Aljoša Šorgo

Aljoša Šorgo (1988) je doslej objavil nekaj krajših del, večinoma prozo. Trenutno piše v bronasto dobo umeščeno epsko pesnitev in je tik pred zaključkom študija angleščine in primerjalnega jezikoslovja.

Nalíja in Mélin

III. spev

Sonce toneče oranžno je barvalo Išo presvetlo,

kmetje so vračali v svoje se hiše za trdnim obzidjem,

matere svoje otroke k obedom so glasno klicále,

vsi obrtniki zapuščali svoja so mesta po delu,

duri prelepih so templjev ob koncu se dneva zaprle.

Stari Nidagu je gledal z balkona palače na mesto,

mirnega spanca želel je presvetlim otrokom išanskim,

ljudstvu, ki konca prihod nebogljeno je čakalo v grozi.

Mladi Beragu, novinec med modreci, vmes ga je zmotil,

starcu predal je vesti, ki jih ta je v upanju čakal;

"Kralj moj, ki ljubljen od vseh si na zemlji in nebu," je rekel,

pravkar so príšle novice, ki lica nam bodo zjasnile,

južno, na reki Edari, zapázile straže so ladjo,

dvoje zastav plapola ji nad jadri iz modrega platna,

prva išanska, na drugi pa barve so hiše Lareda.

S čolni so šli ji naproti možje in se vkrcali nanjo,

lepo bili so sprejeti od teh pomorščakov neznanih,

potlej pokazal poveljnik na ladji je lice jim hrabro,

sla so vojščaki poslali, da v Iši pripravimo slavje.

Vrnil se namreč je brzi Lanadu po letih desetih,

s sabo pa Iši pripéljal enajst je junakov odličnih.

On, za katerega vsi smo verjeli, da davno je padel,

klonil na poti pod temnih močjo ali strašno nevihto,

pravi trenutek se vrača, da reši presvetlo nam Išo."

Starcu nemoč v očeh je zbistrilo veselje veliko,

prvič po mnogih pomladih nasmeh okrasil mu je lice:

"Prišel je konec strahu in brezupa za vrsto človeško."

To je povedal Nidagu pribočnikom zvestim ob sebi,

potlej tako je ukazal:

"Pošljite straže po mestu,

dobre vesti naj po hišah in ulicah širijo ljudstvu,

vsi naj Išani zberó se na trgu pred mojo palačo,

dal bom nagovor z balkona, ko zvon zadonel bo nad mestom;

pošljite tudi v kleti in do staje kraljeve poslance,

svinj in ovac naj dovolj bo za ljudstvo išansko zaklanih,

kruh in ostala živila pripravijo sluge v palači,

vino rdeče iz temnih kleti naj pričnejo nosíti.

Mesto pričakalo hrabre junake bo s častno gostijo,

s slavjem velikim, ki glasno naznanilo konec bo temnim."

Vsi odhiteli prisotni vršiti ukaze so kralja,

dobri Nidagu pa z radostjo šel je v svoje sobane.

Noč je bila, ko zaslišal se zven je doneči nad Išo,

ladje prihod je k pristanu pred zidom kamnitim naznanil,

ljudstvo se zbralo med vrtom je večnim in belo palačo,

gledal je nanje z balkona Nidagu v kraljevi opravi,

zraven pa stala je lepa Nalíja s cvetočimi lici.

Trg je obstal, ko glasnó spregovoril je dobri Nidagu:

"Ljudstvo išansko, presvetlega večnega mesta otroci,

zmaga dokončna nad temno se silo nam končno nasmiha.

Čas je napočil, ko lahko razkrijem vam skrivno nalogo,

tajno, ki znana bila je le meni in modrecom Iše;

vam smo jo morali skriti, da ne bi dospela do mračnih,

mnogo bi tujcev predalo Išane v zameno za milost,

v upanju lažnem načrt bi izdali, ki zdaj nas bo rešil.

Spomnite vsi se gotovo Lanada iz hiše Lareda,

njega, ki mnogokrat temnim naproti je stal na bojišču,

tega junaka, ki s srcem se hrabrim soočal je s smrtjo;

vsi ste jokáli, ko prišla je vest, da je padel v boju:

zadnji od čete išanske obstal je med bitko krvavo,

sam proti petim je vztrajal in strašne udarce prejemal,

dokler naposled podlegel ni ranam med svojim umikom.

To smo pripoved lažnivo povedali z dobrim namenom:

vrnil iz bitke se tiste je komaj z življenjem Lanadu,

rekel je tole, ko čistil si hude je rane ob meni:

'Iša bo padla, moj kralj, če pristopa ne menjamo hitro;

v mnogih sem bitkah boril se in vedno se isto dogaja –

s prvim udarcem Byladu pobije nas vsaj desetino,

vrsto nam zlomi, da temnih petero zažene se v luknje,

potlej začne smrtonosni se ples, ko obkoli jih vojska,

kakor vihar zavrtijo telesa z iztegnjeno nogo,

redki vojščaki izmaknejo v pravem se času bodicam,

v zmedi nas bitke potem razdelijo na manjše skupine,

vsak izmed petih spopade se z eno od njih in jo redči,

eden za drugim od truda in ran popustijo vojščaki,

najbolj vzdržljive izčrpajo, dokler jim niso nevarni,

čisto na koncu, ko dva ali trije stojimo še živi,

komaj takrat nas napadejo družno in zmagajo v bitki.

Včasih uspe nam zbežati, a slaba je naša tolažba,

mnoga življenja zaman izgubljena ob vsakem so boju.

Hrabra mladina je voljna umreti za dobro človeštva,

redki so zmožni vzdržati pred enim od temnih božanstev,

petim pa tudi najboljši ne moremo dati upora;

sam bi se enega mračnega zmogel ubraniti večno,

vendar bi ista po moči bila in nihče ne bi zmagal,

v vojni pa vedno napade na koncu prehuda me sila.'

Dal mi ob teh je tožečih besedah zamisel Lanadu,

v mislih skoval sem načrt, da nas rešim pogube, in rekel:

'Hrabri Lanadu, rešitev je v tem, kar mi praviš o bitkah;

zmage ne bomo dosegli s številom vojščakov na polju,

pač pa z junaki, ki mogli bi s tabo se kosati v boju.

Redki so tebi enaki po svetu in nihče več v Iši,

ded tvoj, Laredu, je en bil od takih Išanov izjemnih,

padel je davno tegá, kakor drugi, ki vama so slični;

zadnji velíkih išanskih junakov si, hrabri Lanadu,

našel drugod pa po svetu gotovo bi sebi podobne,

take, ki sebe ovenčali s slavo so v bitkah številnih,

temnim stopíli na pot in kot ti njihov srd preživeli.

Širna je zemlja in vso jo prekrivajo Iše potomci,

tudi če mesta v Ligi razrušil vihar je mrakobnih:

našel po vsem bi površju še vedno stoječa naselja,

mnogo premajhna, da huda bi sila se bavila z njimi,

tabore tistih, ki živi po padcu so svojega mesta,

kakor, da Edanaš sam zagotavljal bi njih preživetje,

vojsk preostanke, katerim odvzeti bili so domovi,

v jadi blodeče od bitke do bitke iščoč maščevanja,

ljudstva, s katerimi stik izgubili smo skozi stoletja,

Iše pozabljeni bratje in sestre iz daljnih kraljestev.

Našla pomoč bo k rešitvi človeštva pred temo se z njimi –

nekaj vsaj tebi podobnih junakov še mora živeti,

duše izjemne so redke, a dá se jih najti, če iščeš;

tako pa zadnji živeč si, ki more upreti se temnim,

potlej že mrtev je svet, le da tega zaenkrat ne vemo.

Dal ti zato iztesati bom ladjo za plovbo čez morja,

kot se za Iše poslanca spodobi mogočno in krasno,

z modrimi jadri, ki nekdaj bila so znamenje Naguna,

zdaj pa naj bodejo znak naše neupogljive narave;

plul boš v iskanju vseh takih, ki tebi so isti po moči,

vse od nadunjske puščave do zmrznjenih morij daliških,

od ganijskih gor vse do koncev skrivnostne nam daljne Denage,

dókler ne boš obiskal vseh dežel, ki prekrivajo zemljo,

potlej se vrni in s sabo pripelji tujinske junake,

lek za to kugo temačno, ki lepo kazi nam deželo.

Vmes bodem vojski ukazal, da z bitkami temne zamoti;

zmaga ne bo nam pomembna, le čas, ki ga s tem pridobimo,

temne napadala mladež bo Iše in se umakníla,

zvabljala proč jih od mest in od ene do druge zasede,

vedno na begu in skrita kot roji komarjev bo bodla,

da sóvrag razkačen od pikov slediti bo skušal nadlogam,

daleč od ljudstva in mest, zadržan po pustinjah in barjih.'

Hrabri Lanadu priklonil telo je ob mojih besedah

in rekel je tole:

'Moder si, dobri Nidagu,

tvoj je ukaz odrešitev od naših tegob in trpljenja;

pravi junaki pokazali temnim bi silo človeka, 700

voljo mogočno, ki zlomljena ni od strahú in brezupa,

neuklonljivo srce, ki nam bije v prsih iz brona,

dušo zavezano k vsemu, kar dobrega biva na svetu.

Šel bom na pot in napravil bom vse, kar velevaš, Nidagu,

svet bom prejadral in vrnil se v Išo, ko zberem junake.'

Čakali, svetli Išani, smo let desetero povratek,

up izgubili smo vmes, da Lanadu ni poti podlegel,

zdaj, ko pa pričajo črni oblaki o temnih bližini,

zdaj se na ladji je z modrimi jadri k nam vrnil Lanadu;

vodi enajst nam zaveznikov s sabo, krvnike temačnih,

najbolj odlične sinove Išali po spretnosti z bronom."

Stopil je v tistem trenutku ob kralja Lanadu pogumni,

s trdim, razbrazdanim licem od let in številnih tegob,

komaj podoben še lepemu mladcu, ki šel je po svetu;

nékdaj njegove oči so izdajale nežno milíno,

upe gojil je za mirno bodočnost, ki pride po zmagi,

željo po koncu življenja, ki vodi od boja do boja,

zdaj pa poteze obraza so kazale moč neomajno,

moč, ki pojila je z grenkim se srdom do temnih božanstev,

skrčeno v željo, da vse jih uniči brez misli na sebe.

Ljudstvo ob tem govoriti začelo je tiho med sabo:

"Glejte moža, ki se vrača v Išo namesto Lanada;

ni več le prvi po moči med vsemi Išani kot nekdaj,

dušo vojščaka, ki išče le zmago, sklesal si je z muko.

Silo bo takšno usmeril spod šlema svetlečega v temne,

da v beden in tisočkrat klet se pepel bodo končno sesuli."

Hrabri Lanadu glasnó spregovoril z balkona je ljudstvu:

"Svetli Išani, resnico povedal je prvi med kralji,

jaz sem Lanadu in vrnil domov sem v večno se mesto.

Bratov in sester v orožju enajst pripeljal sem ob sebi,

najbolj odlične med vsemi otroci božanske Išali,

borce ovenčane s slavo, sijajen ponos svojih ljudstev.

Danes lahkó dovolite radósti, da polni vam srca,

pesem veselja naj gromko odmeva med belim zidovjem,

suha si usta in duše vlažite z opojnostjo vina,

potlej pa v sladkem spokoju brez trohe bojazni zaspite,

saj z jutrom v pustinjo odšli bomo jaz in ostali junaki,

v bitko in zmago nad zlom, da nam vnovič bo svetlo življenje."

Vzkliki veselja po vsem so se mestu med ljudstvom razlili,

up naselil se po mnogih je letih v prsa Išanov.