Lučka Zorko Titan, rojena 1981 v Murski Soboti. Trenutno živi in ustvarja v Mariboru. Ukvarja se z lektoriranjem, organizacijo kulturnih prireditev ter pisanjem kritik in spremnih besed. Do sedaj je izdala 4 samostojne pesniške zbirke: Reciklaža kosti (MIKK, 2001), Obdukcija srca (ZKD MS, 2004), Karavana (ZKD MS, 2006), Vreščeče čeri (Litera, 2011), eno kratko zgodbo v zbirki več avtorjev: Štirje (ZKD MS, 2002) in pravljico za otroke v soavtorstvu z Robertom Titanom Felixom: Grimolda (ZKD MS, 2008). Njena dela so objavljena v domačih in tudi tujih revijah in zbornikih (Dialogi, Sodobnost, Rukopisi, Album, Nova kolekcija, La Vocci della Luna, Fili d'Aquilone, Trojna uglasitev podobe, Poetikon …), udeležuje se skupinskih branj in literarnih projektov. Prejela je nekaj nagrad, od katerih velja izpostaviti nagrado Pesniškega turnirja (vitezinja poezije) leta 2009 in listino Univerze v Mariboru za kulturne dosežke. Poleg literature jo zanimajo tudi ostale umetnosti in naravoslovna znanost.

Sama zase pravi, da je tipični predstavnik primatke s pretenzijami ustvarjanja nenaravnih, samo v dodatni dimenziji obstoječih, zrcalno tekočih in spreminjajočih se svetov.

Globoko v žrelu

Žival

Nekje globoko v svetu drhti
topla žival. Čaka. Tam je zato,
da ogreje tvoje srce. A kje je?
Zmrzal je blizu. Tako blizu.
Njen kožuh je zaprašen. Sapa dišeča.
Nekje globoko pod skorjo zemlje,
ki jo rešuješ, ki jo maziliš,
tam utripa njena tuja, začudena kri.
Ko si bil spočet, takrat je iz kamnov
izmezela tvoja porodna voda.
Tvoja popkovnica se je zavila
in se napihnila v gobček.
Placenta je znova zadihala.
Placenta diha zemljo. Placenta diha prah.
Slepe oči so pokukale iz nje.
Gledajo te. Gledajo te hladnega,
oropanega, opustošenega.
Ta zemlja, ki jo braniš, ki jo rešuješ.
Tvoja žival te čaka, žival je od vseh
in je hkrati samo tvoja.
Mala žival, čaka, da se vrneš k njej
in si ogreješ skalo v prsih v njej,
da jo razbeliš kot v peči.
Da z njo zlepiš skupaj mrzla telesa
v tej dolgi, razmesarjeni zimi.

Ko te zamikajo

Ko te zamikajo daljave
se v tebi oči, oči premaknejo
Sova zavijuga, zavije z očmi –
kam? ni dovolj postopanja?
Ko te zamika, da bi hodil,
saj je nekaj tam, tam na obzorju,
blešči se soncu krona in te vabi
se v tebi ušesa, ušesa našpičijo
Orli zakrilijo, obrv namrščijo –
je res treba? kaj dom ni dovolj?
ni dovolj ta skala, to gnezdo, ta zarod?
Pa ne dajo ne dajo miru, žuželke
njih bes je pregibek
in oži tvoje telo v horizontalni prostor
in gibanju daje smer, da hodiš razdalje ki jih ni
magari po vesolju ki si ti
saj prostora ni nikoli premalo
da bi našel neskončno širjavo
po kateri bi razplašil svoje orle
po kateri bi razpesmil svoje sove
in če ne najde koraka, se prostor počasi
v čas razpase in zaokroži po samem sebi
da se najde drugačnega, drugje.
Ne, ni dovolj. Ni dovolj skala, gnezdo, zarod.
Tu si, da bi hodil.

Kopje

Razgrni se. Ti si šotor.
Skrila se bo v tebi, kanja.
Neurje je, ki njo lovi,
in siva, težka strela v njem.
Razvij se. Zastava si.
Morda ti je jezik zavezalo
zlobno sovraštvo do prednikov?
Poliži prvega, ki ti preči pot.
Njegovo telo bo hostija tvoja.
Razpni se. Zadrga si.
Naj vate kot v gnezdo sedejo
veliki, tuji, temni penisi.
Njih seme je penina,
ne boj se, v tebi bo zraslo
žlahtno kopje.
Ne ga vihteti,
utegneš ubiti kanjo,
ki si jo tako skrbno skril pred neurjem.
Ne vihteti kopja.
Poliži prvega, ki ti preči pot,
in reci, tudi če ti bo njegovo kopje
razparalo prsi, reci:
od ljubezni sem umrl, brat, od ljubezni.

Ta pesem je zate

Ta pesem je zate, moja mala.
Za tvoje prosojno srce.
Saj ne, da bi imela drugačno
kepo mesa v prsih od mene.
A zakaj zveni kot črepinje,
kadar te ranim?
Zakaj ne šprica kri, zakaj ni masakra,
moja mala?
Tvoje bolečine zvenijo kot triangel.
Krhko lomljenje steklovine,
ki mi prereže grlo stokrat na dan.
In se vedno znova pobereva,
kot da sva z risanke.
Veliki herojki, ki svet vrtita po svoje.
Pa žal ni tako, kajne?
Sva samo bedni, polulani roži
ob poti, najine sanje globoko v nébesu
sijejo na neko malo brezpotje.
In ta pesem je padli angel,
zagozdena v zemljo kot zarjaveli meč
mrtvega junaka.
Dajva, leziva v temo.
Poslušajva lomljenje stekla.
Morda izluščiva celo kak napev,
nekoliko glasbe. Za odmev. Za odmev.

Diagonala

Globoko v žrelu zemlje
ždi diagonala. Reže te na pol.
Žaga je, ki ti razmigava jezik.
In vendar je v tebi nekaj celega.
Vse tvoje globoke rane,
globoke, da se kopaš v njih,
da utopiš vse svoje živali v njih,
da ne znaš več izmeriti vse te plitvine –
preko njih povezuješ obliže.
Pusti obliže. Rane se bodo pogreznile
skupaj s tabo same vase.
Pusti rane. Sonce zahaja prezgodaj.
Kosi ti v prsih že pojejo pesem večera.
In vendar je vsak dan novo življenje.
Vsak dan je čista pomlad sredi Antarktike.
Prazen ali poln, dan se zrcali v tebi.
Čist in jasen.

Kotišče jutra

Kotišče jutra ni zarja, je noč.
Tudi pečka se zdrzne,
ko obmirujejo klici luči,
v njej sivo vesolje zadoni, ki jo razčesne
v bitje, v dih, in kasneje v oddih.
Tudi ti si pod vekami najtoplejši;
tam, kjer skoz žile preseva le tanka,
zamolkla rdeča svetloba.
Kotišče jutra niso tvoja namnožena srca,
niso njihova sintetična mreženja,
niso njihove hude ure.
Čričkom pripisuj razodetja,
njihovim nedoumljivim narečjem,
in obli dojki lune na prsih neba.
To je sončevo razodetje.
Ko z roko segaš pod zemljino kožo,
da ji iztrgaš svoje lastno tiktakanje,
ne skrbi: ničesar ni, kar bi bilo treba preseči,
ničesar, kar bi moglo preseči nas.
In če je noč kotišče jutra, je jutro kotišče noči,
a je vendarle jutro, ko vstaja luč.

Sivo telo

Sivo telo slutiš v sebi.
Razteza se po meji tvojega telesa.
Meji na zrak, in vendar nima meje,
kadar se z drugim stkeš v dvojec.
Vsak v sebi nosi nekaj tujega.
Nekaj, kar mu oblizne vesolje
v temni noči, ko ne more spati.
Neko sivo telo, pajčevina komaj,
a vanjo se po vrstnem redu tkejo
mušice razuma. Tako malo me je.
Tako malo, in še to pristane
v divjih jezikih teh grotesknih rož.
Nič ni v prsih, ne paraj mi prsi.
Raztelesenje ne bo prineslo
odrešenja. Sivo telo je nevidno.
Tvoja tkivca so tista, ki so poseljena z njim,
ne tvoje votline.
Jezik, v njem siva tkanina posuje
notranje nebo z nečim večjim od mene.
Morda je to le pozaba.
Njena krinka.
Njena deviškost.
Njena neizmerna daljava.

Majhne stvari

Majhne stvari visijo po času naokoli.
Nabirava jih skupaj, uživava v njihovih
majhnih preslastih dušah.
Cepiva se na manjše naju in cepetava
od veselja, kadar se majhne stvari
utelesijo v najinih ustih.
Najina čaša časa je pol-polna.
Gostje, ki prihajajo in odhajajo,
nama kradejo tu in tam dneve iz nje
in jih potem razobešajo barvne
po času naokoli.
Oj, midva sva majhni dve stvari,
cepljivi na dneve in tedne in leta.
Najine duše so cik-cak prostori
in kje se končajo moji in kje se
tvoji začno? Kdo bi vedel.
Te majhne svari. Iz njih včasih
na tihi večer, ko kak dan izzveneva,
zasliši kvartet violin.
O majhnih rečeh nama poje
in v nama za hip zazveni tisto,
Veliko, in se trenutek za tem že izpoje.
In naju hipec zatem že izpije, obesi večer
naokoli po času k tem majhnim,
majhnim stvarem.

Antene

Nekaj se lomi v tebi.
Črepinje slišiš, kadar sežeš vase,
in roke porezane točijo kri,
ko se ponoči objemaš med spanjem.
Antene, pripete na tvojo lobanjo,
so nekaj ujele. Bim-bam svetov,
daleč od naših, a tu.
Kaj se lomi v tebi, je pesem?
Kaj se lomi v tebi, je čas?
So prostori, ki si jih, ne vedoč za
njihovo krhkost, pohodil kot slon?
Zjutraj so roke cele in tiho je, tiho.
Nič ne rožlja, kadar hodiš med
vsemi temi ljudmi, in tudi oni so
tihi, kot da so mrtvi od znotraj.
Pa niso. Le noč vas razdvaja,
devička, sami ste z njo, da požira
zvoke vašega lomljenja.
Vreče črepinj in v vas malo, zrelo
in trdoživo usnjeno srce,
napolnjeno s spominom na čase,
prostore, stisnjene v pesmi, saj
pesmi so, kar odzveneva,
kadar se lomijo časi, prostori in sence.
Hodiš in sproti brišeš sebe s poti.
Antene našpičene v nebo štrle.