Literatura pobratenih mest: Živorad Nedeljković

V letu 2020 Kraljevo in Maribor obeležujeta 50. obletnico prijateljstva. Načrtovali smo gostovanje literatov iz pobratenega Kraljeva, ki je žal odpadlo. Predstavljamo pa objave prevodov poezije in odlomkov iz proznih del literatov iz Kraljeva Dejana Aleksića, Miloša Milišića, Alena Bešića in Živorada Nedeljkovića. Izbore iz njihovih del so prevedli Jurij Hudolin, Ivan Dobnik in Željko Perović.

Projekt Literatura pobratenih mest je skupni projekt Mariborske knjižnice in Mladinskega kulturnega centra Maribor, ki je bil zasnovan leta 2017. Osnovna zamisel projekta je, da vsako leto v Maribor pripeljemo manjšo literarno delegacijo uveljavljenih književnikov in književnic iz izbranega pobratenega mesta ter v pobratenem mestu najdemo ustrezne partnerje, ki bodo organizirali in izvedli gostovanje izbranih treh uveljavljenih mariborskih literarnih ustvarjalcev.

Prevodi so nastali v okviru spletnih predfestivalsih dogodkov festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru 2020.

foto: osebni arhiv avtorja

foto: osebni arhiv avtorja

ŽIVORAD NEDELJKOVIĆ (Kraljevo, 1959),  je objavil pesniške zbirke Napačna napoved (1991), Mati (1994), Tutin in še petdeset pesmi (1998), Jezik, v veliki meri (2000), Natančni verzi (2001), Bistveni opravki (izbrane in nove pesmi, 2002), Nekje blizu (2003), Nekdo drug (2005), Ta svet (2009), Pretirano delovanje časa (izbrane pesmi, 2011), Val (2012), Vstop (2014), Vzpon (2017) in Otrok (2019).

Knjiga izbranih pesmi Živorada Nedeljkovića Pretirano delovanje časa (2011) je izšla v okviru 48. Disove pomladi kot 37. knjiga v izdaji Knjiga gosta, ki jo je izdala Mestna knjižnica Vladislav Petković Dis v Čačku. Dobil je številne nagrade na festivalih za mlade pesnike v Jugoslaviji, Zlate strune na Smederevski pesniški jeseni leta 1990 ter nagrado Disove pomladi za prvi neobjavljeni pesniški rokopis leta 1991. Zmajevo nagrado Matice Srbske in Nagrado Branko Miljković je dobil za pesniško zbirko  Natančni verzi (2001), nagrado Đura Jakšić pa za zbirko Nekje blizu (2004). Pesniška zbirka Ta svet je nagrajena z nagradama Meša Selimović in Jefimijin vez (2010), Nagrado Vasko Popa pa je dobil za pesniško zbirko Val. Leta 2015 je prejel Nagrado Rade Drainac za zbirko Vstop. Disovo nagrado za celoten opus je prejel leta 2011, Gračaniško listino leta 2015 in Žičko hrisovuljo (listino, op.p.) leta 2016.

Njegova poezija je predstavljena v številnih antologijah. Njegove pesmi so prevedene v angleščino, poljščino, španščino, nemščino, ruščino, francoščino, makedonščino in bolgarščino. Je član Srbskega književnega društva, od njegove ustanovitve leta 2001, in Srbskega centra PEN. Živi v Čačku. Od leta 2002 deluje kot urednik v založniški dejavnosti Narodne knjižnice Stefan Prvovenčani v Kraljevu.

Prevod pesmi: Željko Perović


CHITTAGONG

Če bi se rodila in odrasla v Chittagongu,
Bi imela šest sester in sedem bratov,
Kot velevata resnost in pravljičnost.
Bila bi mlajša od njih, in najmlajša
V zazibanem svetu, ki ne ve, ali bo
Ostal v čolnu ali zdrsnil v trebuh ribe,
Ki kroži po zalivu, zaliv pa nenehno
Vstopa skozi okna, pomiva posodo in izpira
Starožitne knjige. Brala bi, samo brala
In učila starše pisati: ko oni pišejo pisma
Otrokom, ki so ušli iz zaliva, ne obstaja
Zastarelost upanja ali postaja manjša, veselje caplja
skozi polja in bilkice eno za drugo zasaja v mulj. 

Če bi bila tam, bi pisala pesmi o bilkah in spremljala
Njihovo hojo skozi vrvež, se dotaknila gnitja in bolečine
V praznih želodcih, in slavila zrnasto obilje,
Ki prehaja iz velike desne v majhne desne pesti.
Brez dvoma, sitost bi omrtvičila svet, ki bi se leno
Raztezal vzdolž pritokov, ki segajo do ledenih ploskev
Religije; naj, naj si oddahne tvoja luka
Kot mačka pred skokom v prazno, naj bo en skok
Brez krvi, hvala porazu. In tvoje pesmi
Naj slavijo neumna ustja rek in spletajo struge,
S katerimi boš zavezovala prepolne vreče iz jutovine.
Spravila boš svoje zrnje, ki bo čakalo.   

Če bi se rodila in odraščala v Chittagongu, bi pisala
Pesmi o nerazumnih predelih, po katerih hodim,
Videla bi verske pokole in odpustke in vedela,
Da tudi tukaj naivnost ni zastarela, ne poezija,
Da je obilje bližin v tej delti, kjer majhne ribe
Žrejo velike, kjer se velike zaganjajo v boga. 

Če bi se rodila in odrasla v Bangladešu, bi stregla
V sirotišnicah, pripravljala hrano in pela. Pisala
Molitve malim ribam, naj velikim prizanesejo s puščobo,
Ker je v njih zmeraj prostora, in bi rekla sebi
In vsaki svoji sestri in vsakemu bratu: bodi vesel,
Grem tja, kjer puščobe še nimajo imen, resničnost
In smisel pa vedno vihtita nože in teče kri iz delt. 

Če bi se rodila v Chittagongu, bi prišel po tebe,
In bi kot riž hrepenela in pričakala veter,
Ki bi naju razpršil prek ledenikov iz dišav
Sandalovca v najino odporno fantazijo.
Kjer sta stvarnost in zgodovina zbotani in je rja opravila svoje.    

 

TOVORNI VAGONI

Med počitnicami smo razkladali
Vagone na postaji v Podunavcih. Cement,
Tramove, opeke, strešne in zidne, betonske.
Vznikale so hiše, bele marjetice,
Po jasah sistema, ki je ugašal. 

Zvečer so bolele roke, hrbet, kosti.
Bil je to dober, sladek cvenk;
Kupoval sem knjige, plošče, oblačila.
Ostajalo je za vinjak, Badelov konjak.
Oštarija pomni večere zvestobe,
Ko je umrl Elvis. Žalost ni bila problem.
Niti katarza, če smo sploh vedeli zanjo.    

Hiše, bele marjetice, ovenele, razpokane,
Ljubljene, tu so.

Pridni gimnazijci, zaljubljeni
V Spinozo, Davida Huma, Šušnjića, kje so.
Trije zgoraj berejo eno in isto čtivo.
Vem, da pravijo: pazi, čuvaj se.
Dva, za šankom, v mreži, čakata
Klic šefa razkladališča in izplačilo. 

Niso pisali pesmi, ampak, kdo ve,
Morda bom za našo mizo našel
Elegije o praznih vagonih
In najslajši utrujenosti na svetu.    

 

ETIDA

Nova učiteljica glasbe
Ni zahtevala, da bi peli; preobrat,
Ena izmed velikih radosti mojega življenja,

Govorila je, kot da bi pela, lepa, sramežljiva;
Biografije skladateljev so bile darilo.
Ob zapiskih sem povzemal glas,
Sledil sem mu skozi note svetlobe.
Sanjal o instrumentu, ki se imenuje jezik.
Občudoval ljubezni in zvestobo
Na primer Chopinovega srca.

Učiteljicam se je mudilo v porodnišnice.
Učiteljem v okoliška mesta, v večja stanovanja.
V reforme, obračune, razočaranja.

In potem nič ni bilo podobno pesmi,
Napisani v drugem polletju
Šestega razreda; moji zaščiti
V pomladnem prevratu, ko smo bili
Cepljeni proti črnim kozam.

Na mišici je ostala brazgotina od enega
Cepljenja, od drugega – veselje, lepota.

NEKAJ NAJVEČJEGA

Vsako jutro pogledam
Naslovnice časopisov.
Čemu poezija v dobi nesramnosti
Pomislim in poznam odgovor.

Ne vem, kaj bi bilo, če je ne bi bilo,
Vendar si predstavljam, si predstavljam.

In se ne vidim drugačnega;
Samo kot belino, ki pada iz sebe
In prekriva veliki nič.

Veliki nič, tam, od koder pošiljajo
Besede in slike, tam, kjer jih ustvarijo.
In nekaj velikega v tebi, v meni;
Ne pusti, da bi nič postal največji.

Tudi ti se včasih sprašuješ, čemu poezija,
In se vidiš v tem čudovitem padcu.

 

SLASTNE SEMENKE

Padal je globok sneg in ni bil
Metafora, litota, pregovor.
Kosov slanine je bilo manj

Kot zimskih mesecev.
Pomladi enake pomladim
V domišljiji in resničnosti pisateljev za otroke.
Poletja topla in nemirna kot
Izobrazba, in jeseni podobne
Opisom Vojislava Ilića(1).
Poezija je bila antifašistična
In odkrivateljska in trubadurska
in ljubezenska in v temnici so pristajali pesniki.
Kot Dis. Večinoma kot Dis(2).
Bil sem majhen in bral o škandalih
In usmerjanju pozornosti; o egoizmu
In dobri volji dvora.
Po travnikih so cvetele buče
In pod sivim mračnim nebom bile
Polne semen.
Na tekmah in v kinu, v šoli,
Sem grizljal semenke in pljuval lupine
Na tla in v travo poleg avt-linije.

________________________________

1 Vojislav Ilić (1862-1894) – srbski pesnik.
2 Vladislav Petković Dis (1880-1917) – srbski pesnik.

OTROK

Dolgo so me preganjale iste sanje: branil sem
Na golu, narejenem iz dijaške torbe in jakne.
Na travniku v bližini šole. Napadali so ga
Mrtvi in navidezno živi. Prepoznal sem
tudi kakšnega pesnika, bravure.

Vznikne podoba. Padem, ranjenih kolen.
Vpijem, glas pa se vrača: jaz sem otrok, samo otrok.
Režijo se in grozijo zdravniki, učitelji, zasledovalci.
Lokalni frajerji se naslajajo.

Dvigujejo me, dokler ne klonem, buden.

Na novem travniku ni gola.
Izginile so besede: jaz, sem, samo, otrok.

Z jakno prek torbe in potrebščin
Za dan, v katerem ne bom razkril, da sem res otrok,
Stojim na trgu, na tržnici, hodim.