Ekaitzo Goienetxeo
What are your impressions of Maribor?
I came here from the Basque Country for two months with an European program called Other Words Literature. I’m staying near the center and it's a really nice place to go around: the streets, the river, the kavarnas, the cultural events...
The program I came with is a exchange program of writers in little expanded languages - Basque language in my case. So I came to do three things: writte some literature in Basque by myself, speak about Basque language and literature in Slovenia, and learn about Slovenia to tell back in Basque Country about your literature, language, culture...
In Maribor, I've noticed that you have many literary readings every week, with so many people interested in them, which is really nice for a person like me who has come to work and learn about literature and language. I think that the public here is more entusiastic with the readings than we are in Basque Country. Maybe not, maybe it's only an subjective opinion from a guy who never was been literary guest in nowhere. But I’m glad, anyway.
Can you write a few words about your interactive performance, which will take place on 21th of April? How did the idea about performance evolve and what kind of expectations do you have from audience (if any)?
We will ask people to read Basque short poems, and record the entonation of Slovene people reading Basque words. After that we will show them the translations to Slovene, to know what have they read.
They will be text fragments about the language does mean to choose Basque language to writte different authors, how they feel writting in such an old and litlle and unknown language, through modern and classic Basque authors.
The most interesting thing for me will be to hear people in Maribor pronouncing Basque words without any help, and to register the different ways that people pronounces; they will appear new creative ways of pronouncing Basque poems, for sure.
Of course, after the recording we will show the meaning and the Basque pronunciation. We will explain that Basque language is the only pre-Indo-European language still alive, and other few things about our language. But mostly, I want hear people reading and ask them how it looks like, how it sounds like, what they think about the meaning of the poems, what they think about the importance of the diversity of languages.
Slavko Pregl
Rdeča nit letošnega festivala Dnevi knjige v Mariboru sta avtorja Cervantes in Shakespeare. Kateri izmed teh dveh se vam zdi bolj aktualen za razglabljanje vprašanj, ki mučijo današnjo mladino?
TEŽKO BI SE ODLOČIL ZA ENEGA ALI ZA DRUGEGA. V VSAKEM MLADEM ČLOVEKU DANES SO NEŠTETA HREPENENJA IN NENEHNI BOJI Z MLINI NA VETER; SEM TER TJA IMA KDO TUDI DOBREGA, OZEMLJENEGA SANČA PANSO, KI MU DOBRONAMERNO KAŽE POT MIMO TRNJA, ČE ŽE NE DO ZVEZD, PA VSAJ DO ZNOSNO BOLEČE GLAVE. SHAKESPEARE JE BOLJ KRVAV, TAKO POD KOŽO KOT NA NJEJ, A O VSEM GOVORI S TAKO SIJAJNIM JEZIKOM, DA LAHKO OČARANI OD UŽITKA OB NJEGOVIH BESEDAH MIMOGREDE V SVOJE DUŠE SPREJMEMO VSEBINO. BRALCI, KI POZNAMO OBA, JU LAHKO SPREJMEMO ZA SVOJA PAMETNEJŠA BRATA. TE PA VČASIH POSLUŠAMO IN SE OD NJIH UČIMO, VČASIH PA DOBRIM ZGLEDOM NAVKLJUB UŠPIČIMO KAJ PO SVOJE.
So se težave in izzivi mladih, o katerih pišete v svojih knjigah, z desetletji kaj spremenili? Sta lika Don Kihota in Hamleta ter vprašanja, s katerima se spopadata, zanimiva tudi za današnjo generacijo mladih, ki so v marsičem zamenjali knjigo za telefon in računalnik?
SODIM MED TISTE, KI SO PREPRIČANI, DA DEKLETA IN FANTJE NISO ZAMENJALI KNJIG ZA TELEFONE IN RAČUNALNIKE, PAČ PA SO KNJIGAM LE DODALI TELEFONE IN RAČUNALNIKE TER VSE SKUPAJ RAZPOREDILI V ČAS, KI GA IMAJO NA VOLJO. BISTVENE STVARI SE ZA MLADE NE SPREMENIJO NIKOLI: VSTOPANJE V REALNO ŽIVLJENJE, LJUBEZEN IN BOLEČINE. SPREMINJA SE LE TEHNOLOGIJA. SEVEDA SE TUDI DANES LAHKO UČIMO OD DON KIHOTA IN HAMLETA, A NA NAŠO SREČO SO SE V TEM ČASU POJAVILI ŠE ŠTEVILNI NOVI JUNAKI, TAKO DA NIHČE NIMA TEŽAV, ČE ŽELI SKOZI ŽIVLJENJE POPOTOVATI RAZUMNO PAMETEN IN DOBRE VOLJE.
Se že veselite svojega nastopa na Dnevih knjige v Mariboru?
TU JE PA ODGOVOR NAJLAŽJI: SEVEDA, ZELO!
Milan Jesih
Letošnji festival Slovenski dnevi knjige v Mariboru poteka v znamenju Cervantesa in Shakespearja. Vam je kakšna misel, citat ali odlomek ostal v spominu kot prevajalcu oziroma bralcu del teh dveh avtorjev? Na kakšen način so protagonisti iz njunih dram in romanov še vedno aktualni?
Njune osebe so dandanes aktualne tako rekoč brez ostanka; in sicer v vsakršnem literarnem in v marsikaterem resničnostnem, vsakdanjem kontekstu, in enako odnosi med njimi, in družbeni in osebni. Najsi nam umetniško in etično velika literatura ponuja še tako globok – in prepričljiv in pretresljiv – uvid v človeško navzočnost na tem svetu, očitno le ne more v celem nadomestiti živega skustva ne človeka ne človeštva. Ponuja ga v vzorcih, ki nas nemara nekoliko senzibilizirajo, in samo upamo lahko, da jih naša zavest sprejema vsaj kot nezanesljivo vakcino. Saj se v dolgih stoletjih, kar spoznavamo njuna in druga velika dela, pod nebom ni kaj prida spremenilo. Celo realne izkušnje grozovitega dvajsetega stoletja niso zalegle.
In vendar je po drugi strani nespodbitno res, da po nobeni knjigi, nobeni predstavi, nobeni pesmi nismo enaki, kot smo bili prej.
Letos ste glavni gost mariborskega knjižnega festivala. Nam lahko priporočite v branje kakšno knjigo, ki je na vas pred kratkim naredila velik vtis, in nam zaupate, zakaj jo je vredno prebrati?
Te dni sem ponovno bral knjigo Rimska erotična elegija, avtor Paul Veyne, prevod Barbare Šega-Čeh in Rastka Močnika v zbirki Studia humanitatis iz leta 1992. Francoski zgodovinar, specialist za stari Rim, sijajno izrisuje realne vezi »zaljubljenih« rimskih elegikov z njihovimi »oboževankami«. Podobno je bilo pozneje z okcitanskimi trubadurji. Neka dama ali v Rimu še rajši »damica« je bila samo izgovor za pesem: za razkazovanje daru in pesniške veščine. To razumevanje bi seveda privoščil tudi sledilcem našega Prešerna, bi imeli po šolah manj biografistične in kvazipsihologicistične navlake in več veselja s sijajnimi verzi.
Lepo počasi, tako rekoč študiozno pa berem, potem ko sem jo na dušek že prebral, tudi drugo (in imam ob njej tudi prvo) knjigo prevodov pesmi Williama Butlerja Yeatsa v prevodu Nade Grošelj (Poetikonove lire 2015); zraven ves čas pomalem pogledujem v izvirnik in se ne morem načuditi okretnosti, spretnosti in navdihnjenosti sijajne prevajalke.
To dvoje z veseljem priporočim komurkoli.
Urška P. Černe
Znana si kot odlična prevajalka nemške literature - si med sodobnimi deli, ki si jih prevajala v zadnjem času, naletela na kakšnega avtorja, ki je v ospredje zgodbe postavil lik, ki spominja na Don Kihota ali pa na eksistencialna vprašanja, s katerimi se v svojih dramah spopada Shakespeare?
Likov, ki spominjajo na Don Kihota ali druge like in prvine istoimenskega romanu, je veliko. Pravzaprav jih najdem v vseh delih, ki sem jih prevajala. Najbolj donkihotovski, družbenokritični in parodični, ki opozarjajo na problem šunda v zadnjih nekaj letih in mesecih, obenem pa na človekovo možnost, da si naslika svojo lepo realnost ter omisli smisel, so Karen Duve z antropološkim stvarnim romanom Dostojno kosilo, Rilke na osebni ravni stika z bogom v pesmi Cvetajevi, ekipa I.D.I.O.T-a z besedili, ki sem jih s soprevajalcem Hendrikom Jacksonom prevedla v nemščino (Uroš Prah z uvidom problema emigracij in ranih ran, Tibor Hrs Pandur s sanjskimi teksti o svobodi, Muanis Sinanović z rano rano emigracij in fašizma v Sloveniji, Nataša Velikonja s periskopom na kulturo istospolnih, Jasmin B. Frelih s poetično prozo in drugi).
Podobno velja za Shakespearjeve teme: mnogotero jih je, velikih in večnih, zatorej so vsebovane v velikih in malih literaturah, tudi nemški. Recepcija Shakespearja je s slovensko težko primerljiva, obstaja dolga stoletja nastajajoča velika množica tisoč prevodov njegovih del.
Kako se kot moderatorka pripravljaš na nogometno tekmo med literati iz avstrijske nogometne reprezentance Osterreichisches Autorenfussballteam in umetniki iz slovenske nogometno-umetniške reprezentance? Je med avstrijskimi in slovenskimi literati veliko zanimanja za ta dogodek?
Učim se na pamet pravilo prepovedanega položaja, samoironično. Sem otrok košarke, nekdanja organizatorka igre, tako da se hitro učim tudi drugih iger z žogo. Sicer imam prijatelje tudi v nemški pisateljski nogometni reprezentanci in nekaj izkušenj s tem. Fino bo, zagotovo, fantje pa se že poznajo med sabo. Ker pa sem prevajala tudi Avstrijce v slovenščino za literarni nastop, vem, da imajo vključene vse čute in antene. Zanimanje je kar veliko.
Bi si drznila napovedati izid te tekme?
Upam, da bo neodločeno, to bi mi bilo zelo ljubo. Recimo, da vsaka ekipa da 3 gole, potem bi se približali slavni tekmi Srbija in Črna Gora: Slovenija, ko je bilo najprej 3:0 za Slovenijo, potem pa so nam Srbiin Črnogorci v nekaj minutah izenačili.
Nina Medved
Na mariborskih dnevih knjige sodeluješ kot avtorica performansa Biti ali ne biti - lahko poveš nekaj besed o tem perfromansu in kako si prišla do te zanimive ideje?
Tema letošnjega festivala je precej zahtevna, saj nas sili, da se znova posvetimo velikima klasikoma, Cervantesu in Shakespearju, ju znova preberemo kot bi ju brali prvič. Zato upam, da bo projekt pri sodelujočih preko utrinkov iz Hamleta vzbudil željo, da bi znova vzeli v roke ta večna besedila. Sama sem bila namreč močno presenečena, kako živ in aktualen je Hamlet, kljub štirim stoletjem (!), ki nas ločijo od obdobja, v katerem je bil napisan in kljub več kot 80 letom, odkar ga je Oton Župančič prelil v slovenščino. Prav njegov prevod sem namreč uporabila za zvitke, ki jih bo delil 'mariborski Hamlet', Elvis Berljak.
Na festivalu sodeluješ tudi pri pripravi spremljevalnega programa. Bi kakšen dogodek izpostavila kot še posebej zanimiv za občinstvo?
Gotovo so vsi dogodki zanimivi za nekoga - ob okoli 110 dogodkih, ki jih pripravljamo v sklopu festivala, ni mogoče, da ne bi vsak našel nekaj zase! Zelo se veselim prvega mariborskega pesniškega slama, saj smo z ekipo delali na zadevi vse od januarja naprej; obiska Milana Jesiha, prvovrstnega slovenskega pesnika in srečanja s katalonskim pisateljem Vincençom Pagèsom Jordàjem; prijateljske tekme med slovensko umetniško in avstrijsko literarno nogometno ekipo, obiska Slavka Pregla, slišati v živo baskovščino iz ust pisatelja Ekaitza Goienetxee, komaj čakam na razglasitev zmagovalca ali zmagovalke natečaja Ali govoriš emoji? in da bomo dobili novega viteza, vitezinjo pesniškega turnirja Založbe Pivec in še in še … Pa tudi dogajanja na Grajskem trgu: raziskovanja ponudbe na stojnicah, sodelovanja z mnogimi umetniki in mladimi, ki bodo nastopili na našem odru. Lepi dnevi so pred nami!
Zraven si tudi pri natečaju emojev, pri katerem morajo sodelujoči dešifrirati digitalni jezik ikon, ki jih poznamo iz družabnih omrežij, v najbolj izvirno "analogno" pesem. Morda veš koliko pesmi je že prispelo in na kaj vse bo žirija pozorna pri izboru najboljše pesmi?
Skupno smo prejeli kar 26 pesmi, ki jih v tem trenutku prebiramo žiranti. Po hitri oceni so se na natečaj prijavili predvsem mlajši od 25 let, sklepam, da zato, ker jim je emoji jezik domač in ga uporabljajo vsakodnevno. Žiranti se pri ocenjevanju ne bomo zelo omejevali, vsak bo ocenjeval po svojem notranjem ključu. Pomembno pa bo gotovo, da se da iz slovenskega prevoda razbrati originalne sličice!
Goran Potočnik
Letos potekajo mariborski dnevi knjige v znamenju Cervantesa in Shakespearja. Sprašujem te kot filozofa, katero filozofsko vprašanje (ali problem) je zate pri teh dveh piscih najbolj zanimivo za aktualne politične razmere in eksistencialne razmere, v katerih se dandanes nahajajo mladi?
Hja, to je vprašanje, ki bi zahtevalo dolžino debele knjige. Za vsakega velikana evropske književnosti posebej, seveda. A bom poskušal odgovoriti v paketu, kar za oba avtorja v eni sapi.
Don Kihot in Hamlet – najbolj razvpita junaka omenjenih pisateljev – sta se proti osiromašenju sveta (in kaj je boljša oznaka za razmere, v katerih živimo) borila z norostjo. Prvi naj bi v norost zapadel zaradi pogrošnih viteških romanov in naj bi stvarnost doživljal kot idealiziran svet viteškega dvora, časti in ljubezni. Drugi si je norost izbral kot krinko, a je tudi čisto zares močno notranje razdvojen in neodločen (celo malce shizofren), veliko razmišlja in ima kompleks rešitelja sveta. In če sledimo eni od filmskih interpretacij (v naslovni vlogi Mel Gibson), naj bi tudi veliko čepel med knjigami. Skratka tako Don Kihot kot Hamlet se zelo lepo ukalupljata v lik filozofa: nerealen, nor, razmišljajoč, neodločen. Filozofi preprosto preveč berejo in tudi Don Kihotu in Hamletu knjige očitno niso dobro dele. Don Kihot in Hamlet, dva največja (prvi celo generičen romaneskni junak) literarna lika vseh časov, nista dobra reklama za branje. To je seveda svojevrstni nonsense.
A ne pozabimo, tako Don Kihota in Hamleta vidimo le skozi oči osiromašenega sveta. Teza: ena od poti, da svet naredimo malo man siromašen, malo bolj bogat, je prav njuna pot: branje. In z njim norost, seveda, brez norosti ni ustvarjalnost, brez te pa ni novih, drugačnih, boljših stvari.
Naj še malo razširim oklepaj, ki si mi ga ponudila: mladi. Če govorimo o političnih in eksistencialnih razmerah, potem smo tu na istem vsi: mladi in malo manj mladi. Če uporabim matematično metaforo, ki se je uveljavila v revoltu na zadnjo krizo: vsi smo 99 %.
Si edini, ki v Sloveniji vodi unikatno Filozofsko posvetovalnico, v katero so vabljeni vsi ljudje različnih usmeritev in starosti – s kakšnimi vprašanji se ljudje najpogosteje obračajo nate in kakšne težave jih mučijo v vsakdanjem življenju?
Če parafraziram znani rek: Kolikor ljudi toliko dilem in problemov. Nekateri pridejo na posvet s 'pravimi' filozofskimi dilemami, ki se tičejo predvsem smislu življenja, življenja v dvoje, družine –eksistencialne dileme. Druge tarejo bolj 'konkretne' stvari: služba, vsakdanje odločitve, želijo preveriti ali pravilno uravnotežiti naslednje korake v karieri, službi, družini. Tretji si želijo razjasniti določen položaj – dobiti bolj jasen pogled na nastalo situacijo, pogled od daleč, s strani, pozornost usmeriti enkrat v ta, drugič v drugi del. So taki, ki zelo dobro vidijo drevo, ne vidijo pa ostalih dreves in gozda nasploh. Nekateri dobesedno potrebujejo sogovornika, da bi lahko izrazili svoje poglede na vse kar se dogaja okoli nas in v svetu. Kar pomeni, da takega sogovornika nimajo ne med bližnjimi, ne med sodelavci in ne znotraj svoje družine. Kar je nasploh eden od večjih problemov sodobnega načina življenja.
Filozofska posvetovalnica pa je utemeljena prav na pogovoru, ki je voden in prilagojen posamezni/ci in njegovemu/njenemu problemu. Pogovor je voden z različnimi pristopi, metodami (logično-silogistična, sokratski dialog, advocatus diaboli, Ockhamova britev itd.). Pogosto se za razrešitev problema uporablja tudi branje izbranih, težavi primernih odlomkov filozofskih besedil, saj se tako lažje, tako rekoč preko ovinka, dostopi do jedra te težave.
Znan si tudi po delavnicah za vzgojo aktivnih državljanov, na katerih s pomočjo analize filozofskih tekstov prodiraš v aktualna politična vprašanja. Kakšen je kaj odziv med mladimi in katero knjigo s področja politične filozofije bi jim v tem času najbolj priporočal v branje?
Tečaj samoobrambe za državljan/ke ni toliko vzgojna, kot samovzgojna aktivnost. Res da sem mentor in da okvirno izbiram teme, vsebine in načine obravnave, a cilj Tečaja je, da udeleženci sami pridejo do odgovora na dileme, ki jih poraja in zastavlja življenje v skupnosti (lokalni, nacionalni ali globalni, navadno pa so ti trije nivoji prepleteni in se jih ne da ločiti med seboj). Prvi korak do odgovora je branje (ali gledanje, del izbranih vsebin so tudi videi in filmi – igrani ali dokumentarni), temu sledi analiza. Vse to vsak sam zase. Na srečanju tečajne skupine pa diskusija, preverjanje ugotovitev skozi voden pogovor. Odgovor je sinteza vseh treh omenjenih korakov. A odgovor na dilemo, težavo, vprašanje ni edino, kar naj bi udeležen/ke odnesl/e od Tečaja: bolj pomembna je veščina, jaz ji pravim konceptualno orodje, kako priti od samega odgovora. Kako in kje ga poiskati, kako gledati in brati, kje so zanke, kje navidezne bližnjice, kaj pomeni to in kaj ono … Idealen rezultat Tečaja je samoglav/a državljan/ka, ki ni vseved/na, zna pa priti do potrebnega vedenja in rokovanja s tem vedenjem.
Tečaj samoobrambe za državljan/ke je namenjen vsem, starost ni omejitev. Mladi se ga udeležujejo, a niso v večini. Je že tako, da si določena vprašanja zastavimo v določenih življenjskih obdobjih bolj v drugih malo manj.
Knjiga? Odvisno od tega, kaj nas zanima, kaj nas tare, kje nas vrta. Pa reciva, da je vprašanje svobode tisto, ki se bolj ali manj dotika vseh. V tem primeru bi vsekakor svetoval delo francoskega socialnega psihologa Jean-Léona Beauvoisa »Razprava o liberalni sužnosti«. Za tiste, ki pa bolj prisegajo na klasično misel pa »Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi« Jeana Jacquesa Rousseauja.
Rok Vilčnik
O čem govori tvoja nova knjiga in ali bi v njej bralci lahko dobili odgovor na kakšno od vprašanj, ki si jih postavljata Hamlet in Don Kihot?
Človek s pogledom je moje tretje prozno delo, a vendar ga smatram za svoj prvi roman. Prejšnja dva Mali ali kdo si je življenje zmislo in Deset let razmišljanja sem napisal skoraj nehote, kar nekako sama sta se zapisala in jaz sem se jima prepustil. Ta pa je nastajal deset let. Želel sem iz njega tekoči literarni sok, ki bi osvežil vsakega bralca. Nikoli v življenju še nisem delal na tak način. Kot da bi s pinceto in mikroskopom ustvarjal nov organizem. Upam, da mi je uspelo. Bralci bodo sodniki. Toliko glede jezika, glede vsebine in forme ... oboje je v veliki meri ostalo tako, kot pri prvem zapisu. Hipnotizer na svojem šovu izgine, gledalci pa ostanejo hipnotizirani. Pričnejo suvereno živeti to svoje "novo" življenje. In samo po sebi se takoj postavi vprašanje: Je njihova resničnost še vedno "resnična"?
To je eno glavnih vprašanj v romanu - kaj pravzaprav je naša resničnost? Ali ni le nekaj, kar tvori naš um? Kaj živimo? Kaj vidimo? Kje smo pravzaprav? Ali je svet, ki nas obdaja, pristen? Za vse enak? Kako moč ima um? Kako nas očara, hipnotizira, zavede? Kako to moč ali pa slabost uma nekateri izkoriščajo? In seveda, koliko sami sebe hipnotiziramo? Če pomislimo samo na moč ljubezni, zaljubljenosti - kako takrat vidimo ljubljeno osebo in kasneje, ko bi jo lahko tudi pokončali? Pa manipulacije medijev in politikov in tistih "sorodnikov" iz ozadja. Smo civilizacija zavajanja, manipuliranja, hipnotiziranja. Reklame ves čas lažejo. So otroci, ki jedo sladkarije, res srečnejši in bolj zdravi?
Vendar o tem govori roman le na simbolni ravni - ne spuščam se v podrobno opisovanje teh mehanizmov. Skozi like skušam ujeti njihovo arhaično delovanje v mirnem mariborskem okraju Studenci. Svet je razdeljen na antipole, svetlobo in temo, obstoj in praznino. In boj življenja na strani luči, ki skuša dati praznini smiselno vsebino. Hipnotizer na svoj način išče način, kako bi zadržal luč, a mraka je vedno več in hitro zna potegniti vase. Ni lepota svetlobe ta, ki je najbolj vabljiva, temveč teme. Vendar se vmes poraja vprašanje, ali ni svetloba le reklamni trik. Resnica je neulovljiva. Naši stari so to dobro vedeli, zato so formirali rek: Vsak ima svoj prav. Jaz pravim: Vse ima svoj prav. Že zato, ker obstaja. Tudi tisto neizrekljivo, le sluteno.
Letos si za dramo Ljudski demokratični cirkus Sakešvili prejel Grumovo nagrado. Nazadnje si prejel Grumovo nagrado pred osmimi leti za dramo Smeti na luni, pred tem pa leta 2000 za dramo Tu. Kaj misliš, da pri komisiji prevaga pri odločanju za najboljšo dramo?
Hm, to pa pravzaprav ne bi vedel. Treba je imeti tudi nekaj sreče. Gre za izbor ljudi - žirije, v kateri ima vsak svoje poglede na to, kako mora zgledati dobra drama. Sem pa vesel, da so zmagali prav Sakešviliji, ki iz gledališča delajo to, kar v svojem bistvu je: cirkus, ki z besednimi akrobacijami spreminja svet.
Si zelo vsestranski kulturnik in športnik - letos boš v okviru mariborskih dnevov knjige sodeloval tudi na nogometni tekmi proti avstrijski literarno-športni ekipi. Kakšen bo po tvojem mnenju izid tekme in kako se nanjo pripravljaš?
Skoraj vsak drugi dan malo tečem ob Dravi. Mislim, da bomo zmagali. Drugače sploh nima smisla it v tekmo. J
Lepo bodi in navijam za čim boljši izid tekme slovenske literarno-športne reprezentance!