Nevenka Miklič je rojena leta 1982 v Mariboru. Živi in dela v Ljubljani. Je pesnica in knjižna ilustratorka. Svoje pesmi objavlja v revijah v Sloveniji (Dialogi) in tujini (Album, BiH). Sodeluje pri projektih Poezija na mestnih ulicah in Rokerji pojejo pesnike. Za seboj ima več samostojnih in skupinskih literarnih nastopov. S pesmijo Kraki se raztezajo se je leta 2010 uvrstila v finale Pesniškega turnirja. Med drugimi je ilustrirala slikanico Zvezdica Lučka Marije Magdalene Novak (Educa, 2012). V pripravi je njen pesniški prvenec Ideali.
Zase pravi, da je med prvimi v molčečnosti, čeprav se vsak dan bori proti tej svoji nadležni hibi.
IDEALI
*
Skrit pod kamnom
preživljaš svoj
globoki mir.
Posušen od vetra
in ohlajen od megle.
Ne rabiš drugega kot
tropa divjih koz,
da zdrvi čez tebe.
*
Zaradi tropske vročine je mir,
okna gledajo v tišino sonca.
Samoten si, da lahko pišeš.
Ker ne znaš biti z ljudmi,
ne upaš biti sam.
Samoten si, zato ne poješ,
nimaš močnega glasu.
Včasih moliš za koga,
potem vse prekličeš,
ko ga srečaš.
Veš, da te ne ljubi in te je
sram.
Samoten si, zato napišeš
tisoč pesmi o samoti.
*
Kot da ni nič,
nastajajo pošasti
v od lune osvetljeni sobi.
Imajo bele oči in lezejo
po pohištvu,
kakor zrak,
ki ga izdihuješ.
Iztrgan iz postelje
visiš na nedoločeni višini,
pomirjevala padajo iz tebe
ter dežujejo, dežujejo.
Majhni ljudje
Majhni ljudje imajo
globoke in nerazumljive oči.
V njih so dvoboji tišine
in nekih odsevov,
najbrž preteklih.
So več kot prisotni,
oni več kot govorijo
in več kot ranijo.
Oni se ne dotikajo,
ne pripovedujejo,
oni včasih veliko kadijo
in več kot molčijo.
Oni ne vem kdaj in koga ljubijo,
kdaj in koga sovražijo.
Oni se premikajo in stojijo
z isto hitrostjo.
Oni so skrivnosti,
oni so neopazne gore v daljavi.
*
Pusto je življenje
tam gori,
na pašnikih,
pod izruvanimi gorami.
Rada bi segla po prikaznih
iz globin,
po izumrlih krajih,
po telesih,
ki imajo okus po bolečini.
Mali vrabci se igrajo
z mojimi lasmi,
čutim slabost,
ki me povezuje s
prejšnjimi dnevi.
Tiktakajo gozdovi, pašniki
in gore,
nebo me je pustilo samo.
Ležim tam ploska
in se tiho smejim,
med kamenjem in zemljo.
*
Ti živiš na drevju,
ješ druge,
ki živijo na drevju,
velika si in razkošna,
brez vesti in brez žalosti.
Ponoči si temna kot lubje,
utripaš kot čuvajka
neslišno
in zreš v noč,
ki je polna plena.
Lepa si in mečeš senco,
ko letiš,
ne nosiš otrok,
nosiš razparane živali.
*
So deli živali,
rastlin in ljudi,
ki živijo v enem kosu
in se imenujejo praoblike,
prastrahovite mačehe,
ki vohljajo za človekom.
Kamor gre, ga vidijo
z velikimi očmi,
ki so tudi ušesa
in tudi konec koncev
vse v enem,
v enem znotraj enega,
ki gleda svoje rane.
Ljubimca
Ljubimca,
ki sta eno in enaka,
sta prijatelja,
sta zelo sama drug z drugim,
bolj sta sama drug z drugim
na svetu,
kot če bi bila sama
drug brez drugega.
Ljubimca,
ki sta imela
različne posteljice,
različne igrače,
različne popotnice,
sta drug z drugim,
kot bi se rodila brez
mater, iz samega popka.
Ni več potrebe po žalosti,
ker ni preteklosti
in ne prihodnosti,
ko se eno
razleze
na neskončno.
*
Oblečena sem v
žgečkljive
iskrice.
Ko hodim po
cesti, gledam
neprave ljudi,
na neprava
mesta.
Ni milosti
za nevrotike.
*
Pride takšna zima,
enako mrzla
odznotraj kot odzunaj,
meso postane suho tkivo
in pozabiš na dobro v ljudeh.
Moja pot se je zavila –
nekako čudno,
je podobna tistim
nasekanim deblom,
tistim nemogočim vejam
in tej ravnini brez konca.