Tibor Hrs Pandur (1985) je pesnik, prevajalec, dramatik in dramaturg. Leta 2008 je v gledališču Glej uprizorjen njegov dramski prvenec Sen 59, za katerega je 2013 na 43. Tednu slovenske drame prejel nagrado za mladega dramatika. Leta 2010 je izšel njegov pesniški prvenec Enerđimašina (Center za slovensko književnost); leta 2017 pa pesniška zbirka Notranje zadeve (Litera).

Od 2009 do 2018 je deloval kot soustanovitelj in glavni urednik revije in paraliterarne organizacije I.D.I.O.T. Kot dramaturg je med drugim sodeloval pri dveh predstavah Nine Rajić Kranjac: Zajčeve Grmače (SNG Drama Maribor, 2019) in Požigi Wajdija Mouawada (SNG Drama Ljubljana, 2020). Leta 2019 je izšel njegov prevod eseja Nikole Tesle Problem povečevanja človeške energije z obsežno spremno študijo Teslova hybris in zakoni narave (ZRC SAZU in Litera), ki bo 2021 ponatisnjena v razširjeni in dopolnjeni izdaji.

PSAJOPS

PSYOPS (psihološke operacije) so v ameriškem vojaškem žargonu definirane kot oblika »propagande« ali »katerakoli oblika komunikacije, ki podpira državne cilje z namenom posredno ali neposredno vplivati na mnenja, čustva, razpoloženja ali obnašanja katerekoli skupine v korist sponzorja« (Psychological Operations: Field Manual No. 3-05.30/MCRP 3-40.6 (Headquarters, Department of the Army, Washington DC, 15. april 2005). Vse omenjene osebe so sanjske projekcije in (po vsej verjetnosti) ne predstavljajo realnih oseb, živih ali mrtvih, četudi z njimi korespondirajo.

SOBRE LA MARCHA

Kaj vse je moral na svojih potovanjih
doživet moj brat Che Guevara
Koliko časnikov
je sviralo njegovi
elektrostatični volji
in kam bo šel zdaj
skoz kere hodnike je plezal
kolk je moral plačat
da je lahk šel srat na črpalki
koga je moral zapecat
za en drk mesa
za en faf ljubezni
(vseh sil sprostitev
v prostor
brez vsakršnih omejitev)
da je lahk v miru zaspal
in ni rabu več razmišljat
o ekonomiji revolucije
ki gre v kurac
kr so nasadili preveč
sladkornega trsa
al pa kr ni dovolj Vietnamov
po svetu
da bi se razmerje moči
vsaj minimalno
zamajalo
Kaj se je naučil v Kongu
in kaj je v dnevnike čečkal
ki so mu jih v zaplenli Boliviji?
Je shekal Marxa v đungli?
In postavil nove temelje socializma
s puško in penkalom na vrhu drevesa
medtem ko so se
iz trianguliranega navzkrižja
proti njim šlajhale sile
ameriške in bolivijske
kontraobveščevalne

Jasno je blo eno
nikoli ne bomo zvedli
ker mi ni povedal

SANJAL KNJIGO KRATKIH ZGODB SUBCOMANDANTA MARCOSA

z izvezenimi žuželkastimi posvetili
univerzalnimi, namenjenimi vsem

Na zavihku blurb:
»Bil žrtev lastnih
verbalnih halucinacij«

Operater tramvaja sem
ki se odloči prakticirat svobodo
tako, da vozi po neprogramiranih linijah
in to imenuje umetniški dogodek
da gre levo, ko bi moral it desno
vleče nit vagonov kakor mu paše
četud po vnaprej vzpostavljenih štrekah
Svoboda je it levo, ko bi moral it desno
naprej, ko bi moral it nazaj
Zagovarjam kršitev teh pravil
kot legitimno umetniško akcijo
v čudnih cajtih
ko nad-rejeni ne razumejo
kompleksnosti sodobnosti
vladavine prava
in takih reči

ZABAČENE FAVELE MUČENJA

sred tehnopurgatorija
smeti in mikročipov
ugrabljeni otroci tavajo mimo knjigovezov
zapuščenih diplom
kanalizacija odteka po ulicah
berači tavajo
Gledal film o svoji zgodbi
Ne da bi vedel, da je moja
Kako so me ugrabli, ko sem bil majhen
In iskal poti nazaj
SEM DOLGO UPAL
DOLGO SPAL
Srednji vek se ni končal
Družine utopljene v krvi bratov
Vazektomije surove izvedene
Z iglami v blatu špajz
Grožnje umorov
Če naročiš napačno pivo
Na napačni strani ulice
Zaturfanih lokalpatriotov
Skreganih bratov, ki nikoli niso zvedli
Da so v žlahti
In tudi če bi
Taval sem nazaj
Skoz vrata do mame, ki me je zadrževala
Valjala sva se po vrtu
Poteptala rože
Tulipane
Razlite barve prašnic
Na oblekah pražnih
Pozabljenih otroštev
Poteptane lilije
Ranjen mal od trnov
Zaskrbljene mame
Šel samo
Se ne več srečal
V Kobane
S kislino, ki mi je razžrla obraz
Zablurala pogled
Nasilje
Indiferencia
Skrb
Ki mi je raztreščila spomin
Da mislim, da vem
Kdo sem
Samo, ko sanjam
Sanje
Reparativnih izkušenj
Drugih
Wishful thinking
Da bi svet lahko bil drugačen
Da me niso izgnali
Da me niso pozabli
Da me domišljija napizdi
Da lahko grem dalje

LETET ZNAM

in vsem pokažem
odrinem se in maham
muvam in se ribam
skoz prostor in zaplavam
po prazni galeriji
gledam Michelangelove freske
čisto blizu
sprane Sibile
nihče ni vedel
da jih mamo tudi v Ljubljani
štala nastane ko pride policija
in me ne spusti ven
dokler ne dam pisal iz torbe
bojijo se da bi kaj počečkal
jezen sem in ne dam
grem ven
Lebdim povsod
Vsem pokažem
ki ne verjamejo
Ljudje so ponavadi
indiferentni al jezni
jaz pa sem srečen:
čisto od blizu lahk
gledam Michelangelove freske
lebdim lahko kamorkoli
Osnovni zakon tega sveta
velja zgolj dokler mu vsi verjamejo
dokler nekdo ne dokaže nasprotno
sam mal mahat morš in muvat
gruvat s prostorom
predvsem pa ne mislit
kar misliš
da drugi, ki te gledajo
mislijo

So ble tud krize
in me je blo strah
če me bodo zaprli
in secirali iz zavisti
ker se njihova želja
razumevanja metamorfoz
izraža tako, da ubijejo metulja v kokonu
sredi metamorfoz
Tega me je blo strah
zato so sanje šiftale in sem bil
naenkrat v Madridu
in sem moral dat torbo
da jo preiščejo
Edini človek na svetu
ki se je naučil sam letet
je ad1: nevaren
gre za nadzor ne samo zračnega prostora
ampak za načine, kako bi se na silo
prikopali do skrivnosti, da bi leteli sami tudi oni
ampak do tega se ne da dokopat tako
da ujameš tistega, ki se je naučil letet
tako kot nikoli ne boš razumel preobrazbe
če boš metulja seciral sredi preobrazbe
Gre za to
da tvoja zavest
tvoja preteklost
vse kar misliš, da si
in kar kot ti lebdi
skoz tvoje membrane
in kosti
postane lažje od zraka
da ti, tako kot koncept
težnosti izgine
Da je samo ta prostor zdaj
in ti in zavest, ki si
z njo v interakciji
oziroma
Da si
(al nisi)
koncept teže
ti
ki ji verjameš
ker ji verjameš
če ji verjameš
da si
lahko pa je zate
tudi ni
Nobene teorije ni
skočiš
in začneš muvat
gre za adaptacijo
v mikrosekundi
mogoče pa človek
ki zna kršit zakone gravitacije
ostane sam
ker mu skoraj nihče ne verjame
tudi če ga vsi vidijo na lastne oči
al se ga ignorira
al pa skuša ustavit
verjetno pa zgolj samo
v določenem trenutku odleti stran
ko ma dovolj
ko ne more več čakat
da bi se mu drugi končno pridružili
kdor ne zna lebdet
pač ne more it zraven
in gre