Veronika Dintinjana

Pesnica in prevajalka. Leta 2002 je bila izbrana za najboljšo avtorico Festivala mlade literature Urška. Leta 2008 je postala vitezinja Pesniškega turnirja v Mariboru in osvojila 6. ljubljanski pesniški slem. Septembra 2008 je pri LUD Literatura izšel njen pesniški prvenec Rumeno gori grm forzicij, ki je na 24. knjižnem sejmu dobil nagrado za najboljši leposlovni prvenec. Je organizatorka pesniških večerov Mlade rime, ki jih na Metelkovi prireja KUD Kentaver. Prevaja ameriško in irsko poezijo. Knjižno je objavila prevode izbranih pesmi Louise Glück (Onkraj noči, MK, 2011), Denise Levertov (Proti točki nič, KUD Kentaver, 2014), Ciarana O'Driscolla (Nadzorovanje življenja, KUD France Prešeren, 2013) in knjigo esejev Ursule K Le Guin (Ples na robu sveta, KUD Apokalipsa, 2007). 



Veronika Dintinjana
Sul campo del mare

 

Izkušnja s poti

Začelo se je z Alpami na koncu Celovške,
za tistega pol metra sva porabila celo uro.
Težko opišem vso pokrajino, ki je drvela mimo,
z nama se je premikal le drog avtobusne postaje,
in zvezde.

Buonconvento, Toscana


polje sončnic s sklonjenimi glavami
obrazi svetnikov na zlatem ozadju
požeto žito, jasno nebo, oleandri ob cesti
toplo in težko preobilje
zadnji krajec poletja


Levi na pročelju katedrale

Tretjerazredni marmor so načeli dež, 
mraz in vročina; podobni so
vrhovom valov, za hip
privzamejo obliko
in že se razpustijo
                             v peno.
Smehljajo se.
Morda vejo, da kopnijo.


Sv. Frančišek

rasti v nebo, 
dokler ne postaneš drevo

poln prebranega dežja in prhke zemlje

kaj ti more veter,
ko se odeneš v cvetje?

neponovljivost je tvoje žezlo

ne zlato ne srebro
nista dala telesa
za mizo, za posteljo

in ko pospijo ptice v tvoji krošnji,
se ne premakneš več

abecedo znamenj zamenja molčanje


BachGoldbergGould1981        
            
Dvajset let spremeni, kako meriš čas, 
ne samo tempa. 
Nekatere želje ostajajo –
igrati klavir, imeti ključ do nadzemske
lepote in miru; od daleč ni slišati
garaškega dela, neštetih ur,
zasičenih z nepopolnostjo; 
samo ljubezen daje takšno predanost:
sprejeti minevanje v iskanju pripravljenosti, 
da se odpreš, s tipkami proti nebu,
ko hoče stvarnik zaigrati svojo glasbo.


Sul campo del mare

oditi zgodaj
dokler je svetloba mehka
in se prah oklepa vodoravnic sobe
dokler diha stena skozi usta senc
in pije hlad jutra
dokler se ne odpre na stežaj
v okno in poleti
v beli strop dneva


Oleandri

Tam nekje je moder blok, vzidan v breg. 

Ob zidu salonitne garaže rastejo trije oleandri. 
Posadila sva jih skupaj. Pravijo, da jih bo treba posekati.
Cesta se spusti do kanala. Do morja. Z borovci  
in skalami za obrambo
pred vetrom in valovi. 

Nad vrati je razpoka, ki sega
do temeljev. Hrib se premika. 
Gradimo na živem pesku, nevede;  
voda in apno začasno ustavita
odnašanje gradnikov, s katerimi postavljamo
domove. Želje in upe. Sekamo drevesa, da bi
utrdili svoja življenja, jim skrajšamo roke, lase. 
Oleandri pa kar rasejo, naravnost navzdol in naravnost
navzgor. Tudi če ni prostora, da bi razširili roke.

Nekatera drevesa in grmi znajo živeti na živi skali. 
Kakor cvetovi marjetic in rmana v steni
katedrale v Pontevedri. Ali kjerkoli drugje, 
kjer kamen in cement počita namesto srca
in nastane v rani za pršec prsti. 

Nekaj kamnov, nekaj imen. To je vse, kar ostane. 
Rumene krizanteme v lončkih za rože
sredi negostoljubnih pokopališč.

Kljub stotinam plamenov ni dovolj toplote,
da bi si pogrel roke. 

Koledar neke davno opuščene in pozabljene žetve,
premiki nebesnih teles, ki opominjajo,
da bo tema še enkrat ovila svet.

Naslednjič prinesem oleandre. 
Odrezala bom veje in iz njih vzgojila potaknjence. 
Čez čas bova videla, ali bodo cvetovi nad strupenimi listi
rožnati ali beli.