Denis Škofič

 Foto: MKC arhiv

Foto: MKC arhiv

Denis Škofič, rojen leta 1985 v Murski Soboti, je absolvent študijskega programa Slovenski jezik s književnostjo na Filozofski fakulteti Maribor. Živi in ustvarja v Dolnji Bistrici. Od leta 2010 je urednik za prozo in literarno kritiko študentske literarno-jezikoslovne revije Liter jezika. V letu 2011 je začel v Večerovi Čitalnici objavljati literarne kritike in je avtor spremne besede k pesniški zbirki Vreščeče čeri pesnice Lučke Zorko. Piše poezijo in kratko prozo ter je zmagovalec Pesniškega vrtiljaka 2011 in finalist Pesniškega turnirja 2011 za najboljšo neobjavljeno pesem v slovenskem jeziku, ki ga organizira Založba Pivec. Njegova poezija je objavljena v Dialogih, Lirikonu, Litru jezika in je bila tudi predstavljena v radijski oddaji Literarni nokturno. Zvočnim posnetkom pesmi v prozi lahko prisluhnete na naslednji povezavi:

http://tvslo.si/predvajaj/denis-skofic-pesmi/ava2.132816040/

Trenutno pripravlja svojo prvo pesniško zbirko Pesmi v prozi. Zase pravi, da je zasvojen s književnostjo.


Pesmi v prozi

 

Ko se človekova maska priliči obrazu zemlje,

se zemlji izlije oko.

(René Char)

 

*

Med številnimi zelenimi preprogami, pretkanimi z različnimi raznobarvnimi vzorci, je stala z modrim prtom pogrnjena miza. Sivo-črn natakar z nosatim kljunom se je sklanjal nad njo. Prestrašil je ribeže, ki so poblisnili s topimi rezili. Ti so nabrali v gube moder prt in iz njih se je dvignila kristalna vaza, ki je takoj za tem razpadla v koščke steklenega blaga, ki so udarili ob stranice razmetanih zloženih zelenih prtičkov, na katerih so ležale sveže zmečkane kepe, bele serviete. Kako sem vedel, da so sveže zmečkane? Ker so se počasi razpirale.

Dolgi tanki prsti rjave roke, ki se je napenjala izpod do komolca spodvitega, v velike kolobarje nagubanega rokava težkega mucastega temnozelenega plašča mlade mulatke z ogromno kučmo prav take barve kot plašč, so segale po belem čajniku, ki so mu v ravni vrsti sledile skodelice. Ob sklanjanju ji je iz žepa padel črn nalivnik, v katerega držalu je frfotal plastičen trak odtrgane ovojnice cigaret in poletel na enega od belih kep. V levem kotu je nekaj nagubalo moder prt v podolgovat kozarec s pecljem, v katerem se je za kratek čas zazibala zlata penina svetlobe, nato je vse razpadlo v steklene koščke blaga.

Na levi strani je bilo ogromno okno, za njim popolna divjina. Velikanske sekvoje stolpnic so rasle proti nebu, nekatere so se ga celo dotikale …

 

*

Kokon dneva se izlega iz metulja noči, svila svetlobe prede gosenico gozda. Smaragdni valovi travnika bučeče butajo ob boke barke ribnika, v katerem raste voda, mah, ki ga muli čreda ovac za jaslice žeje. Adamovo rebro gloda pastirjevo meso duha, čigar Panove citre ust preglašajo cerkvene orgle v njegovih prsih. Morski ježki mest živijo na veliki nogi, ne meneč se za skalnato laguno oblakov nad sabo. Bljuvač ognja, ki izkašljuje ledene rože na steklo lista, sedi na ramenu cirkuške opice, ki izvaja akupunkturo hrbta knjige. Vrač je vrgel slonokoščene stolpe v klobuk pustolovca in zdaj prerokuje iz njih prihodnost. Naselja poplavljajo cunamije. Ledeniki so se zatekli na pleča polarnega medveda, bežečega pred kurentom, ki se je opasal s cerkvenimi zvoniki, na njegovih rogovih vihrajo pisani trakci, zastave Zahoda.

 

*

Travne bilke snega so ji udarjale ob noge, ko je tekla skoz zasnežen vrt. Na ramenih debla je stal trop jelenov. En drugemu so iz rogovja jedli listje zime. Tesarji neba so ji v prsi izdolbli ptičjo hišico, sama je vanjo nasula semena, da bi privabila pernato žvrgolenje. Obstala je kot vkopana, ko je v krempljih ograje zagledala ptice z vrvicami v kljunčkih, na katerih so visela trupla ptičjih hišic.

  

*

Jutro je črvivo od hrupa, v ušesih gnijejo besede, trohnijo zvoki. V zrak se zažira rja zasoplih jeklenih konjičkov. Tišina je vsa plesniva, ni več užitna, tudi v pečkah se čuti klice. (Zlato-rumeni klobčič počasi plete modro platno.) Izrečem molje in dan pred mano obstane gol.

 

*

Sezuj moje srce, da z bosim nagonom stopim vate. Sleci mojo ljubezen, da te gola sla prevzame. Spraskaj vso krščansko navlako z mene, da zareži krvavo meso. Zagrizi se v mojo adamovo jabolko, požri me do evazoričnih pečk in si jih suvaje zasadi vase, da zrasem v tebi drevo spoznanja kačjih korenin.

 

*

Ne moreš govoriti, hiša, saj vem, da ne moreš. Ne molčiš iz trme. Ne, ne, ti nisi trmasta in muhasta. Ti ne moreš govoriti. Tvoja vrata ostajajo zarjavelo zaklenjena in s strehe visijo ledene zarjavele sveče ključev. Motno rumeno človeško oko je vzšlo nad tvojo zarjavelo streho in iz ledenih sveč je začelo škrtati kapljice. Vse je preplavil molk. 

 

*

Zima, težka siva mrena, je prekrila nebo in mrtvico, ki še samo slepo bolščita. Narava se je nemudoma brez sramu slekla do golega. Nas pa je zmrazilo ob pogledu na slepoto, zato smo se oblekli v hiše.

                   

*

Človeštvo se za vsako svetovno vojno našemi v Ikarov padec in požge poletje v zimo, da bi čim prej priklicalo pomlad. Poglej – popki, ki so pred kratkim pognali, so se že začeli razcvetati v prve plamene.