Nataša Švikart Žumer

Nataša Švikart Žumer piše poezijo, pravljice za otroke in prevaja. Vodidelavnice kreativnega pisanja in delavnico za spodbujanje bralne kulture, prireja literarne večere. Publikacije: Venerine samoizpovedi, Maribor 2006; Miška želi postati pevka, Ljubljana 2012; Dodiri duša, Zagreb 2013 (skupinska dvojezična zbirka desetih avtoric); Znotraj sem pesem, Beograd 2014. Udeležuje se mednarodnih festivalov poezije doma in v tujini. Njene pesmi so prevedene v angleščino, romunščino, grščino, hrvaščino, makedonščino in arabščino. Prejelanagrado za poezijo Litera 1999, Mednarodno nagradoArte stih 2014 za mednarodno povezovanje na področju poezije in mednarodno nagrado za poezijo Balkanika 2014 v Romuniji.

Tebi zelena venera

Sirena

Vzniknila sem iz morja,

oblikovana v žensko.

Satir je zdaj človek, ljubimec

s polžastimi spiralami.

Izgubljen do groba,

za čas tega življenja.

Trkam na napačna vrata.

Loputam po srčni črti.

Potolčem s kladivom.

Zajedam se v bukovo skorjo.

Nazaj v morje bi rada.

Ribe za zmeraj molčijo.

Znotraj sem pesem

Soba na levi strani

je zaklenjena za tujce.

Ni za vsakdanje življenje.

Moje zatočišče je, kjer je nuno

osvojil mag. Akrobat sem,

arabski žrebec in Atena.

Posvojilo me je vesolje

in ga pravkar nazaj rojevam,

popljuvanega s kačjo slino

zavijem v bel pajčolan.

Krstim ga med Marsom in Venero.

Z levega seska izpade, zadrži ga

mreža, ki jo pletem s tisočerimi lovkami.

Ne upira se na nobeno drugo mrežo.

Zibel je iz čipk. Tipkam čipke.

Za okruške besed obstajam.

Notri sem izmišljija. Znotraj sem pesem.

Pisava

Samo dva od mojih šestih moških

bi lahko dosegla slavo Jamesa Joycea.

Ostali bi se znašli v antologiji

trubadurske lirike.

Samo enemu bi dala tiskati

ponatis

na moj trebuh, zadnjico in stegna,

še preden sem zapila oblake.

Nič v robove,

vmes utrinek, suha solza.

Nič je celota.

Nazadnje je pesem tvoja pisava.

Dvorjenje

Želim drugačnega dvorjenja.

Ljubimec bakrene kože

božaj me do prvega somraka

na besednem bregu.

Nauči me udomačiti ljubezen

kot hišnega ljubljenčka,

naj te uspavam v svojem naročju

z belim dotikom, ki sameva med prsti.

Vzporednica

Vedno znova si prihajal po besede,

vedno znova sem prihajala po smeh.

Debela nit pogledov

je iskala šiv med nerodnimi dotiki.

Včeraj sva se srečala v sanjah.

Prepoznala sem obraze vseh tvojih prednikov.

Jutru sem nadela obleko molka,

kaj čem zdaj s spoznanjem,

zdaj ga čas nikoli več ne zbriše.

Prihajam zdaj kot vzporednica

brez stične točke,

na mrtvo bledem papirnatem polju.

Pesmi iz šipe

Potem, ko sem polizala

tvoje Pesmi iz šipe,

najraje bi zbežala svoji pesmi

in ne bi zapisala nobene več.

Skrila bi se v tvojo januarsko poezijo

in gnetla angelčke v snegu črk.

Jedla bi robide s tvojega peresa.

Bil bi tiger in bojevnik,

ki piha skozi črke,

ter rjove vse do zadnjega mi verza,

kjer se zlomijo besede,

ko se spotaknejo ob kamen.

Tistega jutra, ko tvoje veke

še niso razbrale mojega imena,

sem izklesala gnezda in skrila veter,

da ne bi odpihnil drobtinic

tvoje Zadnje pesmi.

Pesem Drave

Čigavo pesem ti je zapisala

zledenela reka danes?

Gola krmim hladno jutro

in pokrivam speče verze.

Tod rojeva se tišina,

pod obnemoglimi tokovi.

Nihče ne zna božati

z molkom kakor ti,

moja reka.

Zdaj pretihotapiš

besede med grmiče

z jato kormoranov,

ki črnijo tvoj labodji spev.