Dokler nas ni presenetila epidemija coronavirusa so bili petki rezervirani za skupino za ženske. Skupina je nastala z idejo podpore in opolnomočenju žensk z begunsko izkušnjo. Na delavnicah smo se pogovarjali o zdravstvenem sistemu v Sloveniji, izobraževanju, vzgoji otrok, s pomočjo tolmačke, ki je pravzaprav kulturna mediatorka (in upamo, da bo to čim prej tudi priznan poklic) odgovarjali na številna vprašanja in dileme, ki se odpirajo ob selitvi v drugo državo.Skupina za ženske pa ni bila namenjena samo informiranju, ampak tudi povezovanju, medsebojnem spoznavanju in spoznavanju okolja – tako smo šle tudi z gondolo na Pohorje. Zadnje srečanje, preden so prišli ukrepi zaradi virusa, smo se pogovarjale o življenju v Sloveniji. Nekaj misli je strnjenih v tem medkulturnem blogu.
V Mariboru je svoj dom našla tudi skupina žensk iz Sirije. Z življenjem v tuji državi se šele dobro spoznavajo, učijo se slovenski jezik, obenem pa je njihov čas večinoma zaznamovan z eksistencionalnim vprašanjem.
Vendarle pa se v Mariboru dobro počutijo, saj so jih Slovenci prijazno sprejeli in jim ponudili pomoč: »Če se do ljudi obnašaš prijazno, se tako obnašajo do tebe. Tako je povsod po svetu,« razloži članica, ki obenem pojasni, da niso v Mariboru nikoli naleteli na rasistične opazke. »Slovenci so preprosti ljudje, vendar bi želela s sosedi tudi kaj več kot vsakodnevni ´dober dan´,« svoje želje po poglobljenih odnosih razloži pripadnica skupine.
Razlika med mesti, od koder prihajajo, ni le v nekajkratni velikosti in številu prebivalcev, ki se meri v milijonih, ampak so ključne tudi kulturne razlike. »Vajeni smo, da smo sosedje prijatelji, se družimo, skupaj pijemo kavo,« razloži pripadnica, vendar verjame, da vsak odnos potrebuje čas za izgraditev. »S svojo prejšnjo sosedo sva še vedno prijateljici in se redno obiskujeva. Navadila sem jo celo na sirsko hrano,« še pove, in obenem doda, da je slovenska kulinarika prav tako zanje ena izmed velikih razlik, ki jih je bilo treba sprejeti.
Slovenska hrana je pusta in brez maščob, obenem pa je velika razlika tudi v količini, saj so vajeni bogato obloženih miz z jedmi izrazitih okusov. Pri pripravi jedi imajo zato težave pri iskanju sestavin, ki jih večinoma kupujejo v Avstriji, saj je v Sloveniji trgovin s kulinaričnimi posebnostmi manj. Spoznavanje Maribora pa je prineslo tudi spoznavanje ponudbe v trgovinah. »Veliko bolje se že znajdemo v trgovinah, zato smo našle sestavine, ki so boljše in cenejše kot v Avstriji. Sprva smo imele tudi nekaj težav pri prepoznavanju mesa, saj nismo vedele, v katerih jedeh je svinjina,« praktične težave razloži pripadnica ženske skupine.
Drugačen je tudi način organizacije njihovega vsakdana. Mesta, iz katerih prihajajo, imajo namreč tudi drugačen režim javnega prometa in delovnega časa. »Avtobus vozi praktično vsako minuto, kadarkoli se lahko odpraviš po hrano, saj so trgovine ves čas odprte. Vedno se nekaj dogaja, v Mariboru pa ni tako. To nam manjka,« še pojasni. Pomanjkanje socialnega življenja pa je ključno tudi za njihove otroke, ki ga prav tako pogrešajo. Po prihodu v Slovenijo so se počutili nesprejete, saj so integracijske aktivnosti večinoma namenjene najmlajšim ali najstarejšim pripadnikom tujih skupin, za najstnike pa ni veliko aktivnosti. Organizacija Slovenska filantropija je zato zanje pripravila vrsto dejavnosti, ki jih povezujejo in združujejo. Slovenski otroci namreč z izgradnjo svoje socialne mreže pričnejo v šolah, kar najstnikom, ki prihajajo iz drugačnih okolij manjka.
Poleg svojih domov so bili primorani za seboj pustiti tudi svoje prijatelje, na poti k boljšemu življenju pa velikokrat že zgodaj sprejeti težke življenjske preizkušnje. »Pred prihodom v Sloveniji sem živela v Istanbulu in delala v tovarni. Delo poteka 12 ur, v primeru, da ne želiš delati še v popoldanski izmeni, dela zate ni. Moj sin je prav tako delal, da je pomagal preživljati družino, pričel pa je s svojimi enajstimi leti,« pove pripadnica ženske skupine. Kljub številnim izzivom na njihovi poti, članice ženske skupine združuje prepričanje, da so na poti k boljšemu življenju. Svoje prihodnosti zaradi številnih izzivov še ne upajo načrtovati, a si želijo, da bi to uspelo njihovim otrokom.
foto: Doris Špurej