V Medkulturnem blogu še naprej raziskujemo, kako življenje v Mariboru doživljajo ljudje, ki so se k nam preselili iz bližnjih ali daljnih krajev, kaj jim je tukaj najbolj všeč, na kakšne ovire so naleteli pri selitvi v Maribor in zakaj je bilo vredno vztrajati si boste lahko prebrali v obliki Medkulturnega bloga. Tokrat predstavljamo Talho Ahmada, ki ga je v štajersko prestolnico pripeljalo delo v Društvu za informiranje o islamu Ahmadija .

[SLOVENSKO]

Talha Ahmad je predsednik Muslimanske skupnosti Ahmadija, dinamične organizacije znotraj islama, ki si prizadeva za informiranje ljudi z namenom doseganja miru in medsebojnega sožitja. Navdušen nad slovensko kulturo, Talha skoraj tekoče obvlada slovenski jezik, v Mariboru, kjer živi že več kot šest let, pa si nesebično prizadeva za doseganje miru med ljudmi tudi med igranjem nogometa in z veliko mero vere v skupno prihodnost gradi mostove, ki bodo nekoč presegli nestrpnost in sovraštvo.

Kje ste se naučili slovensko?

Slovenščina je zelo težek jezik, saj je precej drugačna kot angleščina. Bil sem rojen na Nizozemskem, zato znam nizozemsko in angleško, oba jezika sta si namreč zelo podobna. Slovenščina ima sicer skoraj enake črke, vendar je slovnica povsem drugačna, prav tako se je težko naučiti dvojine. Po prihodu v Slovenijo sem obiskoval različne tečaje, celo invidivualne ure učenja jezika, vendar sem se z vsakodnevnim branjem in pogovorom privadil jezika. Nekoliko težav mi še vedno predstavlja pravilna raba končnic.

Se vam kakšna slovenska beseda zdi še posebej zanimiva?

Obstaja beseda, ki mi zmeraj predstavlja izziv pri izgovorjavi. To je beseda »slaščičarna«, ki jo zelo redko uporabljam. Obstaja še zanimiva anekdota s slovensko besedo »šola«. Ko sem prišel v Slovenijo, sem na cestah opazil napise »šola«, vendar sem mislil, da pomeni enako kot »slow down«, kar v angleščini pomeni počasi. Šele kasneje sem ugotovil, da sem sklepal napačno.

Kaj je bil vaš razlog, da ste prišli v Slovenijo?

Delam za mednarodno muslimansko skupnost Ahmadija, ki ima svoje predstavništvo tudi v Sloveniji. Naša skupnost v Sloveniji deluje kot Društvo za informiranje o islamu Ahmadija, in sicer je naša primarna dejavnost informiranje o islamu. Delam kot koordinator društva, saj organiziram različne aktivnosti.

Kakšni so cilji društva Ahmadija?

V Sloveniji obstaja veliko napačnih interpretacij in negativnih informacij o islamu in muslimanih, zato želimo ponuditi možnosti za razumevanje, izobraževanje in sobivanje med seboj. Trudimo se podati prave informacije o islamu, saj vsakodnevno opažamo kopice negativnih informacij, kot je terorizem, džihad, diskriminacija žensk in podobno v povezavi z islamom. V ta namen organiziramo različne aktivnosti, kot so predavanja, razstave, okrogle mize, objavljamo literarna dela, da bi ljudi seznanili z resničnimi dejstvi o islamu.

So aktivnosti društva dobro obiskane?

Aktivnosti so namenjene vsem, tako Slovencem, kot tudi muslimanom, saj želimo ljudem omogočiti, da se spoznajo med seboj. Jaz sem musliman, vendar to ne pomeni, da sem drugačen kot ostali Slovenci, tudi jaz živim v Mariboru, govorim slovensko, imam družino.

Ali društvo po vašem mnenju deluje uspešno?

Ljudje, s katerimi sodelujem, imajo o društvu samo pozitivno mnenje. Nekdo mi je rekel, da so prav informacije, ki jih nudimo v društvu, to, kar ljudje potrebujejo v tem času. Rekel bi, da naše delo ni enostavno, saj je potrebno veliko časa, da se nekaj spremeni. Nikakor ne želim, da nekdo privzame islamsko vero, saj zame in naše društvo velja, da je religija v domeni posameznikove intime. Naš cilj je izobraževanje in informiranje.

Se znotraj društva srečujete s kakšnimi izzivi?

Žal smo prek socialnih omrežij in spletne pošte prejeli veliko sporočil ljudi, ki izražajo nasprotovanje do našega dela. V odgovor vsem ljudem, ki delujejo sovražno, bi želel podati slogan našega društva, ki pravi »ljubezen vsem, sovraštvo nikomur«. Nekoč sem naše delo predstavljal na stojnici v centru mesta in je neznanec vame vrgel knjigo, rekoč, da sem terorist. Takšne ljudi je mogoče najti povsod, za nas je pomembno samo, da vemo, kako jim odgovoriti. Našega dela ne zaznamuje nasilje ali slaba dejanja, ampak še na takšne in drugačne provokacije vedno odgovorimo z ljubeznijo in mirom.

Kako rešujete financiranje?

Mednarodna muslimanska skupnost Ahmadija ima po vsem svetu 15 milijonov članov. Sredstva za naše delovanje dobivamo od članov z vsega sveta, ki nas podpirajo in nam pomagajo, da lahko izvajamo različne aktivnosti. Naš proračun sicer ni tako velik, da bi lahko vsak teden organizirali novo aktivnost, vendar smo samozadostni. Vladni sistemi in organizacije za nas ne predstavljajo nobenega vira financiranja. Nekoč sem organiziral tečaj arabščine in sem ponujena sredstva zavrnil, saj gre za eno ključnih načel Ahmadije. Strogo spoštujemo pravilo, da denar pridobivamo samo od članov skupnosti.

Koliko članov ima društvo Ahmadija?

V slovenski skupnosti, ki je nekoliko manjša, imamo sedem članov, ki so pripadniki verske skupnosti Ahmadija. Med člani pa je tudi nekaj Slovencev, saj bistvo naše skupnosti ni verska pripadnost.

Ste imeli pred prihodom v Slovenijo kakšna pričakovanja?

Prvič sem o Sloveniji slišal leta 2000, ko je sodelovala na evropskem nogometnem prvenstvu. Pred prihodom nisem vedel ničesar o slovenskih mestih, le to, da je Slovenija država v Evropi. Ko mi je organizacija sporočila, da potrebujejo predstavnika v Sloveniji, sem natančno preveril, kje se nahaja Slovenija, kakšen jezik govorijo, kakšna je kultura in podobno. Nisem vedel niti, da je bila Slovenija del nekdanje Jugoslavije. Poznal sem Hrvaško in Bosno, Slovenije pa ne.

Kako se vam zdi življenje v Sloveniji in Mariboru?

Rojen sem na Nizozemskem, moji starši prihajajo iz Pakistana. Slovenija je moj dom, tukaj imam družino in službo, znam jezik, imam veliko prijateljev in počutim se kot da je moj dom v Sloveniji. Vsako leto obiščem starše na Nizozemskem, vendar se tam počutim kot gost. Vedno moram vprašati, kje so piškoti, kje je kruh, kako deluje TV, saj se ne počutim domače. Dvakrat sem bil v Pakistanu, vendar se ne počutim, da bi živel tam. Moj dom je Slovenija, čeprav ne poznam veliko dejstev o kulturi ali tradiciji, vendar me zanimajo in jih raziskujem. Ko sem prišel iz Nizozemske v Slovenijo, sem opazil glavno razliko. Stavbe in ceste v Sloveniji so starejše, vendar neurejene. Na Nizozemskem obstaja zakon, da mora biti fasada vedno renovirana, v Sloveniji pa je poleg hiše z lepo fasado druga z razpadajočo. Arhitektura mi je zelo všeč, saj je precej stavb v Mariboru ohranjenih izpred 2. svet. Vojne, kar mi je zelo všeč. Slovenija je majhna, Maribor pa je majhno mesto, mirno, čisto in prijetno za bivanje.

Kako se razumete s Slovenci?

Imam veliko prijateljev iz različnih držav, tudi med begunci, ki prihajajo iz Pakistana, Sirije in drugod. S Slovenci imam dober odnos, prav tako tudi moja celotna družina. Nekoč je šla slovenska družina na dopust in prosili so nas, da jim zalivamo rože. To je dokaz, da obstaja zaupanje med nami in našimi prijatelji, kar zelo cenim.

Kaj menite o slovenski kulinariki?

Ko sem bil na Nizozemskem nisem nikoli preveč maral juhe. V Sloveniji pa imam rad juho in spoznal sem, da je lahko juha polnovreden obrok za celoten dan, tudi če ne ješ ničesar drugega. Poskusil sem golaž, ki sicer ni slovenska nacionalna jed, prav tako tudi prekmursko gibanico, vendar mi nič od tega ni preveč dišalo. Potica pa se mi je zdela zelo okusna. Nekdo mi je celo rekel, da ima Ljubljana najboljšo pico na svetu. Poskusil sem jo in res je bila odlična, mislim, da na to pomembno vpliva bližina Italije.

Ali kaj pogrešate v Mariboru ?

Doma z ženo kuhava pakistansko hrano. Zanjo potrebujeva posebne začimbe in sestavine, ki jih v Sloveniji ne dobiva, zato moram vedno v Graz po nakupih. Ko sem prišel v Slovenijo, nekateri ljudje na občini niso znali angleško, zato je bila to zame velika težava pri prijavi. Opazil sem, da mladi ljudje znajo dobro angleško, starejši pa ne. To je edina stvar, ki me je motila ob prihodu, vendar sedaj, ko znam slovensko, ne nameravam oditi iz Maribora.

Če prav vem, ste tudi nogometni vratar. Še vedno igrate?

Trenutno imam težavo s kolenom, ampak igram, ko imam možnost. Na Pobrežju je igrišče, kjer sem lani igral skoraj vsak dan. Ko je prišel eden, so se mi pridružili še ostali, prišli so otroci, starejši, Bosanci, Slovenci, Sirci, pripadniki najrazličnejših narodnosti in smo igrali skupaj. Nogomet je stvar, ki povezuje ljudi, saj smo v nekem trenutku dobili občutek, da lahko živimo skupaj.

Kako ocenjujete doprinos društva k izboljšanju integracije v Mariboru?

Ena izmed naših aktivnosti je tudi zagotavljanje humanitarne pomoči, kjer smo veliko sodelovali z begunci. Vsem migrantom, ki pridejo v Slovenijo vedno govorim, da obstaja rek, da je zgornja roka vedno boljša kot spodnja roka. Pomeni, da smo kot tujci, migranti ali begunci, ko pridemo v Slovenijo, deležni veliko pravic, zaprosimo lahko za socialno pomoč, stanovanje, izobraževanje in to je naša spodnja roka, saj prejemamo. Hkrati imamo kot tujci tudi odgovornost, da to povrnemo in ponudimo nekaj v zameno, kar pa je naša zgornja roka. Menim, da integracija pomeni zvestobo do države, spoštovanje zakonov, vlade, učenje jezika in pomoč našim soprebivalcem v Sloveniji. V imenu društva smo organizirali več humanitarnih dogodkov in aktivnosti, z namenom da bi pokazali, da smo sicer tujci, smo muslimani, vendar želimo postati del slovenske družbe.

Sodelujete tudi z drugimi društvi v Sloveniji?

Ni jih veliko, vendar smo pripravljeni na sodelovanje, če želijo sodelovati z nami. Pripravljeni smo tudi sodelovati z različnimi verskimi skupnostmi. Imam dobre izkušnje z njimi, smo v stiku, vendar nismo sodelovali pri dogodkih ali aktivnostih. Tudi z različnimi organizacijami nismo veliko sodelovali.

Kako si predstavljate svoje osebno življenje in delovanje društva čez pet let?

Želim si, da bi bil bolj aktiven član v slovenski družbi in da bo tudi moja slovenščina boljša. Upam, da bomo z delovanjem društva širili pozitiven odnos in informacije do ljudi. Ne le verske informacije, ampak vse informacije, ki so pomembne za sobivanje med seboj. Veliko Slovencev ne pozna muslimanov in ne želijo imeti stika z njimi, zato je naš cilj, da gradimo mostove med ljudmi. Ni pomembno, kdo je, ali je musliman, kristjan, ateist, kakšno ozadje ima, upam, da bomo lahko z našim delovanjem in aktivnostmi dosegli več ljudi.

Intervju je pripravila in izvedla: Sara Jagodič.