Maribor je ne glede na svojo majhnost kulturno zelo pestro mesto. Kako življenje v Mariboru doživljajo ljudje, ki so se k nam preselili iz bližnjih ali daljnih krajev, kaj jim je tukaj najbolj všeč, na kakšne ovire so naleteli pri selitvi v Maribor in zakaj je bilo vredno vztrajati, pa si boste lahko prebrali v obliki Medkulturnega bloga. Tokrat predstavljamo Zahro iz Irana, ki je z nami delila svoje vtise življenja v Mariboru in Sloveniji.

[SLOVENSKO]

“Zahro sem spoznala pred dobrimi tremi leti, ko se je pridružila očetu, ki je že živel v Sloveniji. Skupaj sva preživeli kar nekaj ur, ki sva jih namenili učenju slovenščine. Občudovala sem jo za njen pogum, saj je bila mlado dekle, ki je za sabo pustilo družino in prijatelje – vse za bolj svobodno življenje - ter vztrajnost, saj je bila ena redkih, ki po prvi uri slovenščine ni obupala, ampak ji je bila slovenščina v dodaten izziv zaradi njene težavnosti. Slovensko se je naučila »ekspresno« hitro, presenetila je vse, ki smo ji pri učenju pomagali. Danes je uspešno vključena v slovenski izobraževalni sistem, in čeprav mora vložiti v učenje veliko več časa kot njeni sošolci, je nadpovprečno uspešna. Kljub številnim izzivom, s katerimi se je soočila ob selitvi v Slovenijo, ostaja pozitivno naravnana in optimistična, polna načrtov za prihodnost.“ - Doris Špurej, vodja projekta Središče medkulturnega dialoga

Zahra o življenju v Sloveniji pove:

“Sem Zahra. Stara sem 20 let. Prihajam iz Irana. V Mariboru živim že štiri leta. Hodim v 3. letnik Srednje zdravstvene šole Maribor. Želim si biti pediatrinja. V Slovenijo sem prišla s svojo družino, in sicer z očetom, z materjo in s sestro. Tukaj se je rodila še ena sestra. Moja mlajša sestra je tako stara 12 let in hodi v osnovno šolo, najmlajša sestra pa je stara že eno leto.”

“Zakaj sem sploh prišla v Slovenijo? Moj oče se je odločil, da gremo v tujo državo v Evropi, ki bi nam lahko ponudila boljše življenje in možnost napredka. Najprej smo želeli iti v Anglijo, ampak oče je po naključju ostal tu in mi smo se mu pridružili.“

“Preden sem prišla v Slovenijo, sem mislila, da se bodo ljudje grdo obnašali do mene, ker sem tujka, ampak ni bilo tako. Ljudje so me lepo sprejeli in se začeli z menoj družiti. To me je zelo razveselilo. Ob prihodu mi je bilo zelo, zelo težko naučiti se slovenščino, na začetku nisem razumela ničesar (zaradi sklonov in dvojine). Čez čas sem se navadila, zelo sem se trudila in se zraven tečaja udeleževala še različnih aktivnosti in druženj s Slovenci. Zdaj po štirih letih znam že kar dobro slovensko, pomembno mi je tudi, da poznam sistem države in da imam veliko prijateljev, ki mi pomagajo tudi pri učenju jezika.“

“Slovenija mi je tako zelo všeč, ljudje so prijazni in na splošno je lepa dežela. Iran je v primerjavi s Sloveniji zelo velika in živahna država, meri 1,648 milijonov km2 in ima 80 milijonov prebivalcev. Meji na države Afganistan, Irak, Turčija, Pakistan, Azerbajdžan in Turkmenistan. Uradni jezik v Iranu je perzijščina. Je islamska republika in večina ljudi je muslimanov. Glavno mesto je Teheran, ki je tudi največje mesto.”

“Slovenija mi je všeč, ker je mirna država in ima manj avtov, več je čistega zraka. V Iranu je zaradi veliko prebivalcev manj narave in gozdov, ki so jih v Iranu uničili, Slovenija pa je povsod zelena in sveža. So pa ljudje med seboj v Iranu bolj povezani in odvisni kot v Sloveniji. Vendar so tudi Slovenci vedno pripravljeni pomagati, kar mi pomaga pri vključevanju v novo življenje.”

foto: Mitja Florjanc