foto: Nikoli Kuprešanin
Marija Dejanović je rojena leta 1992 v Prijedoru v Bosni in Hercegovini. Odraščala je v Sisku. Živi in deluje v Zagrebu. Študira primerjalno književnost in pedagogiko na Filozofski fakulteti v Zagrebu.
Objavlja pesmi, eseje in književne kritike v raznih časopisih (Poezija, Tema, Quorum, Forum, Republika, Zarez, Fantom slobode, Riječi itd.), zbornikih in na spletnih portalih. Njene pesmi so prevedene v angleščino, romunščino, slovenščino, grščino in italijanščino.
Sodelovala je na mednarodnih pesniških festivalih na Hrvaškem, v Sloveniji, Italiji in v Grčiji.
Leta 2018 sta izšli njeni pesniški zbirki Etika kruha i konja (nagrada Goran za mlade pesnike in Kvirinova nagrada za mlade pesnike) in Središnji god (nagrada Zdravko Pucak).
Skupaj s Saro Renar in Vedranom Peternelom soustvarja glasbeno-pesniško-scenske projekte U privremenom smještaju kod ljudi in Poplava.
Od konca oktobra 2019 do konca novembra 2019 je skupaj z grškim literatom in založnikom Thanosom Gogosom literarna rezidentka v Hostlu Pekarna.
Prevod pesmi: Kristina Prah.
Aubade
Aubade je bizon.
Razpira svoje rogove kot lokvanj,
a voda je izhlapela rosa ob premiku vratu
navzgor. Ta meglica se zbira v ozki,
privzdignjeni plasti kožuha, ki sledi hrbtenici,
kot beli jelen cestnemu prometu,
kadar sneži.
Beli venčni listi lotosa,
ali
bela krvna zrnca kot biserni nizi,
ki visijo s streh, kadar je hladno.
Aubade – sapa vzame zalet in pohiti s svojim kratkim
bliskovitim letom,
morda kot življenje belega zajca
in ostalih belih živali.
Aubade: le on je rjav v vsem prizoru.
Vse ostalo je belo, povsod
kjer lahko puška malega očesa,
prevlečenega s tanko opno zmrzali
oblikuje trapez.
Rjavo je le drevo s štirimi koreninami
in dvema vejama.
Ne vem, zakaj, aubade
me je spomnil na žonglerja,
ki čaka na zeleno luč
na prehodu za pešče. Nato začne metati v zrak
prašne teniške žoge,
kroglo za kroglo,
ki spominjajo na velike, pretirano pravilne orehe,
tup.
Ko bi vsaj ena padla na mokro cestišče,
bi se odkotalila pod pokrove avtomobilskih motorjev,
ki čakajo na znamenje, da lahko speljejo,
in dan bi bil osiromašen.
Tako, brez napake.
Na rokah ni umazanije.
Moja ljubezen je
lovec, ki meri
v prazen prostor med rogove.
Čas dolgega okrevanja
Prišli smo v leta,
v katerih zrelost nima nič z leti:
ptice se sporazumevajo tako,
da s premikanjem oponašajo
poti nebesnih teles.
Žabe plavajo po morjih,
svoje gladke grlene opne
uporabljajo kot jadra.
Tako je preteklo sedem dni samote:
prvega dne nisem niti dojela, da sem sama.
Drugi dan je bila
vsakdanjost običajna.
Ničesar nisem jedla
in spala sem malo,
skuhala sem juho iz tvoje srajce,
v primeru, da bi na vrata potrkal kak gost.
Končno sem z njo umila okna,
bolje je tako, kot da vržem
kakšno žaljivko v smeri vrat.
Vrat, skozi katera nihče ne hodi, ker sem to prepovedala,
vrat, ki so zaklenjena,
zašita v topli zid mojega želodca,
pogoltnjena ježeva hiša.
Tretji dan sem spoznala, da sem sama.
Ribe so se prestrašile in se zbrale v jato.
Sestankovale so in se odločile,
da bodo od jutri živele kot srebrni netopirji.
Letele bodo proti svetlobi, zatisnile bodo oči
in štele dneve s senzorji, ki jih nosijo v grlu.
Odločila sem se ostati sama
in objeti svoje novo stanje
kot čas dolgega okrevanja.
Četrtega dne se ne spomnim.
Petega dne se dobro spominjam,
a o njem raje ne bi govorila.
Šestega dne sem se odločila:
sama bom.
In zares, sedmi dan.
Kakor da poka led v mojih kolenih,
v mojih zahvalah,
v členkih mene-pajka,
ki je podoben psu,
v zobeh mene-lisice,
ki je podobna volku.
Islandija
1.
Preselila se bom na Islandijo
kot jata ptic, dva snopa žita,
ki hodita po soncu
do nezavesti, s kožo,
ki je z mehkimi uzdami vprežena
v vrtoglavico.
Rečem: zanesljivo je.
Ne pomeni: varnost,
pomeni:
moje telo je zvezano
in lebdim kot ameba,
svobodna
kot rešilni jopič
brez utapljajočega se
človeka.
To prazno središče
je Islandija:
moja potreba
biti topla
vržena v vodo
moja želja
videti te
raztreščenega od bombe
iz mojega trebuha
moje roke
držijo daljnogled
in me gledajo z obale
v eksploziji,
ki me kliče
da pozabim svoje ime.
2.
Islandija.
Namen postati hladna.
Da imam samo sterilne misli
in izgovarjam samo enostavne stavke,
da se naplavim na kamen mokre soli
in jem nezačinjeno ovseno kašo,
nosim debele volnene nogavice,
se odrečem bližine ljudi
in enkrat na mesec
obiskujem bele lisice.
Rada bi večno zimo,
da je dvorišče moje sobe
njeno cesarstvo
in da ležem na njene blazine,
da mi pripoveduje,
kako je v mladosti
sedala na prsi mladeničev
in ostajala z njimi,
dokler jim ni zmanjkalo
zraka v pljučih.
3.
Pošiljam ti pismo z Islandije:
tukaj je vse belo
kot na posnetku oblaka
skozi letalsko okno,
kadar sem prihajala k tebi.
Podnevi se je nebo zdelo,
kot da je Severni pol.
Ni se videlo Zemlje.
Ponoči je bil pristanek
videti kot zvezdnata mreža.
Rjave podrobnosti zamolčim.
Lažem, da je snežilo.
Pisma na koncu ne pošljem,+
ne začnem sovražiti sveta,
gola se splazim v posteljo in –
ne jočem.
4.
Tvoje jedro je majhno,
rdeče mehko gladko
tkivo pod kupom nožev.
Nekega belega jutra
bom izvlekla enega po enega
kot kline šotora
in jih zabodla v čela ljudi,
ki so te razkrinkali.
Fotografija race
Fotografirala sem raco,
ki stoji na lesenem hlodu,
da ti pokažem raco in hlod,
ali da rečem: bila je raca.
Preostanek dneva nanašam ličila na obraz
in se gledam od daleč, dokler se ne prepoznam,
nato si pomaham,
rečem si dober dan.
Ko končam, rečem: to so usta,
ali takšna usta:
in potopim ustnice v semena velikega granatnega jabolka,
in rečem Granatno jabolko,
bilo je granatno jabolko,
takšno granatno jabolko:
in nato ga pogoltnem.
Pojavljam se samo zase
in te izvedbe spremljajo plohe
kobilic in murnov
z nizkega neba krošenj.
Oni so pravzaprav isto bitje,
samo eno je že davno izgubilo jok,
zakopalo ga je v grudi zemlje,
da bi ga ohranilo,
a nato je nanj pozabilo.
Zeleno na očeh, rdeče na ustih,
drugo je v sebi zadržalo svoj jok
in si priskrbelo lopar za badminton.
Lopar je podoben tistemu,
s katerim smo
v otroštvu udarjali leteče majske hrošče
in nekateri so jih,
kadar so jih sklatili na tla,
še razpolovili,
pri tem pa obračali obroče loparja
in trgali njegove strune,
ampak jaz – nikakor ne.
Raca je danes zjutraj jedla granatno jabolko.
Ali, raca je včeraj znesla to granatno jabolko.
Bila je rdeča,
rdečega kljuna in rdečega repa,
bila je zelena
kot kobilica, murn,
rdeča in zelena kot meso, ki sedi na travi.
Navaden dan je
kot rane na kolenih,
na komolcih,
na mečih in stegnih deklic,
ki igrajo nogomet
na minskem polju,
na travi, ki sega višje od njihovih pasov.
Koralno drevo
''Lubenica je vrtna riba'',
reče v sebi in se zamisli.
Ima širok slamnati klobuk in sedi za mizo na dvorišču,
ramena so ji izločila pegice
in na beli površini se sveti nož.
Vrtni morski pes ne obstaja,
v njeni vasi pravijo
''imamo lubenico, ampak kdo jo bo zaklal''
kot da gre za odpiranje rane v toploti,
sonce izenačuje vse vrste krutosti
in jih dela manj strašne.
Kot da se ji je zavrtelo v glavi
kot da se je krajec obrnil
in spustil blisk, vzdih utrujenosti po delu,
rekla je, rada bi spekla bučno pito,
a ne morem je pojesti cele.
Sladkor se zbira v venah na njenih nogah
in žulijo jo vsi čevlji.
Kadar gre na sprehod, gre najpogosteje sama.
Premika se po ulicah, kot se premikajo ribe,
druga od druge,
druga ob drugi,
kot dva čolna, dve svetilki,
zmrači se.
Figovec je vrtna korala
z vejami, ki kraljujejo rastlinju.
Koralno drevo ima dvajset delov srca
in v vsakem delu eno motno steklo.