David Bedrač, rojen leta 1978 na Ptuju, je pesnik, esejist, piše literarno kritiko in članke s področja literature in kulture. Je avtor štirih pesniških zbirk za odrasle: Neskončnost (1998), Poezija pomolov (2001), Pesmi iz šipe (2006) in Centimetri sveta (2010). Njegove pesmi so prevedene v več jezikov, sodeloval je na festivalih in srečanjih s tujimi pesniki.
Piše tudi za otroke. Izdal je zbirki otroških pesmi – slikanico Pesniška hiša (2008) ter fotkanico Gugajčki in gugaji (2010). Poezijo za otroke objavlja v revijah Ciciban in Cicido.
Pomembno je tudi njegovo mentorsko delo, med drugim vodi Ptujski literarni klub.
Je prejemnik več literarnih nagrad, npr. nagrade Ptujska oljenka (2007).
Trenutno je vpisan na doktorski študij s področja najsodobnejše slovenske lirike na Filozofski fakulteti v Mariboru.
Zase pravi, da mu poezija pomeni način življenja in gledanja na svet. V vsem najde kaj navdihujočega in kreativnega, kar je še zlasti pomembno v zadnjem času, ko se na vsakem koraku sliši beseda kriza. Pravi, da je lahko tudi krizno obdobje prostor novih idej in umetniškega vzdušja.
Štiri zaporedne oblike
Morda
Morda sesti v senco,
zaznati stoletja pred in za nami,
morda padati skozi uro,
biti umetnik,
ki kleše lastno senco,
da bi bila virtuozna na soncu,
goreča kot levi v savani,
šokantna kot utopljeno dete v ribniku,
da bi bila mehka in gladka kot rjuha,
ki pokriva vse postelje tega vesolja
in se dotika sleherne kože.
Morda dosegati.
Morda vrhove. Morda nedosegljiva dna.
Morda pustiti, da se vsujejo snežinke
skozi telo
in se skepajo v popek.
Morda se skriti v prste
in pobožati vsak trenutek,
ki ti je namenjen,
morda …
Morda le izklopiti telefon,
zapreti vrata, okna in oči
in poslušati,
kako osupljivo ti bije srce.
Jutro na vlaku
Dvigneš veke,
da vzidejo kot sonce izza gričev,
odpreš vrata,
odpreš okno,
odpreš prste
in si vanje naloviš jutranji veter –
potem jih povohaš
in osupneš,
koliko vsega je na njih
in kako daleč lahko sežeš z njimi.
Odpreš usta,
ki so vso noč rasla v jeziku
in zbirala okus,
in vase naliješ ognjeno jutro
in si živ do roba in še čez.
Nazadnje spustiš v sebe prste pokrajine,
ki drsi mimo tebe,
in jim pustiš,
da se te dotikajo tam,
kjer se te niso še nikoli.
Sprehodi za pesmi, pesmi za sprehode
Greš na sprehod.
Mimo vetra in veter mimo tebe,
mimo zvezd, ki ostajajo zadaj in zgoraj,
mimo trgovin, ki bodo počivale do jutra,
mimo zapornic ...
Greš na sprehod.
Na enostavni sprehod mimo postaj,
ljudi, vlakov, pločnikov in belih črt sredi cestne hitrosti –
to je sprehod po lastnem vratu:
žile v njem so čas, čas v žilah pesem.
Greš na sprehod –
pesem sprehaja tebe in ne ti nje.
Nakupovalci
Brskaš po policah. Lep zasnežen jogurt –
lonček, ki vsebuje sneg, si misliš.
Kaj si misli dekle, ki ga tudi kupuje?
Misli na belo mleko, na kri,
ki prekriva dno lončka in njenega življenja?
Kaj pa starec? Kaj pa on? Je pomislil na vojno,
ko je snežil strah in se strdil v smrtno pokrajino?
Brskaš po policah. Razkošna čokolada –
lahko bi se namazal z njo in postal temen
kot arabska lepotica, črn kot Nimba.
A tudi fantu na levi prinaša to misel?
Na kaj misliš, fant? Na telo ženske ali
na telo čokolade, ki bi jo lizal s telesa ženske?
In kako strastno namaka svoje oči tista ženska v čokolado.
Zakaj polaga svoj pogled vanjo?
Zakaj osvaja riž, ki je v njej?
Zakaj niža ceno z jezikom denarnice?
Zakaj jo hoče in noče obenem?
Brskaš po policah. In polniš vozičke.
In jih odrivaš proč, a se vrnejo.
Pokličejo te. In ti pritečeš in kupuješ.
In pri blagajni se ti denarnica sumljivo
raztegne, stanjša, posuši in pade,
kot jesenski list, ki ga odtrga veter z veje.
In te prodajalka lepo pogleda
in ker se med nakupom s svojim vozičkom
nisi v nikogar zaletel,
dobiš še srebrno nalepko za brezplačno parkiranje
prihodnjič.
Zelo, zelo daleč
In takrat je zemlja na obeh straneh,
zunaj in znotraj,
in takrat se spojimo
in spolzimo v vse smeri,
povsod smo in nikjer,
v vse razpoke gremo,
daleč,
zelo, zelo daleč:
milimeter proč.
Midva na pločnikih, pločniki na prsih cest
Sva,
da poklanjava usta pločnikom,
dlani izložbam
in popek steklu,
da zlezeva v prsno luknjo
in se zamašiva v srce,
da sva zvonik in čelo,
ki je prtljažnik vsakega telesa.
Sva,
da prehitiva,
da utrujena sedeva ob cesto
in drsiva s pogledom čez noč,
na pol določena,
na pol naključna,
in takrat je jasno:
Midva na pločnikih,
pločniki na prsih cest.
Bistvo življenja je make-up
Na začetku kreme skočijo nate. Vse se odprejo. In te zalijejo.
Najprej postrgajo s tebe zunanjo plast bivanja.
Potem tečejo. Po telesu. Kot beli traktorji po rjavem polju kože.
Mozolji pokajo kot vrelci sreče. Rjave pike se redčijo.
Madeži požrejo belo bombo kreme, da jih raznese.
Kreme se sprehajajo čezte. In se zaletavajo v izpuščaje.
Vse izginja. Vse se peni v smetani kreme.
V ušesa zleze polž, ki pograbi vse gube tvojega obraza
in jih z velikimi rokami vleče za seboj v polžjo hišico laži.
In potem se ponovno pojavijo madeži, izpuščaji, mozolji in gube.
In celo življenje tavaš od police do police
in iščeš pravo kremo zase
in se vedno bolj bojiš, da je ne boš nikoli našel …
Samotnikom
Precej samotno je na tem svetu.
Včasih se s kom pogovarjaš v trgovini.
Ga gledaš pri tem v oči. Usta.
Ga gledaš, kako zdolgočaseno ob tem liže
bonbon ali žveči žvečilno.
Ga gledaš, kako trzne z roko.
In medtem pomisliš na vesolje,
ki nima drugega kot sebe.
Kako samotno mu mora biti –
in mi smo v njegovi samoti
in nekdo drug je v naši.
Snemalec
Približaš se nekomu.
Snemaš ga. Snema te.
Približaš se. Približa se.
In med snemanjem drug drugega sploh ne opazita,
da vaju snema še milijarda skritih snemalcev
in da vsi nastopate v isti oddaji.
Zmečkane bližine
Nekateri so daleč,
skratka: so tam.
Nekateri so zares daleč,
skratka: bili so tu.
Nekateri smo tu,
skratka: tako zelo daleč,
da se lahko zmečkamo
z rokami bližine.