Literatura pobratenih mest: Alen Bešić

V letu 2020 Kraljevo in Maribor obeležujeta 50. obletnico prijateljstva. Načrtovali smo gostovanje literatov iz pobratenega Kraljeva, ki je žal odpadlo. Predstavljamo pa objave prevodov poezije in odlomkov iz proznih del literatov iz Kraljeva Dejana Aleksića, Miloša Milišića, Alena Bešića in Živorada Nedeljkovića. Izbore iz njihovih del so prevedli Jurij Hudolin, Ivan Dobnik in Željko Perović.

Projekt Literatura pobratenih mest je skupni projekt Mariborske knjižnice in Mladinskega kulturnega centra Maribor, ki je bil zasnovan leta 2017. Osnovna zamisel projekta je, da vsako leto v Maribor pripeljemo manjšo literarno delegacijo uveljavljenih književnikov in književnic iz izbranega pobratenega mesta ter v pobratenem mestu najdemo ustrezne partnerje, ki bodo organizirali in izvedli gostovanje izbranih treh uveljavljenih mariborskih literarnih ustvarjalcev.

Prevodi so nastali v okviru spletnih predfestivalsih dogodkov festivala Slovenski dnevi knjige v Mariboru 2020.

foto: osebni arhiv avtorja

foto: osebni arhiv avtorja

Alen Bešić (1975, Bihać, Bosna in Hercegovina) je objavil štiri pesniške zbirke ter dve knjigi književnih kritik in esejev. Za pesniško zbirko Golo srce je leta 2013 prejel nagradi »Branko Miljković« in »Risto Ratković«. Njegova poezija je prevedena v nemški, angleški, francoski, španski in ruski jezik. Je član Srbskega književnega društva in Združenja književnih prevajalcev Srbije. Od leta 2017 deluje kot urednik revije za književnost in teorijo Polja, od leta 2012 kot urednik založništva Kulturnega centra Novi Sad, kjer tudi živi in ustvarja.

Prevod pesmi: Jurij Hudolin


V popolnem redu znane sobe

Pred odhodom, v popolnem redu znane sobe,
delaš nered. Privid nereda.
Nevajenemu očesu te razpoke ne pomenijo nič. 

Izkrivljaš svojo podobo na steni. Obraz zazrt
vedno v drugega. Mimo tebe. 

Na polici prestavljaš poezijo in prozo.
(Tokrat rumeni hrbet Carverjevih pesmi
postavljen med platnice Prousta.) 

Nož za papir potopljen v nerazrezan list,
v neprebrano.
Svinčnik le na pol ošiljen. 

Talismani so posejani. Sledi
puščene. Ko se vrneš (ali zbudiš),
bodo to edini trnki,
s katerimi se boš lahko oprijel za
krhek precep tistega, kar si bil,
in tistega, kar še boš.
Za krhkost tistega, kar si zdaj.

 

Golo srce

1.

poldan

Paziš, komu pripoveduješ in kdo te posluša. Kajti, z
vsako besedo, ki izgine v drugih, te je manj.
Slutiš, kako se v temi hladnih sob luščijo
črke pozabljenega letopisa. Shranjuješ slike
kakor semena eksotičnega rastlinja, potrpežljivo
čakajoč, da vzbrsti iz herbarija. Sam v utvari
piješ rizling iz orošenega kozarca in si misliš, da
prava poezija prebiva v enostavnosti, ki je nikakor
ne moreš doseči: v očitno presušeni skorji kruha na mizi,
čarni običajnosti posodice oliv na mizi, v nedvomni toplini
kamnite klopi, na katero polagaš dlan. Naenkrat –
poldan. Kako ne bi zavidali očesu na čisti
vesti, na modrini, ki rezlja silhuete zvonika,
v katerem se spet zbira tišina? Jata golobov kakor
temno ozvezdje v divji spirali prhuta iz vidnega
polja, zavesti, spomina. Srebrni balon, spuščen,
iz strahu, se vije niz agonijo odmeva.
Tiho drhti senca sončne ure.

  

3.

zlati pesek

V dlaneh obračaš školjko, okušaš figo, sezuvaš se.
Toda sivo, samotno morje že briše tvoje sledi v pesku,
spira zlomljeno krožnico teh milimetrskih tavanj, od sobe
do plaže, od pisma do telesa, od sebe do sebe. Od mene
do tebe. Ciprese izgorevajo v predvečer Ivanjske noči.
Boleče oslovo riganje stresa zamegljene zvezde, ko izdihujejo
zadnji utripi svetlobe. Jočeš na tej tako znani obali,
vendar ne zaradi tega, ker bi bil svet videti mehkejši in
izvirnejše obložen s fino opno solz, temveč zaradi nekega verza,
ki ti ga je nekdo namenil pred nekaj stoletji in ki se je danes naposled
našel: davno sem legel in dolgo mi je ležati – skozi žamet mahu
sije epitaf z nedokončanega stečka, plameni poslanica mrtvih,
šepet iz kamna, glasovi brez slik. Si popolna negibnost
te prekratke noči, ko iščeš zlati pesek besed, ki ne bodo
kakor goreče puščice razparale temnega neba, z logiko izigrale
geometrije padanja, temveč s korakom želve odčarale se iz pozabe,
iz sna, izplavale iz neskončnega oceana časa in se
tiho zvile v klobčič v nekem utrujenem srcu.

 

5.

iz mraka otroštva

Po prstih se tihotapi vsakdanji nič.
Peščena ura na mizi je aritmično srce, v ozkem
grlu se ukrivlja čas. Ob pamet te spravlja ideja o
dvojniku, ogledalih, ki pomnijo vzgibe, sesipanje besed.
Z mehko norostjo, sveto bolezinjo, priložnost nekakšnih
lomljivih, v težkih jesenskih plaščih, potopljenih v
modre zatone, nisi bil blagoslovljen: mogoče le včasih
v motnem rojenju zvoka pod kožo: počasnim
valovanjem heksametra (tukaj ima še edini smisel
mreženje raztopljenega srebra Mediterana) ali
votlim ehom psalmov, teh brezen ošabnosti in trepeta,
ki kakor mrtve price padajo na zemljo. V vrtu se okrog
posodic z mlekom zbirajo sopihajoči ježi.
Iz mraka otroštva nezgrešljivo prihajajo opilki
pesmi: ... iz kolovoza, poti ... vse dni tava ... in svedrajo
meso z upornostjo tope harpune. Sanja o hiši, vrnitvi,
postelji pod panjem ali na panju. Na mesečini
krti prihajajo iz krtin, mežikajo z zvezdnimi očmi.

  

6.

hoja nazaj

Krti prihajajo iz krtin, mežikajo z zvezdnimi očmi.
Kratkoviden zarivaš nohte v zemljo, delaš blatne
hlebčke: besede nikoli niso tako jasne. Kakor koli
si mencaš veke, ostriš pogled, regratova lučka naposled
vedno ostane zgolj regratova lučka, nič več in nič manj od
tega, ne kakšno majhno sonce, ki tli v travi, niti rumeni
somrak, ki v izurjenem algoritmu spomina bistri sliko
Davidove zvezde na rokavu mršavega dečka.
Veliko veselje ti dela to varljivo minevanje krajine,
predah v molku ukročenih stvari, iz viharja prignanih
do dobesednosti. Nabereš celo pest, pokljajo mlade,
razumne steblike; prepuščen dotiku, zapiraš oči od vzhičenja,
toda pod prsti ti začne naglo polzeti: v temi ne razločiš več,
ali imaš roke umazane od mlečka ali od krvi. Padaš skozi
mikroskopsko praznino med dejstvi, nehote minljiv poleg robov
pisma, po katerem vztrajno hrepeniš: od melanholije
ožarjen fosil resničnosti, na samem pragu sesipanja. 

 

30.

nekrolog poletju

Z vetrom potisnjen v tvojo osamo (skozi ključavnico,
pod pragom, skozi sprijeta rebra žaluzij), vonj
rogača ti izdaja skrivnost: spet je počila opna poletja.
Začneš listati po orumenelem atlasu in s prsti brodiš od rta
do rta, na čigar grebenih se te nikoli ne bo dotaknila griva
razpetih valov, niti ne boš v ponorelem letu galebov mogel
razbrati stroge geometrije bodočih dogodkov. Z magnetofona,
ki ga je v tek pognala nevidna roka, se zagrobno oglaša Ezra
Pound, od katerega heksametrov drgetajo ogledala
in šklepetajo kupe iz češkega kristala. Komaj tolikšna je moč
poezije. Soba te objema. Svet izven teh zidov, v katerem
sonce podaljšuje sence stvari, je kenotaf, katerega namembnost
so že davno vsi pozabili. Prijemlje te vrtoglavica, ko pred teboj,
na mizi, brli zastrašujoča brezdanjost praznega lista. Čeprav v
svojih kapilarah krotiš grozo in loviš nori galop srca,
veš, da od tistega, kar napišeš, niti plamenček na sveči
ne bo zaigral. Neusmiljena bo ostala zlata nit.
Kakor pred ustnicami pokojnika.