Patricija Dodič - Patra, rojena 1969 v Kopru. Živi v Ilirski Bistrici in dela v Kozini kot bibliotekarka Kosovelove knjižnice Sežana. Je predvsem pesnica, ki jo privlačijo tudi druge umetnosti, npr. slikarstvo, fotografija (s katero bi se, pa se še ne ukvarja), ples. Svoja dela objavlja v vseh znanih in manj znanih literarnih revijah. Piše tudi misli o knjigah in članke o literaturi. Do sedaj je objavila dve samostojni publikaciji: Pet minut blaznosti (Literarno društvo Ilirska Bistrica, 2008), Črno obrobljene oči (Kulturno društvo Vilenica, 2009). Sama zase pravi, da je svojstveni, povečini smejoči se odbitek, ki ima okoli sebe rad iskrene, dobrovoljnodušne ljudi.
Sobota, ko se tople dlani izklapljajo
V soboto …
ob 7.06 se z navijalkami na glavi pometa borjač.
Ob 7.09 ptice uradno odprejo pomlad.
Ob 7.59 objameš drevo, ki si ga posadil ravno prej.
Ob 8.36 poslušaš čarovnika iz Oza.
Ob 9.12. vzameš antibiotik, da bi se ti nebo zdelo še bolj živo.
Ob 10.45 se zazdiš suhocveten. Se zaliješ.
Ob 10.57 z izpranim glasom pozdraviš slečene obraze.
Porišeš mizo z rožami in sonci in še čim.
Prodajalec nakita s posebno modrimi očmi in imenom,
ki si ga poznal že stoletja, dviga gladino morja.
V soboto ti na tople dlani nekdo izkaplja svoj obraz.
In si srečen. Ker je skoraj vsak dan tako.
Gratia sui
Ali iz ljubezni
do same sebe. In sanskrta,
ki mi je tako podoben. Živela bi
zunaj izvirnih partitur. Ali z barvo
lahko spremeniš človekovo strast? Odvisno
od formata šepeta. Odvisno
od ekoloških misli. Kako je pod večer
prijezditi v naročje? V Babilonu
so slabovidnim prebirali knjige. Bi jo kdo meni
prebiral danes zvečer? Potem
bi na svet gledala skozi smaragd.
Skozi metulje.
Skozte.
Utihniti vase
Nihče ne vpraša, če sem, če nisem, če bi, če bom, ali to.
Me povabi v snežne krogle, med ognjemete ali kam.
Mi reče, da sem podobna mokremu pepelu in snežinki v luži.
Na mizi metin čaj.
Skodelica z imenom.
Težko se je vrniti, če čezse nisi nikoli šel.
Težko je govoriti o samoumevnosti, če nelegitimno utihneš vase.
Težko se je izogniti belemu v sebi, ko te črna vpija le zase.
Težko je razumeti, da ti pri 40 stopinjah lahko zamrzne srce.
Ko prineseš lastno sonce
Z njim obsiješ tu in tam
obraz. Prineseš
dež. V mavrico zaviješ otrplost
duš. Prineseš
ljubezen. Jo kot pršeči vrelec
razkropiš med kamen, objet
v Antigono. Med sence,
malomarno razpete čez telo.
Med sivine, zjutraj
oprtane na rame. Ko prineseš
svoje lastno sonce.
Z njim
razdevičiš svet.
Začni vsak dan z nasmehom
Na povodcu si pelješ srce.
Malo sem.
Malo tja.
Trdno.
Ali ohlapno.
Na kratko.
Na dolgo.
Tik ob.
Ko se utrujeno sesedeš, si prižgeš cigareto.
Jutri nehaš. Zagotovo.
Na povodcu boš pripeljal
Čas.
Sneži/Janu, ki se je iskal v belem
Nekaj agonij v neznanem wc-ju. Nekajdnevni izhod. Po zaprtem, odprti oddelek. Norec
namesto preroka (si mislim). Veš, nepotrebno je (poveš). Travma rojevanja (razmišljaš na
glas). Big Bang – tam se vse začne (menda). Veliko spiš (zaradi tablet, poveš). Zaradi
strahu (rečeš). Da bi odrasel (saj vem). Ko odpreš oči, v ozadju violina. Drugače je –
znotraj. Le kaka snežinka se tu in tam stopi. Čreda divjih konj v snegu ne pušča sledi. V
Mariboru ... sneži.
Če bi …
Če bi želela izustiti besedo nebo, bi jo morala pomesti. Izmiti iz nje vse, kar tam nima
kaj početi. Če bi želela napisati besedo sneg, bi morala z drevesa stresti snežinke na
lase. Če bi želela narisati besedo vrba, bi morala sesti na tla, poslušati starodavne
zgodbe. Narediti korak ali dva. Če bi želela začutiti besedo človek, bi morala pripeti
telo na telo, usta na usta, dlan ob dlan. Se pobarvati oranžno in rumeno. Nositi sonce,
spleteno v kitko. Si namiliti dušo z vonjem žafrana in strasti. Če bi želela biti, bi se
morala samo uleči k tebi.
Ali zmore sonce prodreti vate?
Kot moški, ki ti z jezikom razgalja sramne ustne?!
Ki ti razgalja samoto in še kaj.
Ki ti s prsti boža vulvo.
Ki te draži.
Ti ščipa prsne bradavice.
Ali zmore sonce tako prodreti vate?
Ostati v tebi?
Se izliti v popek in čez?
Ali zmore?
Ali sveti po tvoje, njegovo, njeno?
Ali se z žarki zlekne obte?
Ti poliže vrat in brazgotino na roki?
Se sonce znoji, prilepljeno nate, čisto do roba in čez?
Ali veš, da lahko dan sveti potiho?
Ali veš, da noč lahko le glasno s temnino slepi?
Ali zmore sonce prodreti vate?
Potiho?
Na glas?
Kadarkoli?
Zmore, ti rečem.
Hvalnica
Lahko bi ti kot milijone let izrekala hvalnice.
Lahko bi te kot stoletja poprej gledala v zatilje.
Medtem ko spiš, obrnjen na drugo stran.
Lahko bi ti božala ritnice.
Ti spraskala mozolje.
Zagrnila zavese.
Pobila komarje.
Gledala vzhod.
Lahko bi ti ustavila kazalce.
Bi se delala, da jih ni.
Da ni obrazov, želja.
Da ničesar ni.
Da ni meja.
Lahko bi te zbudila.
Ti rekla, da sanjaš.
Da zapri za seboj.
Lahko bi.
Pa le onemim.
Pahnjena v kataleo nevidnega smeha.
Všečiš mi, ti šepnem.
In spet zaspim.