegova literarna pot se začne nekje v srednji šoli. Svoja dela objavlja v literarnih revijah, npr. Dialogi. Je tudi pisec spremnih besedil in je urednikoval v literarni oddaji radia MARŠ. Pri Katedri je mesečno objavljal zgodbe. Do sedaj je objavil eno samostojno publikacijo: kratke zgodbe Spačene (Litera, 2009). V soavtorstvu je izšla še pravljica Zmajeve solze: pravljica za pogumne otroke (ZKD Murska Sobota, 2004). Sam zase pravi, da je s tem, ko je napisal knjigo, upravičil svoje življenje.

Po objavi je vsak pesnik prazen

***

Minotaver na pomirjevalih.
Na kolenih mu Ariadna protestira
proti mučenju živali, Tezej pa
povesi meč in odide domov.

***

Andrej je imel hausrest, Miha je bil s starši v Avstriji, Tadej je, kot ponavadi trd od ubogljivosti, pisal domače naloge, s Patrikom sem bil skregan in ker pri svojih dvanajstih letih še nisem čutil privlačnosti mazohizma, se mi zares ni dalo klicati Ludvika; s puncami si, razen športnega otipavanja, še nisem imel kaj početi, ker staršev ni bilo doma, je odpadlo vsakršno pospravljanje, učenje in kreganje, igrače so me dolgočasile in na televiziji ni bilo nič pametnega. Zato sem pač gledal največjo možno bedarijo, ki se je imenovala Ljubljana ena, kjer je nek možakar z nadvse fenomenalno srajco razlagal o neki knjigi. Knjige sem imel rad. Možakarja nisem razumel niti besede. Zdaj si rad domišljam, da me je to razjezilo in da sem si prisegel, da bom nekoč razumel vse, a tudi to je najbrž izmišljeno. A možakarja v prima srajci sem pozabil, dokler si ga nisem pred dvema minutama ponovno izmislil.
Nekoč, ko sem mami gnjavil, da ne vem, kaj naj počnem, je rekla, naj grem pisat ali risat. Ko sem pisal, nisem gnjavil mame. Ko sem v osmem razredu rekel, da bom napisal skeč za valeto, mi ni bilo treba k pouku, ko sem ga režiral. Umetnost je v redu, ker ni treba k pouku. Bil sem odličnjak. The right man for the job. V srednji šoli je bilo drugače. Tam so bili prosti spisi edini testi, za katere se mi ni bilo treba učiti. Spisi so bili fajn. In fajn so bile tudi knjige. Ko mi je bilo med urami dolgčas, sem pisal. Tako nisem gnjavil razreda. Kmalu je postal razred odveč. V tretjem letniku so me zaradi graj in neopravičenih ur vrgli iz šole. Naslednje leto so mi dali Prešernovo nagrado za moje zgodbe, ploskali so mi in mi dali knjigo. In ukor za neopravičene ure. V četrtem letniku sem bil že trdno odločen, da bom pisatelj. V četrtem letniku sem znal že zelo dobro početi tri najpomembnejše stvari moje mladosti: špricati šolo, pisati zgodbe, kaditi marihuano. Ko mi je desetletje kasneje izšla knjiga, sem jo na predstavitvi podaril materi namesto diplome. Še mesec pred tem sem razmišljal, da bi jo posvetil svojemu dilerju. Posvetilo bi se glasilo: 'Mičotu – za navdih.'
Ker sem se v četrtem letniku odločil, da bom pisatelj, sem moral naslednjega četrt desetletja vsem in vsakomur razlagati, zakaj hočem biti pisatelj. Temu smo rekli uveljavljati se. Pisatelj hočem biti zato, da bi eventualnemu stvarniku dokazal, da znam bolje, da bodo čez tisoč let vedeli, da sem nekoč obstajal, da bi mi ploskali in me hvalili, da bi se srednja šola, s katere so me vrgli, imenovala po meni, da bi se srednješolci na srednji šoli, s katere so me vrgli, morali učiti, kdaj sem bil rojen in kdaj sem umrl, in da bi me kleli ravno tako, kot sem sam klel Ivana Tavčarja (1851–1923) tistega dne, ko sem se odločil, da bom pisatelj, ker res nisem poznal pametnega razloga, zakaj se ne bi učili o meni, če pa se moram učiti o njem, da bi vzpodbujal srednješolce k pisanju literature, da mi v življenju ne bi bilo treba iti v službo (kot mi ni bilo treba iti k pouku), da se mi ne bi bilo treba odločiti, kaj hočem biti (ergo: kaj hočem početi do konca življenja, ergo: kaj hočem študirati), ker kot pisatelj lahko preko junakov počneš tako rekoč vse, da bi imel zmeraj kaj početi, ko mi bo dolgčas, da bom lahko lagal, da bom čim dlje vstran od mame (ki je tiste čase dosti jokala), da bo oče, ki je tiste čase rad kričal, da sem ga razočaral, ponosen name, da bom pisal ljubezenske pesmi in ga eventualno tudi kdaj namočil, da bi na čim lažji način polepšal življenja čim več ljudem. Zelo rad sem tudi bral zakomplicirane knjige, ker je bil super občutek, ko sem kaj pogruntal. Ta občutek je super še zdaj.
Nekje med procesom uveljavljanja sem ugotovil, da bi bilo dobro vedeti, kaj pravzaprav počnem, zato sem začel brati literarno teorijo. Tam sem se naučil šimfati (temu pravimo kritika) in sedaj znam prav imenitno očitati tako ideološkost kot formalizem, tako čustvenost kot intelektualizem, tako protetično poenostavljenost kot snobistično komplikatorstvo. Moj vrhunec bo, ko bom z vsem pretanjenim mazohizmom tega sveta zapisal: avtorju bi lahko očitali zainteresiranost; do takrat pa se lahko pohvalim, da znam prav imenitno dokazati nesmiselnost vsake vrste, zvrsti in žanra. S šol kreativnega pisanja vem vse o tem, kako napisati roman, iz literarne teorije znam zavrniti vsak romaneskni žanr posebej, iz življenja vem, kako globoko absurdna, kako docela nesmiselna in nemogoča je vsakršna želja napisati roman. Ali kakršno koli literarno delo pravzaprav. O pisanju in nesmiselnostipisanja romana vem vse. Zelo si želim napisati roman. Tudi danes ne bom začel pisati romana.
Velik, siv, debel, dostojanstven mož v oranžni havajski srajci pod črno suknjo za v opero je pred leti govoril nerazumljive besede in plavolasa gospodična, ki mu je držala mikrofon, je prikimavala, kot da govori najpomembnejšo stvar na svetu. Takrat ga nisem razumel. Danes bi znal zavreči vse, kar je povedal. Karkoli je že povedal. Če sem mu takrat padel v past, vem danes bolje.
Problem z umetnostjo, ampak tukaj pišem pravzaprav le o literaturi, ni zgolj v tem, da se jo da prav imenitno razumeti narobe. Da se da, recimo, v imenu mrtvih pesnikov prav imenitno pobijati žive. Problem je v tem, da na svetu ni čisto nič lažjega, kot zanjo se ne zmeniti. Ni treba gledati kipov, slik, televizije, plesa, ni treba poslušati glasbe, govorov, recitalov, deklamacij, tudi knjig ni treba brati. Nič lažjega kot to, le preveč dosledni pri tem ne smemo biti. Najbrž hočem povedati, da nam vse, kar pričakujemo od literature, lahko ponudi že podpovprečen dnevnik. Če so trije najbolj degenerirani (in zato elementarni) žanri grozljivka, melodrama in pornografija, je dovolj v tem zaporedju gledati politiko, šport in trač rubriko. Dnevnik je nepogrešljiv, romana ne pogreša nihče.
Predolgo sem že v poslu, preveč sem vložil v to, preveč nerazumljiv znam biti, da bi se mi tista blontna šobica spakovala. Ambicije mi prepovedujejo biti nerazumljen, dostojanstvo ne dovoli, da bi me odpihnili kot lahkokategornika, leta zahtevajo gotovost. Kot mojster besede vem, da je ta v mojem poslu le ena, in sicer z visoke tribune v oboroženem spremstvu reči: "Pobijte jih vse." Ker so to edine besede tega sveta, za katere si v vsej svoji blazni domišljiji lahko zamišljam, da jih ni možno preslišati in jih je tako rekoč nemogoče narobe razumeti, se mi zdi, da je zame prišel čas, da se začnem ukvarjati s politiko.

***

Drugačni so seznami knjig –
nič več zidaki, lebdeči v lanenem olju
z umirjeno vednostjo,
da vsebujejo vsak svojo skrivnost,
ampak parada bliskajočih se avtorjev,
ki v nasilni cirkusantščini
skušajo vsiliti svoje vtise.
Neizprosna igra za ime,
vklesano
v spomenik, z redkimi obiskovalci,
in modrost današnjih pesnikov,
ki se ji reče promocija.

***

Rojen med tremi stenami betona
in zaplato trave hlipam,
kako bo moja modrost korenin,
ki se prebijajo skozi kamne
in listja, ki se razburjeno predaja vetru;
kako bo moj trenutek
med jelenom, puščico in lokom,
ki kot križ in zvezda
zna dosegati nesmrtno,
kako planjava trav in
potok skrivni in slap in
iglice pod kupom snega,
le kako mi bo najbližje blizu
med tremi stenami in krpo trave.

***

Leši,
lovec, gozdar, sadjar, čebelar,
gozdno bitje, ki piješ z medvedi,
fukaš s srnami in se ravsaš z volkovi;
gospodar kamna, ki je ubil merjasca,
varuh sekire, ki je posekala hrast,
roka lubja, ki je presadilo lesko,
veliki oplojevalec gozda, ki je združil dve drevesi.
Ti, čigar smeh se razlega med gorami,
ko se gospodar sveta izgubi v domačem gozdu,
čigar so darovi dečvam, ki prinašajo jagode in venčke,
čigar je sedem tisoč dvesto gob poskritih po vlažnih globelih
in čigar je stopinja tihega jelena, ki se izgubi v prepad!
Zakaj sediš na robu sveta
in nezaupljivo gledaš na mesto,
ko pa smo ti pripravili večerjo,
medico, lešnike in ruševca,
ustreljenega med paritvenim plesom.
Pridi, Leši, na večerjo.
Svetle zvezde nam bodo sijale
in lahko boš povedal svojo zgodbo,
dolgo, srebrno in zeleno pripoved,
ki teče od začetka časov.

***

Kar vidim jih, Slovane,
prednike moje drage,
kako sedijo ob ognju
in s koleni podpirajo komolce,
kako pijejo povreto
in pljunejo na tla:
"Ja, mat kurba, bo treba j´t."
Drugi dan pospravijo hlev in otroke,
svojerite žene pa sledijo;
kak mesec tacajo čez ravnino
dolgi povešeni obrazi,
dokler ne pljunejo na mater zemljo.
"Ja, mat kurba, bo treba obstat!"
Drugi dan požgejo hosto
in začnejo krampat zemljo.
Za kako leto je bo že dovolj.