Anja Golob
Anja Golob (1976) je študirala na ljubljanski Filozofski fakulteti filozofijo in primerjalno književnost. Ukvarjala se je s pisanjem gledališke kritike, deluje kot dramaturginja in publicistka, prevaja ter je lansko leto s skupino somišljenic ustanovila drobno založbo VigeVageKnjige, kjer se udejstvuje v več svojstvih. Poezijo revialno objavlja doma (Literatura, Apokalipsa) in v tujini (Edit, Jahrbuch der Lyrik, Wespennest), izdala je dve pesniški zbirki, V roki (2010) in Vesa v zgibi (2013). Živi med Ljubljano, Brusljem in Londonom.
Peteroboj
RAVNOTEŽJE
»Morte vedet, dekleta, da je ena najvažnejših stvari v življejnu – obdržat ravnotežje.«
Ne čakaj na maj (F. Čap, 1957)
Dovolj natančno si lahko predstavljamo,
o čem razmišlja šolar, viseč z brado nad
drogom, ko šteje sekunde in opazuje
zehajočega učitelja športne vzgoje
s štoparico – toda kaj je z drogom?
Najprej te vklenejo med ostra kovinska
nosilca, nakar se te ves ljubi dan
trdno oklepajo pari potnih dlani, ko se
toga telesa trudijo pretentati
čas in gravitacijo – kaj si misli drog?
Ali tehtnice, kaj občutijo, razklane
med dvoje, ki ni nikoli docela enako?
Ta absolutna neznosnost nenehnega
izenačevanja, ta absurdna potreba dvojega,
vsaj po nečem soditi v isto, pripadati.
K sreči ne berejo Hegla in ne vedo, da a
ne more biti nikdar enak a, ker je, kar je
nekaj, vselej eno, nikdar isto. Ni spolnega
razmerja, sedanjosti in – ravnotežja. Ni da ni.
In tudi vaja z drogom je le preizkus, še eden
v vrsti mučnih testov vzdržljivosti pri
osnovnošolski telovadbi, toda –
kaj drugega je življenje?
Tam nekdo vzdihne: »Moj bog … življenje,«
ko drugi vzklikne: »Moj bog: Življenje!«
STOPNICE
govorijo z menoj
šepetajo z glasom, ki že dolgo
ni videl vode
samo z njimi govorim
ko mi je dolgčas, oblečem jopo,
zaklenem vrata in hodim
ko se spuščam, žužnjajo
v mirni plimi,
ko se vzpenjam, me spodbujajo
s svojimi stoki
vem, katere me najteže
prenašajo,
vem, katere trmasto molčijo,
naj nanje naložim karkoli
samo z njimi govorim,
samo z njimi
veliko jih je
in mnogo tega so doživele,
dosti vedo, precej imajo povedati,
če k njim pristopiš s pravega konca
veliko jih je,
pri miru stojijo, nikamor ne gredo,
nikamor ne peljejo
ko se vzpnem nazaj in odklenem,
vselej vstopim v drugo sobo,
ki je nova z isto ihto,
kakor moram biti jaz
S TEMI ROKAMI
S temi rokami,
kaj delam z njimi, za kaj so mi?
Te roke, šle naj bi med knjige,
razpirale liste, obračale platnice, zagnano,
radovedno?
Bile naj bi delavske,
znale naj bi prijeti grablje, motiko, vile za seno,
pa klešče, kladivo, ključ št. 14 –
in med odmori sendvič, Cockto in karte za tarok?
Te roke – znati bi morale ljubiti,
nazorno kazati, ko obožujem,
dvigati čaše, vešče sukati pribor, malo kasneje
na hitro stisniti taksistu bankovec
z malomarno gesto drobiž, prosim, obdržite,
neučakano napasti ploščico za dvigalo … ter se nato
divje in drzno ubadati z obleko, biti
spretne, a neusmiljene z gumbi, tenkočutne z zadrgami,
odločne z zaponko, oj, zaponko modrca –
da bi se mogle nato v stiku s kožo razplamteti,
zagoreti v neučakanem ognju opotekavega božanja,
praskanja, drgnjenja, draženja, trganja, vasovanja,
hrepeneč, da ta čudežno čutna tkanina njene kože
nima konca?
No, pa ne – ne te roke … Kar edino znajo, je držati
druga drugo za tolažbo …
in tu in tam pisalo.
ŽILE ŽICE
To se mi sanja: žival ima prste.
Leži na boku, gledam jo s hrbta,
glavo sklanja naprej, kot da je
plašna, in rahlo ritmično niha.
Z mehaničnimi, praznimi gibi
brska po raztrganini, prsti pozorno
prebirajo tkivo in iščejo žile.
Eno po eno izdirajo, da jih je lažje prijeti –
žile so tenke, a čvrste, kot žice v električnem vezju –
in jih s težavo pretrgajo, drugo za drugo.
Žival dela neslišno, je skoraj negibna, počasi
in temeljito prekinja dovode utripanja srcu,
ki se ječé zapira, kakor žival zastira zavese zenic.
Prostor krog nje je izpraznjen, namočen v mlako
polzeče krvi, nad katero nima in noče več oblasti.
Plašč njene kože je razpet na skelet kot mlahav
šotor v pomladnem vetru, pred katerim ležijo
kot nametana prtljaga nasedli organi.
Hlastavo diha žival (telo je mašina), prisluhne,
skrči se, obnemore, stegne zariple prste od sebe
in zmagoslavno otrpne.
ŽENSKA
ženska sede v tvoje naročje
ženska spodreca krilo in ljubko zardi spričo nemoči ob lastni naravi
ženska se splazi v tvojo posteljo
ženska, odpre se, povabi te, pridi, vstopi, reče
ženska – kako te pogleda in vidi hkrati
pusti ti, da govoriš v njenem jeziku,
pozorno posluša, le redko te blago popravlja,
daje ti piti s svojih nedrij, blago te boža, ko se ti bliža,
njen vonj celi rane, modrice barva nazaj v barvo kože,
v očeh ji tli tvoj pogled, z golimi rokami vzdiga
oblake s pustih dni, polnih nemira,
saj ženska ve, kako se streže stvarem
lej, tu je, pred tabo, ženska,
spokojno stoji v preseku časa, ki ne obstaja,
vanjo se stekajo vse ceste, vse reke, morja in vreme, drevesa in misli,
vsa glasba, vse rože –
ženska je, in nič razen nje
ženska, prisotna, neskončna, nema, ogromna,
kar živi, kar se giblje,
vsemu vtiskuje s svojimi dolgimi kraki žareče pečate
a vedeti moraš: ženska, frfotava kot pisani zmaji
na daljnih peščenih obalah, si ne pusti reči,
ne vzame na znanje, ne bo šla s teboj
zgolj zato, ker si ti
zato stopi prednjo, poglej jo in prosi – tedaj tiho pade iz njenih ust
nekaj podobnega rebru
to reč spusti nežno predte, ko se smehlja in obrne, da se z lahkoto razblini
na tleh pred teboj leži kost, preizkus zate, prvi po vrsti:
napraviš kaj z njo – postaneš ti ženska
ne veš, kaj bi z njo – ostaneš, kar si
kar daje kosti