Tonja Jelen (roj. 1988) je diplomirala iz slovenskega jezika in književnosti (2012, Filozofska fakulteta Univerze v Mariboru). Je literarna kritičarka, urednica, moderatorka in pesnica.

Piše eseje, strokovne članke s področja literature, spremne besede k leposlovnim delom in literarne kritike za različne medije. Leta 2016 je pri založbi Litera izšel pesniški prvenec Pobalinka. Leta 2018 je pri mariborski založbi Kulturni center izšel zbornik Rokerji pojejo pesnike, pri katerem je bila urednica za literarni del. Pred kratkim je izšla druga pesniška zbirka Greva, ostajava, saj sva (Kulturni center Maribor, 2020). Zamislila si je fanzin Literarna krpanka (2013), ki je zdaj izšel tudi kot istoimenski zbornik, ki ga je tudi uredila (Kulturni center Maribor, 2020).

Kot ožji del uredniškega odbora sodeluje z revijo Spirala (2015–), bila je urednica za poezijo pri ArsLitera (2017/2018).

Leta 2015, 2019 in 2020 se je po mnenju strokovne žirije uvrstila v finale Pesniškega turnirja založbe Pivec. Pesmi objavlja v različnih leposlovnih revijah in na spletnih portalih, med drugim je bila 2016 njena poezija uvrščena v Rukopise in leta 2019 v antologijo Slišiš goreti sonce. Nekaj njenih pesmi je prevedenih v različne jezike, dve sta uglasbeni (Feferon, Rokerji pojejo pesnike).

Vodi literarne pogovore; od leta 2017 tudi pri projektu Literarni zdaj-trk v Kibli v sodelovanju z X-OP v Mariboru (The other words/Druge besede), med letom 2011 in 2012 je vodila in urejala literarno oddajo Anima-lit na radiu MARŠ.

Od leta 2019 ima status samozaposlene v kulturi.

/ Nastavki nastankov /

Pesem

zaide na presečišče izreke

/1./ iščem notranji glas svet
      poskušam zasledovati
       dati /nekako/ ven
       izčistiti
       ne gre za to da me nosi
       to mora biti kot izrek
       da te dvigne sesuje sestopi

/2./ motrim opazujem razpoke
      po fasadi se vzpenja črta
      grem noter
      prečesavam
      odmerjam balast
      in iščem jedro

/3./ ne vem to ni revolucija
      /jo pa berem/
     napaja me
     bistri
     togost
        /v/

Pesem.
Senca senci
podoba podobe
posnetek uma
misli
besed
fotografija tu-ja
zdaj-a
jaza.

Otipam drobec,

tako gladek preprosto
lep
vzamem ga
obrnem proti soncu
odseva čarobnost
prelite barve
objema jih steklena
kroglica
/se gremo kičke kečke
malo kotrljajo,
ko jih zbijamo,
zbrane v mošnjičku
razsipljemo, lovimo po podu/
tu smo zdaj
na tej modri frnikoli
/ki je zdaj precej drugačna
tudi astronomi imajo občutek
za estetiko naravo utrip pogleda/
časi so /res/ drugačni
našla sem eno
/v predalu/
skrito za/se/ spomin
kje so ničke
kje ste vsi

Veverica

se prestavi
leti
preskoči
samo sebe
Ne vem vedno kaj naj /sama/
z jutrom
naloge so jasne
nemira se je teže znebiti
kljub pesmi ki govori
o spokoju
prenosu
razpolaganju
delov dneva
zaupati v zdaj
tu
da se razporedi vse
tako kot si zastavljam skico
/celote/

Otok

nosim s sabo
/vsak ima svojega/
moj je porasel z mahom
ki se levi
diha
greje
vmes poganja praprot
odseva kapljice
polprepustno se polaščam
občutkov
spoznanj
vse te določa
poseljujem nosim kraje
naseljeni so
nekaj prehaja sije in
vsak ga nosi s sabo
ga /nevede/ ščiti neguje
otok ki ni nikoli /sam/ človek

Razgrnem

zemljevid vseh drobnih
odmikov razdalj
ki jih počasi večam
to so tiste ki so bile
nekoč nemogoče
biti povsem blizu
pomeni da si lahko nekoč
onkraj
točke so različne
in žebljički režejo tudi
globoko
a vse bolj jasno je
da so vbodi
ki se redko majejo
in ostajajo
kot prižgan globus
tako da veš
da se je mogoče vrniti
ostati
a še vedno iti
/naprej/