Tomo Podstenšek, rojen 1981 v Slovenj Gradcu. Živi in dela v Mariboru. Mikajo ga proza za odrasle in otroke tergledališke umetnosti; je aktiven član KUD-a Studio gledališče in režiser otroških predstav KUD-a Prežihovci. V knjižni obliki je do sedaj izšel njegov krajši roman Dvigalo (Litera, 2011). Svojo prozo objavlja v Dialogih, zgodba Vdovec pa je bila v prevodu objavljena tudi v madžarski reviji Jelenkor. Na radijskem natečaju za humoresko je prejel 2. nagrado. Na različnih natečajih Radia Slovenije je bilo odkupljenih še nekaj njegovih tekstov. Zvočnim posnetkom pravljice Začarani princ in kratke zgodbe Sprehod z neznanko lahko prisluhnete na naslednjih povezavah:

http://tvslo.si/predvajaj/tomo-podstensek-zacarani-princ/ava2.102391142/

http://tvslo.si/predvajaj/tomo-podstensek-sprehod-z-neznanko/ava2.121878415/

Zadnji dve leti sodeluje na literarnih nastopih in performansih MKC Črke. Sam zase pravi, da je.

Krokarjeve dileme

Življenje

Življenje je učiteljica v kratkem krilu in visokih petah, učiteljica našobljenih ustnic, z medenim glasom in kipečimi prsmi. Jaz sem slab učenec, pogled in misli mi begajo pod njeno rdečo obleko, naslajam se ob zvenu besed, gluh za njih pomen in vsebino. Zares, slab učenec sem, venomer ponavljam isti razred, vedno znova in znova poslušam ene in iste lekcije. Moje ocene so slabe in hvalabogu, da je tako; ko se moja učiteljica skloni in me za kazen krcne z ravnilom po prstih, ji lahko pokukam v dekolte.

Dilema

Rad bi ji povedal, da mi je všeč, a imam govorno napako – težko izgovorim črko »č«. Lahko bi sicer rekel, da mi ugaja ali da mi je pri srcu, pa se zde te fraze nekako preveč staromodne. Da jo imam rad, zveni trdo in nedoločno, da jo ljubim, pa spet pretirano in prepatetično.

Zato pametno molčim.

O čem sem razmišljal

Zaman sem z vso močjo pritiskal dlan ob rano, kri je še naprejnezadržno mezela med prsti. Z opletajočimi koraki sem bežal naprej, dokler se nisem spotaknil ob korenino (ali pa je bil morda kamen?) in omahnil v mehko travnato naročje. Takoj sem vedel, da ne bom več vstal. Pred očmi so mi migetali roji vse gostejših črnih pik, ki so se že začele združevati v nesimetrične packe, zato sem raje zaprl veke in si tako prihranil mučnost dolgoveznega poslavljanja od podobe sveta.

Čutil sem dotik travnih bilk na obrazu in toplo mokroto luže, ki se je nabirala pod mojim telesom. Spomnil sem se vonja pokošene trave; trava, na kateri sem ležal, ni bila pokošena – še ne, kajti visoka je bila komaj poldrugi pedenj, v teh krajih pa ne kosijo, če ne sega vsaj do kolen. Spomnil sem se torej vonja pokošene trave in pomislil, ali tudi tej travi pod menoj in okrog mene podobno diši moja kri; ali bo čez nekaj dni moje razpadajoče truplo imelo zanjo podobno prijeten vonj, kot ga ima zame posušeno seno?

O takih in podobnih stvareh sem razmišljal, ko sem pokošen s kroglami obležal sredi nepokošene trave in potrpežljivo čakal, da življenje izteče iz mene.

Civilizirati

(zgodba, ki bi lahko bila tudi resnična)

Pa začnimo z zgodbo nekje na sredini ...

Sredi oceana leži prej majhen kot velik otok, zaradi lažjega pripovedovanja mu recimo Mavricana.

Sredi sedemnajstega stoletja je na otok prispelo ladjevje zahodnoevropske države, v izogib tožbam in mednarodnim škandalom jo imenujmo Britportunija.

Prišleki so s pomočjo topov in strelnega orožja uspeli premagati slabo organizirane in miroljubne domačine in Mavricana je postala britportunijska kolonija.

Kmalu za vojsko so na novoodkriti otok prispeli duhovniki z nalogo, da Mavričane spreobrnejo v edino pravo vero in jih priučijo civiliziranih navad. Med svojim delom so zgroženo ugotovili, da so tamkajšnji prebivalci hudo promiskuitetni in da znotraj svoje družbe dopuščajo celo obstoj istospolnih ali kot so jim tedaj imeli navado reči, sodomitskih spolnih praks.

V naslednjih desetletjih so cerkveni poslanci ob izdatni podpori vojaške in civilne kolonialne oblasti s pomočjo strogih kazenskih sankcij uspeli izkoreniniti tovrstne grešne navade in Mavričani so v naslednjih tristo letih postali vzorni verniki in še vzornejši podaniki britportunijske krone.

Nekako sredi dvajsetega stoletja pa je bila Britportunija zaradi geopolitičnih sprememb primorana Mavricani priznati neodvisnost. Mavričani so dobili svojo državo, pri čemer so se naslonili na bivši kolonialni upravni aparat in v celoti obdržali vse predpise, ki so jim jih radodarno zapustili njihovi dobrotniki z drugega konca sveta.

V začetku enaindvajsetega stoletja pa je namavričansko veleposlaništvo prispelo protestno pismo, v katerem je skupina zahodnih držav na čelu z Britportunijo Mavricano obtožila diskriminacije istospolno usmerjenih in s tem povezanih hudih kršitev človekovih pravic.

Statistika

Statistiki so ugotovili, da ima Slovenija izmed vseh evropskih držav največ traktorjev na prebivalca.
Meni bi se sicer zdelo bolj logično reči obratno – da imamo najmanj prebivalcev na traktor. Če postaviš 0,09 traktorja na prebivalca (kar znaša recimo kakšnih 200 kg na osebo), so posledice verjetno precej bolj neugodne, kot če spraviš deset ljudi in pol na en traktor.

V slednjem primeru je problem samo z razpolovitvijo vsakega enaidvajsetega človeka. In prav zanima me, kako bi statistiki razrezali tisto polovico, po dolgem ali počez? Najbrž po dolgem, da bi bil dobljeni vzorec zaradi simetrije telesa čim bolj reprezentativen.

Sam predlagam drugo rešitev: namesto vojaških oklepnikov nakupimo še nekaj tisoč traktorjev in se nato brez nepotrebnih žrtev v skupinah po okroglih deset ljudi na agrarno vozilo preko neobdelanih domačih njiv odpeljemo v lepšo prihodnost.

Kamen in pes

Zalučal sem kamen v psa. Kar tako. Saj si zasluži. Ker ...

Ker je zmeraj tako pasji! Ker nikdar ne vem, v katero smer moli taco. In ker mu jebe pes mater. Ker samo laja in ne grize. Ker je njegova mama psica. Pa ker ima rad pri jedi mir. Ker je res pravi pasji sin, ja, natanko zato! ...

Ker sem tudi sam povsem na psu. Ker je vse skupaj ena pasja figa. Predvsem pa, ker niti on ne povoha mojih knjig in ker mi na repu pač ne prinese nobenega drugega izgovora, zakaj sem zalučal kamen vanj.

Mogoče zato, ker ima spodvit rep. In ker prijetno zacvili. Mogoče.

Zalučal sem kamen v psa. Naj se pes obesi, če vem, zakaj. Kar tako. Ker lahko!

Krokarjeva izpoved

Pravijo, da prinašam nesrečo; še ena od številnih laži, ki krožijo o meni. Imenujejo me glasnika smrti, pa sem v resnici le ponižni pogrebec, ki se v spodobni črnini udeleži sedmine.

Trdijo, da sem umazana, nečista žival, hudičev služabnik, ki po bojnih poljih žre trupla padlih. To se jim zdi gnusno. Med seboj se koljejo kot za stavo, ubiti drugega človeka je zanje vsakdanja, tako rekoč običajna stvar – če pa nato kljuneš v njegovo mrtvo oko, te okličejo za izprijenca!