David Bedrač

Foto: Katja Bedrač

David Bedrač

 

David Bedrač,  rojen leta 1978 na Ptuju, je pesnik, profesor slovenščine in doktor literarnih ved, piše literarno kritiko in članke s področja literature in kulture. Piše tudi strokovne in znanstvene članke. Je avtor šestih pesniških zbirk za odrasle: Neskončnost (1998), Poezija pomolov (2001), Pesmi iz šipe (2006), Centimetri sveta (2010), Tanka molčanja (2013) in Tvoj nakupovalni voziček (2014). Njegove pesmi so prevedene v več jezikov, sodeloval je na mnogih festivalih in srečanjih s tujimi pesniki.

Piše tudi za otroke. Izdal je tri zbirke otroških pesmi: Pesniška hiša (2008), Gugajčki in gugaji (2010) ter So že smehci k vam prispeli (2014). Poezijo za otroke objavlja tudi v revijah Ciciban, Cicido in Zmajček.

Pomembno je tudi njegovo mentorsko delo. Vodil je številne literarne delavnice in izpeljal predavanja na temo literarnega ustvarjanja. Je prejemnik več literarnih nagrad, npr. nagrade Ptujska oljenka (2007). Doktoriral je s področja najsodobnejše slovenske lirike.

Rad pove, da je poezija najfinejša in hkrati najostrejša govorica, ki je bila dana človeku, zato v njej vidi velik razvojni potencial tudi v teh časih, ki tako suptilnemu jeziku niso vedno najbolj naklonjeni ...


GOLOKOŽJA

I

IZREZOVANJA

 

Med padanjem navzdol

pesmi zanihajo

s škarjami v sebi

in same sebi izrežejo

globoko papirnato srce.

 

Ko padejo,

se prišijejo

med platnice morja

in pljuski se povežejo

v slano pesem

okoli tvojega telesa.


II      DROBLJENJA

 

Ladja se guga –

kot pesniška zbirka

na prsih bralcev.

 

Rdeča luna

kaplja z neba,

v pesem se je vrezala

po valovih do obale.

 

Galebi so verzi,

iz svojih sanj sipljejo

glasen pesek

v dolino besed.

 

V morju je večer,

s črkami se oprijema

belih ladij –

papir je pristanišče.

 

Po goloti diši,

ko se kitice slačijo,

ena za drugo,

njihove črke

se drobijo

kot školjke

pod tvojimi stopali.


 III      SPUŠČANJA

 

Ravnotežje sonca

in odprte skodelice si,

čoln na gladini čaja,

obraz zlate kamilice,

ki se naliva v kožo …

 

In vse to je uravnoteženo,

ko spustim ladjice po tebi,

iz svojih v tvoja usta,

in ko se v daljavi dotakneta

dve bela vatasta oblaka.


IV      PENJENJA

 

Vzameš žličko,

miniaturno kopje,

in kavi prebodeš obraz.

 

Potem jo mešaš

v zaljubljene krožnice,

da se zavrtiva vanje,

da se čutiva

po njihovih črtah,

da utoneva zatem

v požirek dveh penečih src.


V      PRELIVANJA

 

Toplota se slači

preko nihajočih ladij,

v grm dotikov se razleti,

v tople krogle tvojih prsi.

 

Morje je na dlaneh:

nanje so naliti moji prsti,

ki se prelivajo skozi tvoje,

ko se tvoji prsti prelivajo

nazaj v moje.

 

Tak večer je to:

prelivajoči prsti

in slankast jezik,

ki kroži

okoli morja

v tvojem popku,

dokler galebi ne odvežejo

jutra iz vreče noči.


 VI      PLJUSKANJA

 

Zaljubljeni plavalec sem,

ko kravlam po tvojih žilah.

 

Na nebu so mišice ljubezni,

ki jih predre zavesa galebov,

ko letijo čezte –

razsipljeva se

po laseh jutra,

valovi se povežejo

v grm slanih morskih strel.

 

Vse je globoko

in tiho zatem,

dokler ne rečeš:

»Danes je obzorje

take oblike,

kot bi se strdilo

v neskončnost …«


VII      NANAŠANJA

 

Vreme tvojega telesa

je travniški zvonček,

ki sem mu malo prej

sonce obesil

z jezikom

med bele prsi.


VIII      SPANJA

 

Ko spiva,

ocean nima zvoka,

ima pa oko,

odprto na gladini,

da opazuje zvezde,

kot bucike,

zapičene v črno blago,

da okuša fluor lune,

ki teče iz njenega

zelenega grla.

 

Ko spiva,

se gora napenja navzgor

in še bolj pritisne v tla,

med mahove,

da ji spolzijo med kamnitimi prsti

na stopalih ljubezni.

 

Ko spiva,

listam tvoje lase

kot telefonski imenik

in iščem številko,

v kateri spiš.

 

Potem te v sanjah pokličem,

preko svojega telesa,

da se zdrzneš,

z ustnicami pomežikneš

v mojo nočno govorico

in se še močneje stisneš k meni.


IX      BESEDOVANJA

 

Če jih naženeš,

besede letijo,

kot plahi metulji

skozi pokrajino pesmi,

naravnost v njeno pest,

da jih zdrobi v lepoto.

 

Če jih vržeš v zrak,

lebdijo same v sebi,

kot zaljubljeni noži,

ki vrežejo nebo

in potem padajo

skozi verze verzov.

 

Če ležeš k meni,

besede izginejo:

dovolj je roka,

ki zdrsne skozi sobo

in odpre telesi.


X      PADANJA

 

Padava

v sprožilec oblike,

dotiki se tuširajo

skozi naju,

večkotna sva

in mnogih dotikov …

 

Padava,

ko se noč razneži

po tvojih licih.

 

Preden zaspiva,

pihne iz ušes časa

globok molk

in vesolje

je skladno z nama

kot bel list

z belo pesmijo.


XI      DOTIKANJA

 

Dotikati se v X,

lesti v dotik

in misliti

na tvoj magnet

in omamljati okna,

da lezejo iz sten

kot stekleni valovi

oddaljenega oceana.

 

Dotikati se v sredici

črke X

in dišati po lesu,

ki leži v prsih

vsake črke,

in se spomniti

na školjko X,

ki se je predrla

z oceansko šivanko

in se stopila

kot kri

v žilah vode.

 

Vsak dotik je X,

ki zdrsne med nama,

vsak X vsebuje

drugačno nežnost,

ki se sama vsrkava,

ki sama kroži,

ki se nadaljuje

do sebe –

do tebe k meni.

 

Potem se dotakneva

riža dveh duš

in naju morje povleče

skozi X tokov

iz svojih globokih oči.


XII      VZLETANJA-PRISTAJANJA

 

Bila je pesem,

bolj krhka od peska,

mehkejša od biskvita svetlobe,

občutljiva na dotik,

na branje, na šepet, na tišino,

da sva jo samo gledala

kot mehko dete poezije.

 

Bila je pesem,

prhki kupček prahu,

ki jo je oceanski veter

spihal iz najine sobe,

da se je razblinila

kot pršeč roj črk

v usta zvezd.

 

Bila je pesem,

lahka kot papirnat robec,

ki še vedno vzleta

in pristaja

iz tvojega v moj,

iz mojega v tvoj

žep ljubezni.


XIII      LEŽANJA

 

Lahko se prepara konj

iz konjušnice oceana.

 

Lahko teče skozi sijajni rep,

lahko drobi,

sestavlja,

drobi,

sestavlja, …

 

Lahko svet potegne

v svojo grivo

čez beli grič morske kože

in izgine

v nevidnem vedru zvezd.

 

Lahko se razpara

kot sol v glasbi

in razpade

v nove konje

in zlato grivo na valovih.

 

Lahko pa leže med naju,

si poliže toplo mlečno srce

in naju zasiti z lakoto.