Lena Kallergi / Λένα Καλλέργη

foto:  Tiernan Ray

foto: Tiernan Ray

Lena Kallergi je objavila pesniški zbirki Ena ladja je odveč (Gavrilidis, 2016 – nagrada Pesniškega kroga) in Vrtovi v pesku (Gavrilidis, 2010 – nagrada Marije Poliduri). Sodelovala je pri skupinskih, eksperimentalnih pesniških zbirkah Skupina iz pesništva (Gavrilidis, 2010) in Skupina iz pesništva II: Za sanjarijo (Gavrilidis, 2012). Prevajala je pesmi Giacoma Leopardija (Ostaja noč, Gavrilidis, 2013), Luisa Cernuda, Johna Keatsa, Williama Wordswortha, Samuela Taylorja Coleridgea idr. Njene pesmi so bile prevedene v angleščino, francoščino, nemščino in španščino.

Junija 2019 je gostovala v Sloveniji v sklopu rezidenčnega projekta Odisejevo zatočišče (The Ulysses' Shelter), v katerem sodelujejo Društvo slovenskih pisateljev, hrvaška založba Sandorf in grška založba Thraka. Gre za projekt, ki v središče postavlja poezijo mladih, perspektivnih avtorjev in jim omogoča ustvarjanje v rezidencah Slovenije, Grčije in Hrvaške. Projekt finančno podpira Evropska komisija v okviru programa Ustvarjalna Evropa.

V času rezidence je bila Lena tudi gostja pesniškega večera Ožuljeni jezik. Ob tej priložnosti je nekaj njenih pesmi iz angleščine prevedla Ariela Herček*, prevodno lekturo pa opravila Nina Medved.



O izvoru vrste

Ničesar ne vem o ladjah.

Ko vidim, kako plujejo pod soncem
gre nekaj globoko nočnega skozi mene,
zavedanje zaprte ladijske kabine
in teme morja. 

In ko se približajo, osvetljene v noči
nad črno maso vode,
so svetlobno slavje, delčki tujih svetov,
ki jih nekaj časa spremljam s pogledom. 

Tudi jaz sem bila v lesenem želodcu prve ladje,
skupaj z drugimi bitji,
tako vsaj pravi neka zgodba.
Vendar ni bilo dovolj varno, da bi se pomnožili,
bili smo samo popotniki s tisoč miti,
jezik v nenehnem prehajanju. 

Ne znam oblikovati ladijskega trupa,
kako ga poimenovati, kako ga zvleči v vodo.
In če bi bila izbrana, da preživim,
me ni nihče naučil navigacije. 

Čas je, da si zgradim svoje plovilo.
In tudi o sebi ne vem ničesar.

 

Izgovorjeno

Kakor ladje se tudi jeziki
borijo z vetrom. 

V oklepu ust
izoblikujejo zrak v potovanje. 

V svet pošiljajo sporočila, letijo,
pomeni s peno in mehurčki.  

Ko premočno piha, izgubijo besede,
in ko se postarajo, izgubijo svojo posadko.  

In kadar se dirigent v pesmi zamenja
ter ne sledi več dihu, 

postanejo črne pike
na obzorju strani.

 

Sol 

Vsi pridejo do morja
s tehtnimi nameni. 

Izmučeni iščejo vlago,
da bi svoja suha usta napolnili s svežino,
in skočijo,
osmoza pozabljena. 

Tisti, ki gorijo, hitijo, da bi pogasili strasti.
Zmedeni, z odprtimi ranami,
ne razumejo,
zakaj stokajo in gorijo.

Nekateri nenehno veslajo
in pojejo mornarske pesmi.
Preden pomirijo prvo nevihto,
njihove roke postanejo les. 

Drugi želijo samo pobegniti
in pogasiti bolečino v globoki tišini
kot zadnji dih na morskem dnu,
vendar ne upoštevajo vzgonske sile. 

Naj bo voda čista modrina,
čista tekočina, da bi potešila poželenja.
Morje ni morje zaradi rib
in jezik ni jezik zaradi besed.

 

Ognjena 

Kdo je rekel, da je upanje ptica,
ki je skromna in majhna,
da gnezdi v srcih in sladko prepeva,
ne da bi prosila za hrano? 

Upanje je zmaj, ki bruha ogenj,
ki tuli za prisotnostjo, ki je lačna mišic,
ki krmari po mitičnih razdaljah, da bi dosegla
razsvetljenje, komajda prisoten utrip.
S svojim kačjim repom razbija
strešne zatrepe, zavetje.  

Z zelenim ognjem v očeh
očara mlade romantike.
Z divjimi nohti varuje
zaklad nevedenja. 

Nikoli se ni učila o človeškem obnašanju.
Ne boji se junakov.
Preživi v grobem okolju
starih ljudskih pravljic. 

Vzhodne in zahodne civilizacije vedo,
da je zmaj legendarno bitje
s stoletno modrostjo.
Ona spi v globokih jamah najbolj domačih hribov
in ko se zbudi, je žgoča grožnja
dejstvom.

 

Kličem

Vso življenje sem prebila
v tem hotelu
in čakala, da prideš. 

Brez svoje hiše.

Brez prostora za mojega prijatelja.

Poslušala sem šum radiatorja,
ki se je kot tat hranil z zrakom, in pila piva.  

Nekateri so prišli na obisk, ampak sem jih poslala proč,
v primeru, da bi me klical. 

Vedno pripravljena na odhod,
pripravljena na tvoj prihod. 

Noči sem preživela tiho, v pogovoru s tabo.
Sanjarila sem o najinih srečanjih,
postala sem nebesni režiser. 

Samo zaradi tvoje odsotnosti
sem lahko tako sploh preživela.  

Zdaj pa usmerim svoj objektiv na kader čiste modrine,
nočem, da so v njem orkani in ptice. 

Vendar nek oblak vztraja: madež na vidnem polju.


*Prve tri pesmi so bile originalno objavljene v zbirki One Ship to Spare (Gavrielides, 2016, Grčija), v angleščino jih je prevedel John O’Kane. Pesem Ognjena je bila objavljena v zbirki Shipwrecks/Shelters: six contemporary Greek poets (Seraph Press, Nova Zelandija, 2016), v angleščino jo je prevedla Vana Manasiadis. Pesem Kličem pa je izvorno izšla v zbirki z naslovom Gardens on Sand (Gavrielides, 2010, Grčija) in za angleški prevod je poskrbel Ravi Shankar.