Maribor je ne glede na svojo majhnost kulturno zelo pestro mesto. Kako življenje v Mariboru doživljajo ljudje, ki so se k nam preselili iz bližnjih ali daljnih krajev, kaj jim je tukaj najbolj všeč, na kakšne ovire so naleteli pri selitvi v Maribor in zakaj je bilo vredno vztrajati, pa si boste lahko prebrali v obliki Medkulturnega bloga. Tokrat predstavljamo Haftoma iz Eritreje, ki je z vodjo projekta Doris Špurej poklepetal o svojem življenju v Mariboru in Sloveniji.

Haftom je zgovoren, iskren, iznajdljiv, deloven in družaben človek. To je samo nekaj pridevnikov, s katerimi ga lahko opišem. Spoznala sva se na tečaju slovenščine, izstopal je. Prišel je na vsako uro slovenščine. Po vsaki uri je prosil za dodatne učne liste, želel se je učiti tudi doma. Če se ne bi rodil v Eritreji v času vojne z Etiopijo, če ne bi večine svojega življenja preživel kot begunec v Sudan, bi lahko hodil v šolo in bi vedel, da domača naloga ni nekaj za kaj prosiš, ampak je nekaj kar dobiš in nisi preveč vesel. Razveselil se je vsakega dodatnega lista in mi na drugem srečanju obnovil zgodbo o Prešernu, o Bledu, o potici ... Rekla sem si, ta ni s tega planeta. To pa je bil samo začetek najinega sodelovanja.

Kaj imava skupnega? Če nama zmanjka besed, si pač kakšno izmisliva. Najine pogovore največkrat razumeva le midva. Si pa velikokrat želim, da bi prigode iz njegovega vsakdanjega življenja v Mariboru, slišali tudi drugi. To so zgodbe, ki me razveselijo, ker so dokaz, da so ljudje v Mariboru solidarni, pripravljeni pomagati in sprejeti tudi nove someščane, ki prihajajo iz malo bolj oddaljenih krajev.

[POGOVOR]

Doris: Haftom bi povedal nekaj o sebi, o življenju preden si prišel v Maribor?

Haftom: Rodil sem se v Eritreji. Oče je umrl v vojni z Eritrejo, z mamo sva pobegnila v Sudan. Star sem bil enajst let. Nimam bratov in sester. Ne vem, če imam še žive sorodnike v Eritreji. Moja družina je v Sudanu. Tam imam ženo in dva sina. Tri leta že čakam, da jih vidim spet. Še vedno čakamo na odobritev prošnje za združitev.

Doris: Poveš, kako si spoznal ženo in, kaj si počel v Sudanu?

Haftom: Ženo sem videl na tržnici, ko je prodajala čaj. Takoj sem se zaljubil. Imel sem srečo, tudi jaz sem ji bil všeč. Poročila sva se kmalu po prvem srečanju. Hm, v Sudanu sem veliko delal. Delal sem na kmetiji, delal sem vse. Včasih sem dobil plačilo, včasih samo hrano. Življenje v Sudanu je bilo težko, velikokrat je bila na ulici vojska in takrat nismo smeli iz hiše. V Sudanu nas je veliko beguncev iz Eritreje, smo zelo povezani, družili smo se v eritrejski cerkvi. Ampak v Sudanu nimamo nobenih pravic, otroci ne morejo hoditi v šolo. Brati in pisati me je naučila mama, jaz pa sem učil svoje otroke.

Doris: Kaj pa počneš zdaj v Sloveniji?

Haftom: Najprej sem bil prostovoljec, popravljal sem kolesa. Tam (Mariborska kolesarska mreža) sem spoznal veliko ljudi. Vsi so bili prijazni, veliko so me naučili. Potem sem bil tam na praksi, skoraj sem se pri njih zaposlil. Sem pa potem dobil ponudbo za drugo službo in sem šel tja, kjer sem še danes (pogodbo za nedoločen čas je dobil po manj kot enem letu). Danes sem še vedno tam prostovoljec, še vedno pomagam popravljati kolesa. Poznam skoraj vsa kolesa, ki jih vozijo Mariborčani (Res je, ko greva po mestu, pokaže na vsako kolo, ki ga je kdaj koli popravil.). Tja pa grem tudi na kavo in na klepet.

Doris: Kako pa so sodelavci?

Haftom: Zelo dobri. Ko sem moral zjutraj še na Tezno, je po mene prišel sodelavec, da nisem rabil it s kolesom, pa tudi domov me je peljal. Ko sem zbolel, me je sodelavec peljal domov in sem bil cel vikend z njegovo družino. Njegova žena je zelo dobro kuhala. Bil sem tudi že povabljen na slovenski piknik, veliko smo jedli. Včasih dobim tudi govejo juho, ki jo skuha mama od sodelavca. Pomagali so mi najti novo stanovanje. Ko sem bil bolan, so me vsak dan poklicali in vprašali, kako sem. Ko naletim na problem, mi vedno pomagajo. Ko mi je padel telefon v kanalizacijo (Čiščenje kanalizacije je ena izmed njegovih nalog v službi.), mi je sodelavec podaril njegovega. Če nimam telefona, ne morem poklicati žene. Sodelavci so zelo prijazni.

Doris: Kaj pa počneš v svojem prostem času?

Haftom: Rad hodim. Grem na Pohorje, na Kalvarijo, na Piramido ali pa na sprehod po Lentu. Rad imam nogomet. Grem na skoraj vsako nogometno tekmo. Na tekmo grem s sodelavci ali pa s prijatelji. Tako sem lani za novo leto dobil darilo od sodelavke iz tajništva, dobil sem majico NK Maribor (Se spomnim, še isti dan mi jo prinesel pokazati v pisarno).

… se nadaljuje …

Haftomu največ pomeni njegova družina, komu pa ne. To je najpomembnejša bitka, katero Haftom bije že dobra tri leta. Pravica do združitve z družinskimi člani. Sliši se tako preprosto, potrebno je dokazati, da obstajajo družinske vezi. V praksi, v svetu birokracije, pa to pomeni misija nemogoče. Če se rodiš kot begunec ne obstajaš, vsaj pravno-formalno ne obstajaš v nobenem registru, nimaš rojstnega lista, nimaš osebnega dokumenta, vštet si samo v UNHCR-jevo število z domov pregnanih 70,8 milijonov ljudi. Kje črpa upanje? Ne vem, ampak njegovo upanje je tisto, ki nas vse, ki smo se pridružili njegovi zgodbi, motivira, da ne odnehamo in veliko nas je. Kje nas je našel? Povsod: na nogometni tekmi, tečaju slovenščine, v kavarni, v službi, pri zdravniku, ko si je naročil kepico sladoleda … Res rad govori, nerad sedi v tišini, ogovori vsakega. To je njegov čar.

Ko zasledim vse te negativne komentarje, ki so naperjeni proti migrantom, se sprašujem ali je vzpostavitev medkulturnega dialoga sploh mogoča? Potem pa na kavi s Haftomom slišim njegove zgodbe, kako ga je zdravnik pospremil domov, ko je bil v bolnici na pregledu; kako ga je šef (vsi njegovi sodelavci so za njega šefi) spremljal k zdravniku; kako je nekoga, ki je slučajno sedel zraven njega na nogometni tekmi, njegova zgodba tako ganila, da je danes gonilna sila naše »ekipe«, ki mu pomaga pri združevanju družine; kako mu upravljalec stanovanja prinese čokolado, ker tako lepo skrbi za stanovanje; kako sodelavci skrbno pazijo na njegovo zdravje, predvsem da dovolj je … Da je Haftom iskreno hvaležen vsem, ki mu pomagajo tako ali drugače, ne gre spregledati. Hvaležna pa sem tudi jaz, ker mi te zgodbe dajo vedeti, da je medkulturen dialog, medsebojna solidarnost v Mariboru ne samo možna, ampak da že obstaja.

*Hvaležni so mu tudi moji sodelavci. Ko je imel dopust, je počistil celoten park pred MKC-jem.

**Ne da sovražim – da ljubim, sem na svetu! (Antigona)

Doris Špurej, vodja projekta Središče medkulturnega dialoga

foto: Doris Špurej — foto: *Doris Špurej*