V Medkulturnem blogu še naprej raziskujemo, kako življenje v Mariboru doživljajo ljudje, ki so se k nam preselili iz bližnjih ali daljnih krajev, kaj jim je tukaj najbolj všeč, na kakšne ovire so naleteli pri selitvi v Maribor in zakaj je bilo vredno vztrajati si boste lahko prebrali v obliki Medkulturnega bloga. Tokrat predstavljamo Luko Kristića, za katerega Maribor danes pomeni službo in odskočno desko za poti, ki jih ponuja Evropa.
[SLOVENSKO]
Luka se je odločil za študij v Sloveniji, Maribor pa danes zanj pomeni službo in odskočno desko za poti, ki jih ponuja Evropa. Trenutno piše magistrsko nalogo, hkrati se udejstvuje kot prostovoljec in sodeluje pri različnih projektih, v preostalem času pa raziskuje različne destinacije, kamor se odpravlja kot »low budget« popotnik, ki za svoja potovanja ne potrebuje veliko denarja. S svojim življenjem v Sloveniji je zadovoljen, kakor tudi z napredkom, ki ga dosega z ozaveščanjem družbe o pravicah LGBTIQ+ skupnosti.
Kaj je bil tvoj razlog prihoda v Slovenijo?
Na našo srednjo šolo so prišli predstavniki fakultete FERI (Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko) in takrat se je kar polovica dijakov odločila, da gremo v Maribor študirat. Sledil je dan odprtih vrat, ki se ga je udeležilo le sedem ali osem sošolcev. Navsezadnje sva s šudijem na FERI-ju pričela le dva. Končna odločitev, da odhajam v Slovenijo je nastopila povsem nepričakovano, šlo je za preblisk, saj sem imel v mislih še zagrebški ADU (Akademija dramske umjetnosti sveučilišta u Zagrebu). Pred dnevom odprtih vrat nisem vedel, kam odhajam, vendar sem postopoma ozavestil idejo, da bi študiral v Sloveniji.
Tvoja slovenščina je skoraj brezhibna, kje si se naučil jezika?
Še vedno se sliši razlika, če se osredotočiš. Nikoli pa nisem obiskoval tečajev slovenščine. Jezike nasploh, še posebej pa hrvaščino, imam rad, saj me pritegne gramatika. Zame je jezik temelj kulture. Morda sem se prav iz tega razloga tako hitro naučil slovensko, saj sta si oba jezika precej podobna. Nekaj težav sem imel le z izgovorjavo črke »l«, kar smo vadili s kolegi. Še vedno se nisem znebil izgovorjave trdega »l«, nekaj težav pa mi je povzročala tudi dvojina. V trgovini recimo moram na blagajni še vedno računati, saj me zmedejo številke in ugibam, ali moram dati 89 centov ali 98 centov.
Se ti kakšna slovenska beseda zdi še posebej zanimiva?
Zanimivo se mi je zdelo, da se v hrvaškem jeziku stolu reče »stolica«, miza pa je po hrvaško »stol«. To je zame pomenilo zmedo, vendar sem se privadil. Še vedno mi težave povzročata besedi »rad« in »rada«. Vem, da moram za ženski spol uporabiti glagol »rada«, vendar večkrat uporabim besedo »rad«, ker se mi zdi naravno, da po hrvaško rečemo »voli« in ni razlike v spolu.
Kako se ti zdi življenje v Sloveniji in Mariboru?
S svojim življenjem v Sloveniji sem zelo zadovoljen. Kot študent, v primerjavi z mojimi ostalimi kolegi, ki študirajo bodisi v Bosni ali na Hrvaškem, imam veliko več pravic in možnosti v Sloveniji. Vsakomur bi priporočil, da pride v Slovenijo. Maribor je mesto, ki ima potencial. Zdi se mi, da je celoten sistem preveč osredotočen na Ljubljano, kar je običajno, kjer vlada centralizem. Maribor me po klimi in po velikosti povsem prevzame, vendar manjka priložnosti za gospodarski sektor. Kljub temu se ne morem pritoževati, saj sem relativno hitro dobil službo in delam v stroki.
Obstaja kakšen del Maribora, ki ti je posebej všeč?
Navdušen sem nad Židovskim trgom. Zdi se mi zelo poseben, hkrati pa miren in nekoliko skrit.
Kakšna je bila kulturna ovira ob prihodu v Maribor?
Glede na to, da sem zgodaj odšel od doma in zapustil mamino kuhinjo, sem se že navadil skrbeti sam zase. Kulturna razlika se mi v Sloveniji v primerjavi s Hrvaško ne zdi tako velika, saj smo na fakulteti lahko govorili in pisali izpite ter seminarske naloge v hrvaškem jeziku, saj je bila srbohrvaščina nekoč uradni jezik, ki ga je poznala večina profesorjev. Zaradi literature v slovenščini, družbe, in udejstvovanj v društvih, sem se moral naučiti slovensko. V Sloveniji živim že osem let, moje učenje jezika pa je trajalo približno tri leta.
Kako se razumeš s Slovenci?
Na mojo srečo me obdaja precej širok krog ljudi iz Evrope in sveta, a je v Sloveniji največ mojih prijateljev Slovencev. Na splošno imam rad ljudi in zato imam tudi rad svoje slovenske prijatelje, ki jim ne določam vrednosti zaradi nacionalne pripadnosti. Morda iz vsega tega izhaja dejstvo, da se s Slovenci, kot z vsemi drugimi narodi dobro razumem.
Na katerih področjih deluješ kot prostovoljec?
Že tri, štiri leta sodelujem z Mladinskim kulturnim centrom Maribor pri različnih programih, kot so Maribor skozi rožnata očala, Živa knjižnica, prav tako pri nekaterih Erasmus projektih, na katere se prijavljamo. Delam na ozaveščanju o človekovih pravicah, bodisi proti sovražnemu govoru, reševanju stigem in predsodkov, kot tudi boju za pravice skupnosti LGBTIQ+.
Kako ocenjuješ vaš doprinos k razvoju Maribora?
Naše delovanje se mi zdi zelo potrebno, kljub temu, da imam včasih občutek, kot da bi prepričeval prepričane. Obenem naj omenim, da smo letos organizirali prvo parado ponosa, šli na ulice in s to prvo parado nismo prepričevali prepričanih, ampak smo pokazali, da smo tukaj, da smo od nekdaj tukaj in da se bomo borili za enakopravnost oziroma enakost v družbi. Mislim, da na tak način problematika prihaja v družbeni diskurz in se stvari premikajo na bolje. Živa knjižnica je že šest let v Mariboru, zato verjamem, da ni človeka, ki je ne pozna. Sodeluje veliko knjig, vsako leto pa je tudi veliko branj, ki ljudem približajo določeno osebo ali stereotip, ki se potem posledično zmanjša. Že dejstvo, samo govorimo o teh zadevah, odpiramo vprašanja in naslavljamo določene vidike, ima veliko pomembnost, hkrati pa je sprožilec nadaljnjih dogodkov, ki bodo spremenile razmere v družbi in odpravile določeno težavno stvar.
Kako si predstavljaš svoje življenje v prihodnosti?
Rojen sem v Bosni, nekaj časa sem živel na Hrvaškem, nato na Portugalskem, čez nekaj let pa se vidim v Evropi. Morda bo to Slovenija, Španija, Portugalska ali kakšna druga južna država. Hrvaška in Bosna me ne mikata, da bi se vračal. Na Hrvaško sem se sam preselil v dijaški dom, ker v Bosni ni bilo velikih priložnosti za življenje in prihodnost. Statistike so precej slabe, saj je več kot 40 odstotkov mladih lani zapustilo Bosno. Sicer pa sem trenutno v prehodni fazi med študentskim in službenim življenjem. Iščem svoje ravnovesje, trenutno imam nekaj ciljev in vizij, vendar ne želim prehitro govoriti o tem, ker niso natančno izoblikovani.
Imaš morda med načrti za prihodnost mislih tudi kakšno potovanje?
Pred nedavnim sem se vrnil s potovanja na Portugalskem. Bival sem v prijateljičinem stanovanju, zato s prenočiščem nisem imel nikakršnih stroškov. Za povratno vozovnico v Maribor sem odštel približno 80 evrov. V prihodnje sicer ne vem, kam se bom odpravil, najbrž pa v Francijo, vendar nekoliko kasneje, ko bom zbral nekaj denarja, saj je potovanje po Franciji precejšen finančni zalogaj.
Intervju je pripravila in izvedla: Sara Jagodič.
foto: Tomislav Čop