V Medkulturnem blogu še naprej raziskujemo, kako življenje v Mariboru doživljajo ljudje, ki so se k nam preselili iz bližnjih ali daljnih krajev, kaj jim je tukaj najbolj všeč, na kakšne ovire so naleteli pri selitvi v Maribor in zakaj je bilo vredno vztrajati si boste lahko prebrali v obliki Medkulturnega bloga. Tokrat predstavljamo predsednika Hrvaškega kulturnega društva Marka Mandirja, ki sta ga v štajersko prestolnico pripreljala ljubezen do izbranke in umetnosti.

[SLOVENSKO]

V Mariboru, kjer živi veliko Hrvatov na Slovenskem, že 30 let deluje Hrvatsko kulturno društvo, ki s svojimi dejavnostmi uspešno kljubuje številnim izzivom na poti kulturnega udejstvovanja. Predsednika Marka Mandirja je v štajersko prestolnico pred 15 leti pripeljala ljubezen, vse do danes pa ga mesto poleg urejenega prometnega režima navdušuje z umirjenim tempom življenja in obenem navdaja z optimizmom, da se bo enkrat dosegel+

Modus vivendi, ko ne vrag, le sosed naj bi bil mejak.

Na katerih področjih je Hrvatsko kulturno društvo dejavno?

Smo najstarejše tovrstno društvo na Slovenskem. Ko smo leta 1990 začenjali, so bili vzgibi humanitarni. Mariborski Hrvati so se združili pri organiziranju humanitarne pomoči namenjene ranjeni domovini kakor tudi vojnim prebežnikom. Sčasoma smo začeli z glasilom Croata, kjer se literarno udejstvujemo, imamo pa tudi klapo Dalmari (Dalmacija v Mariboru), s katero letos obhajamo 10. obletnico. Gre za fenomen klapskega petja na Slovenskem, ki ima kljub napetim meddržavnim odnosom izjemen odziv pri publiki. Klapsko petje dojemamo kot soft power in promocijo medkulturnega dialoga. Kot pravi Zoran Predin, naj bi bil vsak drugi ali tretji Slovenec spočet na hrvaški plaži, zato se najverjetneje tudi zaradi klapskega petja spominjajo počitnic na morju. Nenazadnje imamo zelo močno likovno sekcijo Milena Lah, poimenovano po slovenski umetnici, ki je v Zagrebu ustvarila odmevno kariero. Naši likovniki poskušajo v Mariboru narediti nekaj tako imenitnega, kot je Mileni Lah uspelo v Zagrebu. Gre za manjšo skupino akademskih slikarjev, ki so hkrati pomemben del mariborskega likovnega mainstreama. Organiziramo likovne kolonije, delavnice in samostojne razstave. Znotraj skromnih možnosti poskušamo kotirati in biti nekje na radarju.

Kakšni so odzivi Slovencev na vaše delovanje?

Klapa in likovna sekcija so primer dobre prakse sodelovanja med narodoma. Sem fasciniran raziskovalec skupne zgodovine prejšnjega stoletja, zato ves čas sprejemam novice o nesoglasju v zvezi z južno mejo; analiziram situacijo, ki se dogaja, ter jo poskušam umestiti v kontekst. Kultura je seveda odlično sredstvo za premostitev nesoglasij med narodoma, saj bi lahko resetirala pretekle zamere. Vendar, ves čas so v obravnavi nepomembne teme in opazujemo odsotnost politične volje, saj politiki ne gledajo na zadeve filantropsko, sub specie aeternitatis, ampak kratkoročno do naslednjih volitev. Vsaka stran ždi na svojih pozicijah in imamo imeniten status quo kljub večstoletni skupni zgodovini.

S kakšnimi izzivi se srečuje društvo?

Denar ni problem - denarja ni, torej ni problemov. Dejstvo, da smo tukaj, nam pomeni, da ne vržemo puške v koruzo in da ne zaključimo hrvaškega vprašanja v Mariboru, ampak potujemo s tokom. Tukaj smo in poskušamo z odkritim pogledom, odprtim srcem, kopico dobrih namer, ljubezni in spoštovanja do naših someščanov, graditi in prispevati h kulturnemu utripu v Mariboru, saj vemo, da bi lahko bil še boljši. Želimo vrniti to, kar dobimo, zato je naše delo izziv kontinuitete. Dejstvo, da smo v Mariboru osnovali hrvaško društvo ob razpadu Jugoslavije, je bilo pospremljeno z nezaupanjem, kot da gre za politikantstvo, ampak sčasoma smo dokazali, da ne gre za nobeno politično udejstvovanje, temveč za kulturo. Smo namreč številen hrvaški korpus, ki se nahaja v Mariboru, zato gre v prvi meri za izpolnjevanje kulturnih potreb in ohranjanja identitete v upanju, da nam bo podeljen status manjšine kot je to slučaj s Slovenci na Hrvaškem.

Ali se posledice tenzij med Hrvaško in Slovenijo kažejo tudi v društvu?

Seveda se takšni in drugačni antagonizmi na mikroravni odražajo tudi v društvu. Če naletimo na kakšen ksenofoben izbruh, se zavedamo, da gre za univerzalne prvine, ki jih ne gre pripisovati posamičnim narodom, ampak za statistiko, s katero se je treba pomiriti. Dejstvo je, da so med Mariborskimi Hrvati asimilacijski procesi dokaj hitro napredovali prav zaradi zadrege, ki jo generira dnevna politika. Ljudem je nerodno, saj so v defenzivi in komaj čakajo, da se znebijo naglasa, da se neboleče integrirajo s slovensko družbo. Vemo pa, da dobrega delavca ne zaznamuje narodnost, saj je Slovencem pomembno le, ali je delo dobro opravljeno. Ko je bil Maribor »jugoslovanski Manchester«, je industrija pokala po šivih, zato je na dnevni bazi veliko delavcev migriralo iz Zagorja in Medžimurja. Marsikdo se je naselil tukaj, od profesorjev do lumpenproletariata. Trenutno pa v društvu merimo upad. Člani sicer dobivajo naše glasilo, vendar večjega udejstvovanja ni. Naj postrežem tudi z negativno numerično progresijo. Zadnji ali predzadnji popis prebivalstva naj bi sugeriral okoli 5000 Hrvatov na področju Maribora, okoli 500 jih imamo evidentiranih, 50 jih plačuje članarino, nas pet pa dela. Naj povzamem svojega prijatelja, konzula Ivanjka, ki pravi: »Moja mama je Hrvaška, moja žena je Slovenija. Če se tašča in snaha kregata, sem žalosten, če pa se razumeta, je v mojem srcu mir«. Ves čas poskušam braniti Slovence pred Hrvati in Hrvate pred Slovenci, počutim se samooklicanega mediatorja. Poglabljam se v razloge, zakaj neki prihaja do sporov, ko pa smo bili pred enim stoletjem vsi del prve temnice narodov, Avstroogrske, in se skupaj bojevali proti Italijanom na Soški fronti. Le da imajo Italijani danes, paradoksalno, dodeljen status nacionalne manjšine v Sloveniji. V meni to vzbuja frustracijo, saj vsak najmanjši poskus doseganja kompromisa takoj histerično pomeni veleizdajalstvo. Predlagam, da se oba parlamenta, ki prejemata davkoplačevalski denar, zapreta v klavzuro po principu kruh in voda in ne izstopita, dokler ne dosežeta zavezujočega dogovora in da se enkrat za vselej opravi s to stvarjo, da torej ne vrag, le sosed naj bi bil mejak. Zmerno sem optimističen in upam na najboljše.

Kakšni so profili članov Hrvatskega kulturnega društva?

Člani izvršnega odbora so akademsko izobraženi ljudje, imamo pa tudi srednješolske maturante, zato je naša struktura zelo pisana. Posebnost je vsekakor klapa, saj sem jaz edini hrvaški član, ki preostalih sedem prijateljev Slovencev učim klapsko petje. Smo inkluzivni, saj ne gre za nacionalni ključ, temveč poskušamo slediti zlati ideal meritokracije. Klapa Dalmari je v svojih desetih letih obstoja večkrat zmagala na Festivalu klape Slovenije ter se četrtega leta zaporedoma plasirala na najprestižnejši Festival dalmatinskih klap v Omišu. Članstvo našega društva pa je sicer v osipu. Težava se nahaja v financiranju in problematiki hrvaške manjšine v Sloveniji. Delež takoimenovanih ”jugovičev”, ki se skupaj borijo, da bi bili vpisani v Ustavo RS v slovenski populaciji naj bi bil 1/10. Politiki so mnenja, da bi s priznanjem manjšinskih pravic, slednje vplivalo na kohezijo nacionalnega bitja, kar se mi kvečjemu zdi kot etatizem. Obenem pa ne morem mimo dejstva, da je bilo na Hrvaškem 25 manjšin priznanih sredi vojne. Mehanizmi financiranja so zagotovljeni za vse manjšine, čeprav je hrvaški BDP kar 30 odstotkov nižji od slovenskega. Gre za stvar politične volje. Znotraj Ministrstva za kulturo je tako razpis za financiranje etničnih manjšin za kar pa se bojim, da je drobiž. Če ne bi prejemali pomoči iz Hrvaške, bi komaj shajali.

Kako potemtakem rešujete financiranje?

Javljamo se na natečaje za etnične skupine znotraj razpisa za kulturne dejavnosti. Na Hrvaškem deluje Urad za Hrvate izven republike Hrvaške. Hrvaški Slovenci nismo diaspora kot na primer Argentina ali Avstralija, vendar smo definirani kot vmesna kategorija. Hrvatje smo vendar hvaležni državljani, plačujemo davke in pojemo Zdravljico, saj v Sloveniji dobro živimo. Srečen in zadovoljen sem tukaj. Želim si, da bi dosegli recipročnost, saj bi bilo pravično, da bi hrvaška manjšina na slovenskem prejemala to, kar pripada slovenski manjšini na Hrvaškem, vendar nismo tako daleč. Tovrstna vprašanja so vedno potisnjena v ozadje med kopico preostalih nerešenih vprašanj.

Kaj je bil vaš razlog, da ste prišli v v Maribor?

Kliše. Ljubezen. Odzval sem se tudi povabilu v mariborsko opero, s katero imam čudovite izkušnje. Resda je zagrebška morda starejša, vendar sem z zagrebško prišel najdlje do Berlina z avtobusom, z mariborsko pa smo bili na Tajskem, v Singapurju in kar trikrat na Japonskem. V Italiji smo redni gostje na festivalu v Oderzu. Letos praznujemo 100. obletnico opere in veseli me, da sem del te ekipe.

Razmišljate kdaj o vrnitvi v Zagreb?

To so težka vprašanja, občutljive teme. Vsak človek se želi počutiti srečnega, vsak kuje svojo srečo. Vsakič, ko se vrnem v Zagreb, ga opazujem in se čudim, kako se spreminja, kako s razvojem turizma in posledično gentrifikacije, gubi svojo avtentičnost, ki sem je bil vajen prej. Moram priznati, da me ne vleče v Zagreb, je pa dovolj blizu, da lahko sedem v avto in se odpeljem tja, ko me zajame domotožje. V Mariboru je mir. Ni prometnih konic, kar opazim kot kolesar, vse, kar redno obiskujem, pa je od mene oddaljeno le pet minut. To je neverjetna prednost za kakovost življenja. Prav mariborska opera je zelo posrečen faktor, ki dela razliko med mestom in mestecem, saj sama opera povzdiguje mesto, v katerem deluje, v višjo kategorijo na radost svoje publike.

Ali kaj pogrešate v Mariboru?

Bureki bi lahko imeli več skute in bili malo manj mastni.

Kako ocenjujete kulturno delovanje na Slovenskem v primerjavi s Hrvaško?

Ohranjanje hrvaške kulture na Hrvaškem je del vsakodnevne agende, to početje v Sloveniji pa je nedvomno izziv, posebej v luči okoliščin v katerih se nahajamo, ki so daleč od idealnih. Hrvaška kultura v Sloveniji je specifika. Je otoček različnosti, ki zlahka utone pod gladino asimilacije, vendar pomeni izziv, ki ga sprejemamo tudi znotraj Zveze hrvaških društev v Sloveniji. Nedavno so imeli naši likovniki odmevno otvoritev razstave v referenčni galeriji, Lendavski Sinagogi, v sklopu otvoritve Sabora hrvaške kulture v Sloveniji, ki je s pomočjo predsednika ZHDS, g. Đanina Kutnjaka, pobudnika manifestacije, postala že tradicionalen smoter hrvaške skupnosti v Sloveniji pod pokroviteljstvom naše predsednice in predsednika. Na tem mestu se iskreno zahvaljujemo vsem za podporo. Včasih se sprašujem, ali je smiselno to kaj počnem, zakaj domoljubje, zakaj ta patriotizem in entuziazem. Sprašujem se, zakaj moram prevzemati to vlogo in zapravljati svojo energijo, živce in čas zadeve, kot so medkulturni dialog in odpravljanje stereotipov v smislu Hrvat je tat in Zlovenec ter podobni. Kljub temu me nihče ne bo prepričal, da se ne splača poskusiti plavati proti toku in upati na dan, da bo dosežena kritična masa, ko bomo res znali ločiti pomembno od nepomembnega in bomo nastopili kot sosedje, ki si nismo drug drugih izbirali, vendar smo tukaj.

Intervju je pripravila in izvedla: Sara Jagodič.